Jalovo slavje hindutve
V zadnjih tednih, še pogosteje pa od božičnih praznikov, iz Indije poročajo o vse bolj množičnih napadih hindujskih nacionalistov na krščansko manjšino. Od začetka decembra so v več indijskih zveznih državah namreč zabeležili več kot sto napadov na cerkve in misijonarska središča. V začetku decembra je denimo petsto hindujskih nacionalistov, domnevno povezanih z vladajočo stranko BJP, napadlo katoliško šolo v zvezni državi Madja Pradeš. V mestu Agra v sosednji zvezni državi Utar Pradeš naj bi za božič podobna skupina zažgala kip Jezusa, v bližini indijske prestolnice New Delhi, natančneje v mestu Ambala pa so opustošili protestantsko cerkev iz obdobja britanskega kolonializma.
Da se je število napadov povečalo v prazničnem času, sicer ni naključje. Med krščanskimi prazniki se na ulicah indijskih mest tradicionalno poveča misijonarska dejavnost. Ravno misijonarska dejavnost – po mnenju hindujskih paramilitarističnih skupin misijonarji pri pokristjanjevanju uporabljajo nasilne metode – naj bi bila glavni povod za krepitev protikrščanskega sentimenta med večinsko hindujskim prebivalstvom. Močno razširjene domneve, da se krščanski misijonarji poslužujejo nasilnih in goljufivih metod v indijski družbi nikakor niso nove, pojasni Ram Puniyani iz Centra za študije družbe in sekularizma v Mumbaju.
Krščanska manjšina v Indiji šteje slabe tri odstotke prebivalstva oziroma slabih 28 milijonov. Največje krščanske skupnosti se nahajajo ravno v zveznih državah in mestih, kjer so se v zadnjih mesecih zgodili napadi. Za večino napadov naj bi bili odgovorni pripadniki Nacionalne prostovoljske organizacije, bolj znane pod kratico RSS. Ta velja za vojaško organizacijo, ki je ideološka sopotnica vladajoče stranke BJP pod vodstvom indijskega predsednika Narendre Modija. Ta stranka in organizacija RSS sta obe članici neformalne skupščine Sang Parivar, ki je znana po prakticiranju hindutve, najbolj razširjene oblike ideologije hindujske hegemonije. RSS je v zadnjih uspelo mobilizirati veliko število Indijcev iz nižjih razredov, ki jih združuje vera v edino in absolutno vero – hinduizem.
Z vpletanjem elementa drugega, ki je v indijski družbi utelešen v krščanski in nenazadnje predvsem v muslimanski manjšini, je RSS in stranki BJP uspelo spodbuditi diskurz o škodljivem verskem prevzgajanju. Politolog Bogomil Ferfila, nekdanji profesor na ljubljanski Fakulteti za družbene vede razloži, da je tovrstna marginalizacija verskih manjšin eden od izstopajočih političnih vzgibov, ko govorimo o hindujskem nacionalizmu.
Slednja prispodoba se nanaša na sklepanje zakonske zveze med muslimanom in hindujko, a jo lahko v kontekstu verske segregacije razumemo tudi kot sklepanje družbenih vezi med pripadniki različnih veroizpovedi, kar želi indijska vlada v dotičnem primeru antikonverzijskega zakona preprečiti.
V devetih indijskih zveznih državah, kjer je bila v zadnjih letih na oblasti stranka BJP, se je uveljavil tako imenovani antikonverzijski zakon. Ta kriminalizira vsakršno konverzijo, z izjemo konvertiranja v veroizpoved, ki je bila posamezniku prirojena. Zakon v praksi pod pretvezo zagotavljanja verske svobode po tihem omogoča nasilno spodbujanje verskega prevzgajanja v prevladujočo hindujsko veroizpoved. Za kršitve zakona pa so predvidene večdesetletne zaporne kazni.
Antikonverzijski zakon so nazadnje potrdili poslanci parlamenta zvezne države Karnataka, ki bo tako postala deseta zvezna država s tovrstno zakonodajo. Po mnenju Rama Puniyanija gre pri uveljavljanju omenjenega zakona za zastraševanje verskih manjšin. To pa se naposled udejanji v nacionalističnih napadih, ki jih indijski kristjani doživljajo v zadnjih mesecih.
Tako je opaziti korelacijo med zaostrovanjem nasilja nad verskimi manjšinami in vladanjem stranke BJP v indijskih zveznih državah. A stranka odkrito ne podpihuje medverskega sovraštva. Stranka predsednika Narendre Modija za to namreč uporablja ideologijo drugega in tujega, s tem pa uspe v množicah z nižjimi prihodki vzbuditi nacionalizem.
Indija je ustavno sicer sekularizirana država, saj se je tu v svetovnem merilu rodilo največ različnih veroizpovedi. Indijo so skoraj dve stoletji vodili tudi muslimanski konkvistadorji, ki so množično islamizirali prebivalstvo, naposled pa so britanski kolonialisti vpeljali krščanstvo. Oče sodobne Indije Džavaharlal Nehru je želel, da bi bila država, ki jo je ustvaril, dedinja večetnične britanske Indije in ne hindujski del le te. Še posebej po atentatu Gandhija, ki ga je zagrešil član RSS, je bil skrajni hindujski nacionalizem izločen iz javnega diskurza, sekularizem pa temelj samopodobe Indije. Vzpon hindujskega nacionalizma pomeni prebujenje potlačenih družbenih sil. V večinsko hindujski družbi je BJP uspela s prisvajanjem nacionalizma skozi versko razlikovanje.
Indijska vlada svojo politiko do verskih manjšin zaostruje tudi z omejevanjem dela nevladnih organizacij, ki delujejo na področju zagotavljanja človekovih pravic verskih manjšin. Pred slabim tednom je vlada Fundaciji mati Terezije tako zavrnila podaljšanje dovoljenja za financiranje iz tujine.
Pripadniki verskih manjšin v Indiji večinoma pripadajo nižjim slojem, kar izvira iz dediščine kastnega sistema. Najnižjim kastam ni bilo dovoljeno prakticirati hinduizma in so se zato v strahu spreobrnili v druge veroizpovedi.
Kljub ustavni sekularnosti in zakonodaji, ki načeloma prepoveduje diskriminacijo verskih manjšin, se položaj indijskih kristjanov v zadnjih letih poslabšuje.
Nedavne napade na krščansko manjšino in stalno ter obsežnejše zatiranje muslimanov v Indiji lahko opredelimo zgolj v navezavi na hindujski nacionalizem. Ta seveda poraja povečanje neenakosti in marginalizacijo različnih verskih skupnosti. A takšni napadi imajo daljnosežne posledice tudi onkraj meja Indije. V sosednjem Bangladešu in Pakistanu so preganjani ravno hinduisti, vse več medverskega trenja pa je zaznati tudi v Evropi. Notranja politika v kontekstu ravnanja z verskimi manjšinami tako še zdaleč ni le notranja, vsako veroizpoved je namreč nujno razumeti kot del svetovne verske konstelacije. Enačenje ali združevanje verske pripadnosti, etničnosti in narodnosti s političnim namenom globalno spodbudi nestrpnost, ki se pogosto sprevrže v nasilje.
Dodaj komentar
Komentiraj