Kanal ribjih trupel
Žrtve letošnje vročine so poleg zdravja ljudi in hektarjev kraških gozdov tudi ribe. V Soči so že marca umirale ribe zaradi prenizkega vodostaja, ki je bil deloma rezultat suše. Julija pa je dvakrat prišlo do pogina rib: sprva v Gradaščici, sedaj še v Malem Grabnu. V kanalu Gradaščice, ki se v Ljubljanico izliva pri Veslaškem klubu Ljubljanica nedaleč od Špice, so ta vikend pri Ribiški družini Barje odkrili približno deset tisoč umrlih rib. Umrle so vse ribe v dvokilometrskem območju vodotoka, vse mrene, postrvi, sulci, tudi zaščitene vrste. Ribiška družina sklepa, da je vzrok pogina kemikalija v vodi. Poginjanje rib se je v Malem grabnu začelo pri kanalu, ki se v graben steka iz viške industrijske cone. Situacijo na terenu je za Radio Študent opisal predsednik Ribiške družine Barje Bojan Pergovnik.
Posledice pogina deset tisoč rib so seveda velike. Gre namreč za pogin več vrst, tudi zaščitenih, kot je denimo nežica. Umrle so tudi Gradaščici avtohtone ribe. Poleg rib so zelo verjetno umrli tudi manjši organizmi v vodi, ogroženo je rastlinje okoli dotične reke. Poleg tega so ogrožene tudi ribe v Ljubljanici, v katero se je izlila onesnažena voda iz Malega Grabna.
Po oceni ribiške družine Barje bo vodotok potreboval sedem ali osem let, da preide v stanje pred nesrečo. Vzrok nesreče še ni potrjen, ribiška družina pa močno sumi kemikalije. Kisika, kakor kažejo meritve, je bilo v vodi namreč dovolj, ribe pa niso umrle na površju vode, hlastajoče za kisikom. Ribe so potonile na dno kanala, ribiči, ki so jih odstranjevali iz vode, pa so na ribjih ustnih sluznicah in na koži čutili vpliv kemikalij. Laboratorijski izvid o tipu kemikalije, ki je bila razlita v kanal, še ni znan.
Ribiška družina ne goji nikakršnega upanja, da bo krivec za domnevni spust kemikalij najden in kaznovan, saj policija ali inšpekcija tudi ob predhodnih podobnih nesrečah krivca ni našla. Podobna primera sta se primerila leta 1993, ko se je zgodil hud pogin zaradi izpusta luga, ali pa letos pomladi, ko se je v kanalu “znašla” nafta. Ta je na srečo ostala na površju vode in zato ni povzročila pogina rib.
Družina je za letos kakopak prisiljena zaključiti z ribolovom v Malem Grabnu. Vrtičkarje je opozorila, naj vode ne uporabljajo za zalivanje in naj ne vodijo psov v bližino kanala. Kako bodo uničeni dvokilometrski del Malega Grabna skušali obnoviti, pojasni Pergovnik.
Rib za umetno naselitev kanala družina ne bo kupila, saj večine takih rib, ki so bivale v kanalu, ribogojnice ne gojijo. Katerih rib ni mogoče kupiti in katere je, pojasni Pergovnik.
Kaj torej storiti, da bi zmanjšali število takšnih ekoloških katastrof? Navsezadnje niso redke. To je že drugi pogin rib v Gradaščici v roku dveh tednov. Prvi, 13. julija, naj bi se po ugotovitvah inšpekcije zgodil zaradi izliva fekalij iz zamašenega kanalizacijskega jaška. Vendar je že tedaj Ribiška družina Barje sumila na izliv kemikalij.
Čeprav kemikalija, ki je povzročila pogin minuli vikend, še ni znana, posledično pa je neznan tudi njen izvor, je dobro znana lokacija, na kateri je kemikalija prišla v stik z ribami. Umrle ribe so našli v kanalu v bližini Koprske ulice. To pojasni Igor Miličić, sekretar Ribiške zveze Slovenije, ki je prav tako odstranjeval ribje kadavre v Malem Grabnu.
Včasih so povzročitelji podobnih nesreč lahko tudi posamezniki, ki zaradi nemarnosti ali neznanja v reko spustijo marsikaj. Tako je bilo denimo 12. julija, ko je neznanec v Gradaščico odvrgel 150 kilogramov pokvarjenega svinjskega mesa. To dejanje zaradi hitre odstranitve mesa na srečo ni povzročilo pogina rib. Danilo Puklavec iz Zavoda za ribištvo Slovenije zato predlaga večji nadzor inšpekcije nad posamezniki.
Med preventivne ukrepe sodi še bolj natančno preverjanje kakovosti vode in skrbno pregledovanje, da kemikalije ne bi zašle v vodotoke. Igor Miličič predlaga preventivni pregled odtočnih kanalov v Ljubljani.
Ljubljanski župan Zoran Janković je v refleksiji tragedije, s čimer je označil pogin rib, sicer dejal, da občina pri sanaciji Malega Grabna ne bo sodelovala, a je na koncu vendarle velikodušno ponudil lastnoročno pomoč.
Pri državnem upravljanju z vodami, o katerem je govoril Janković, se po mnenju Danila Puklavca zaplete. Slednji namreč meni, da se ministrstvo za okolje preveč osredotoča na protipoplavne ukrepe, ne pa tudi na ukrepanje glede vse bolj pogostih suš.
Ministrstvo za okolje nam je poslalo odgovor, v katerem zagotavljajo, da se njihovi programi upravljanja vode ukvarjajo z vodo “kot celostno dejavnostjo”, in da torej trditve o pretiranem ukvarjanju s poplavami ne držijo.
Bojan Pergovnik pa meni, da se protipoplavni načrti ukvarjajo z vodotoki, ki bi jih morali pustiti pri miru.
Največja težava je betoniranje vodotokov ter sekanje dreves ob njih.
Trenutni pogin rib je torej najverjetneje posledica kemikalije iz industrijske cone. A znižane gladine vodostajev in podtalnic nas opominjajo, da ribam in nam grozijo tudi vse pogostejše suše, čemur se morajo naši načrti upravljanja z vodo prilagoditi.
Dodaj komentar
Komentiraj