Libija ali kako ne končati državljanske vojne
Predsednik Vlade narodne enotnosti iz Tripolija Fajez al Saraj in Kalifa Haftar, poveljnik Libijske nacionalne vojske, ki obvladuje vzhod države, sta v Parizu podpisala deklaracijo o prekinitvi spopadov in razpisu parlamentarnih ter predsedniških volitev. Voditelja osrednjih frakcij v libijski državljanski vojni sta se sestala pod pokroviteljstvom francoskega predsednika Emmanuela Macrona. Deklaracija temelji na zavezi dveh mož k spoštovanju tako imenovanega Libijskega političnega sporazuma, ki je bil na pobudo Združenih narodov podpisan 17. decembra 2015 v Maroku. Glavna točka je prekinitev vseh spopadov na ozemlju Libije razen vojne, usmerjene proti Islamski državi. Poleg tega naj bi vzpostavili vladavino prava in spoštovanje človekovih pravic ter kontinuiran politični dialog. K slednjemu bi po deklaraciji drastično prispeval posebni odposlanec Združenih narodov v Libiji Ghassan Salamé, ki je bil na to funkcijo imenovan pred mesecem dni. Kot morda najpomembnejšo točko pa bi lahko razumeli zavezo k izvedbi predsedniških in parlamentarnih volitev, kolikor hitro bo to mogoče, predvidoma pa spomladi naslednje leto.
Zakaj se je Kalifa Haftar, ki zahodne vlade še zmeraj uradno ne priznava, odločil ravno sedaj s Sarajem podpisati skupno deklaracijo, pojasni Rhiannon Smith s portala Libya-analysis.com. Z vodstvom Vlade nacionalne enotnosti se je Haftar pred kratkim namreč že sestal v Kairu in Abu Dabiju, a takrat sestanki niso prinesli oprijemljivejših premikov.
Pri tem se postavlja vprašanje, zakaj naj bi nova deklaracija, ki ni nikakor zavezujoča, prinesla spremembe. Libijski politični sporazum iz leta 2015 oziroma sporazum iz Skhirata namreč ni prinesel izboljšanja razmer v državi, razdeljeni z vojno. Več Smith:
Temeljne razlike med sporazumom in deklaracijo povzame Rhiannon Smith.
Deklaracija tako v svojem bistvu utrjuje razmerja moči v državljanski vojni, ki se je v Libiji razplamtela po smrti Moamerja Gadafija in vojaški intervenciji zahodnih sil. V njej je nastalo več političnih in vojaških organizacij, ki se borijo za oblast. Povezave in prepleti med skupinami pa niso redkost. Delitev politične oblasti na vzhodno in zahodno še prispeva k zmedi. Tako imenovan Libijski politični sporazum iz leta 2015 je namreč formaliziral delitev oblasti med vzhodno in zahodno vlado in hkrati določil strukturo sodelovanja med oblastema.
V zahodnem Tripoliju domuje Vlada narodne enotnosti, ki je priznana s strani Združenih narodov, njen premier pa je od marca 2016 Fajez al Saraj. Ta vlada naj bi po sporazumu zapolnjevala vlogo izvršne oblasti. Tako imenovani spodnji dom parlamenta, ki je leta 2015 za glavnega poveljnika Libijske nacionalne vojske imenoval Kalifo Haftarja, pa je ostal v vzhodnem Tobruku. Sledeč sporazumu, bi ta parlament v prihodnji libijski politični ureditvi izpolnjeval vlogo zakonodajne oblasti. V Tripoliju pa je bil s sporazumom ustanovljen še Visoki državni svet, ki izhaja iz islamistične milice Libijska zora in naj bi imel v politični strukturi svetovalno vlogo. Odnose med tremi političnimi telesi na kratko opiše Rhiannon Smith. Pri tem opozarja na načrte Saraja, ki želi združiti predstavniško telo v Tobruku in Visoki državni svet v enoten organ.
Fajez al Saraj pa je s svojo tripolitansko vlado primoran sklepati zavezništva z Libijsko zoro. Tako se v Libiji spopadi poleg bojev z Islamsko državo odvijajo na relaciji nekaterih frakcij Libijske zore in vojske Kalife Haftarja. Konec maja je na primer Haftarjeva vojska prevzela nadzor nad letališčem Tamanhint na jugu države, ki ga je prej obvladovala tako imenovana tretja sila Misurate, ki sodeluje z Vlado nacionalne enotnosti v Tripoliju. Haftar je pred tednom dni prevzel nadzor nad drugim največjim libijskim mestom Bengazi, ki je obdano z bogatimi naftnimi viri, s čimer je nadaljeval svoj pohod proti zahodu države.
Kljub temu da sile iz tretjega največjega libijskega mesta Misurate v vojni prispevajo levji delež, pa so iz političnih dogovorov pogosto izvzete. Tako je tudi v Pariški deklaraciji, opozarja Rhiannon Smith, kar bi lahko predstavljalo težave pri implementaciji dogovorov.
Kot trdi Smith, pa nafta ni neposreden razlog za francosko vmešavanje v libijsko vojno, temveč so to zaveznice. Kalifo Haftarja namreč podpirajo Egipt, Združeni arabski Emirati in Saudova Arabija.
Poleg tega bi lahko francosko prevzemanje pobude, ki jo je v zadnjih letih v odnosih z Libijo imela Italija, razložili tudi prek novega odposlanca Združenih narodov v Libiji Ghassana Salameja. Offsajd zaključi Rhiannon Smith.
Dodaj komentar
Komentiraj