Kranjci o Krajinah
Državni svet je soglasno potrdil predlog zakona o ustanovitvi pokrajin, ki ga bodo zdaj obravnavali občinski sveti po državi. Predlog predvideva ustanovitev desetih pokrajin in poseben status za največji mestni občini, Ljubljano in Maribor. Predlog je oblikovala posebna strokovna skupina, v osnovi pa gre za isti predlog o ustanovitvi pokrajin, ki je na mizi že zadnjih nekaj let. Nazadnje je bil predlog z dodatkom posebnega statusa mestnih občin in nekaterimi spremembami pokrajin popravljen konec lanskega leta, ko se je tudi začel postopek za njegovo sprejetje.
Zagovorniki regionalizacije Slovenije poudarjajo, da gre za nujen administrativni korak v razvoju države, ki je med drugim predviden tudi v ustavi. O razlogih za ustanovitev pokrajin Alojz Kovšca, predsednik Državnega sveta Republike Slovenije.
Da bo regionalizacija prinesla bistveno več koristi kot negativnih posledic, se strinja tudi doktor Gorazd Trpin z Inštituta za upravno pravo, sicer pa član strokovne skupine, ki je oblikovala predlog.
Načrt uveljavljanja nove ureditve je postopen, saj naj bi končno podobo pokrajine pridobile kakih 10 let po njihovi ustanovitvi.
Dodelitev opisanih pristojnosti bo seveda zahtevala tudi svojo politično ureditev, kar pomeni pokrajinski zbor in politično vodstvo novih entitet.
Po izkušnjah iz drugih evropskih držav sodeč je regionalizacija lahko koristna predvsem pri organizaciji medobčinskih služb, za katere je večina slovenskih občin enostavno premajhnih. Povezovanje občin se sicer že dogaja z ustanavljanjem medobčinskih uprav. Poleg tega bomo z regijami lahko učinkoviteje črpali evropska sredstva, saj so slovenske občine za številne projekte ponovno premajhne, država pa prevelika.
A načrt regionalne razdelitve vseeno ni tako brezmadežen, kot ga predstavljajo njegovi zagovorniki. Vsak dodatek k javni upravi namreč nekaj stane in tako obširna nova pridobitev bi gotovo zahtevala več sredstev, kot bi jih lahko zagotovila racionalizacija na občinski in državni ravni.
Na vprašanje o smiselnosti ustanavljanja nove administrativne ureditve pri nas pa je težko odgovoriti, predvsem zato, ker ne vemo točno, kakšno moč in katere pristojnosti bo ta imela. Čeprav podporniki pokrajin po eni strani poudarjajo mnogotere pozitivne učinke njihovega obstoja, po drugi strani zatrjujejo, da pokrajinskih mej praktično ne bomo čutili.
Trpin ob tem poudarja, da so pokrajine zasnovane z močnimi administrativnimi in političnimi kompetencami.
Če bodo pokrajine res imele tako močan vpliv na življenje njihovih pokrajianov, izraz smo si drznili ustvariti sami, pa je smiselno nekoliko polemizirati tudi njihovo trenutno predlagano geografsko podobo. Ta je po trenutnem predlogu zasnovana na podlagi slovenskih urbanih središč. Vsaka pokrajina predstavlja območja, ki so s posameznim urbanim središčem močno administrativno in gospodarsko povezana. Ta ureditev je smiselna, dokler ne pogledamo položaja dveh največjih urbanih središč, Maribora in Ljubljane, ki sta ločena od svojega regionalnega zaledja s posebnim pokrajinskim statusom.
Poleg obeh največjih mestnih občin pa nekoliko izstopa predvsem Osrednjeslovenska pokrajina, ki je tako ozemeljsko kot po številu prebivalcev celo do trikrat večja od ostalih pokrajin. To je predvsem posledica širokega gospodarskega in administrativnega vpliva glavnega mesta, ki nase veže bistveno širše zaledno območje, na podlagi katerih so bile pokrajine oblikovane. Ob tem vsebuje občine od avstrijske do hrvaške meje, ne pa tudi Ljubljane same, na podlagi katere naj bi bila zasnovana. Za to široko območje nedvomno ne moremo trditi, da ima iste razvojne, kulturne in socialne probleme. O točnih posledicah ustanovitve pokrajin in smiselnosti predloga pa do njegove končne razjasnitve in komentarja posameznih občin na njegovo vsebino ne moremo govoriti.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj