Po več kot letu dni predaha se znova vračamo k stari gospodarsko-okoljevarstveni aferi, ki je že skoraj neokusno prežemala slovensko javnost tekom leta 2017 in odprla intenzivne razprave o vlogi okoljevarstvenih organizacij v Sloveniji. S specifičnega zornega kota so razprave, vezane na prihod Magne Steyr v Hočah, odprle tudi pomisleke glede produktivnosti okoljevarstvenih organizacij in pod vprašaj postavile  njihova prizadevanja v odnosu do javnega interesa.

Prah se je polegel in v preteklem obdobju medijskega zatišja so v Hočah že zrasli operativni obrati lakirnice Magne Steyr. Včeraj je s strani Ministrstva za okolje in prostor na podlagi tehničnega pregleda, opravljenega med 26. in 27. novembrom lani, izšla odločba o dovoljenju poskusnega obratovanja za obdobje enega leta. Ne glede na državni blagoslov začetka proizvodnje se je Magna znašla v sivi coni. Ironija je namreč v tem, da bi obrat lakirnice navkljub zeleni luči države z začetkom proizvodnje kršil zakonodajo, saj ta ne dovoljuje obratovanja brez pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja. Okoljevarstveno dovoljenje Magne Steyr v Hočah pa je negotovo zaradi napovedi tožbe okoljevarstvene organizacije Rovo.

Najvidnejši oziroma edini izpostavljeni okoljevarstvenik, ki trenutno na čelu organizacije Rovo predstavlja odločilno oviro pri pridobitvi pravnomočnega okoljevarstvenega dovoljenja, je Gorazd Marinček. Marinček tvori osrednji člen okoljevarstvene opozicije pri zagonu projekta Magna Steyr na lokaciji v Hočah. V tej fazi je za razliko od prvotno desetih aktivnih okoljevarstvenih organizacij, kot kaže, ostal v manjšini. Poleg nekaterih ostalih zahtev, ki si jih bomo ogledali v nadaljevanju, si Marinček z organizacijo Rovo zavzema za spremembo tako imenovanega Lex Magna, v katerem opozarja na nujnost definiranja gradnje na okoljevarstvenem območju, kot izjeme vezane izključno na obrat lakirnice Magne Steyr. Na prvi pogled tako interesi okoljevarstvene organizacije ne izkazujejo ekoloških prizadevanj, saj vendarle pristajajo na odobritev delovanja lakirnice na vodovarstvenem območju. Interesi so, kot poudari Marinček, vezani izključno na to, da se v zakonu Lex Magna jasno poudari, da gre za enkratni primer, vezan izključno na to podjetje in prostor.

Pri tem moramo kratko obnoviti širšo vsebino Lex Magne. Zakon med drugim širi definicijo dokazila o pravici gradnje za tiste zasebne investicije, ki se kažejo kot investicije javnega pomena in med ostalimi kriteriji dosegajo vrednost stotih milijonov evrov in odpirajo tisoč prostih delovnih mest. S spremembo zakonodaje je bila Magni - po 17. členu Lex Magne - omogočena tudi pospešena gradnja pred zaključitvijo ustreznih postopkov, iz česar izvira tudi trenutni zaplet.  

V včerajšnji oddaji Odmevi na Prvem programu Radiotelevizije Slovenija smo lahko bili priča nekoliko agresivnemu pristopu voditeljice Rosvite Pesek do gosta Gorazda Marinčka. Ob boku z ostalimi novinarskimi prispevki, ki okoljevarstvenika subtilno izpostavljajo kot nasprotnika javnega interesa, smo se odločili, da v tokratni oddaji prisluhnemo nazorom in motivom gospoda Marinčka in novomeške okoljevarstvene organizacije Rovo.

V prvi vrsti smo Marinčka povprašali po splošni opredelitvi interesov okoljevarstvene organizacije v trenutni zadevi Magna.

Izjava

Marinček izpostavlja, da je Magna sama ustvarila štirimesečno zamudo, saj bi morala okoljevarstveno dovoljenje dobiti pred 30. aprilom letos, medtem ko je vso potrebno dokumentacijo vložila šele 30. julija. O zahtevi po dopolnitvi zakona Lex Magna pa dodaja, da bodo - ne glede na vse - na Upravno sodišče vložili tožbo proti okoljevarstvenemu dovoljenju, ki je ne nameravajo umakniti vse do popravka zakona - natančneje do vpeljave člena 17.a.

Izjava

Kot že izpostavljeno, je jedro problema v tem, da je bila lakirnica v Hočah postavljena na vodovarstvenem območju, pri čemer si Rovo prizadeva za zaščito ostalih vodovarstvenih območij v državi. Marinček nam obrazloži na kakšni podlagi je ministrstvo zavrnilo njihovo pritožbo glede na 69. člen zakona o vodah, ki prepoveduje gradnjo objektov, ki lahko povzročijo onesnaževanje vodovarstvenih območij, in pojasni strah ministrstva pred njihovo vložitvijo tožbe na upravnem sodišču:

Izjava

Nedavno je organizacija Rovo javno opozorila tudi na poskus podkupnine v višini 100 tisoč evrov, ki naj bi bila organizaciji podana s strani agencije Pristop, ki zastopa Magno Steyr v Sloveniji. Čeprav je Pristop očitke ostro zavrnil, Marinček ne odstopa od podane izjave.

Izjava

Slišan izsek včerajšnjih Odmevov dobro povzame eno očitnih vprašanj, ki se pojavlja ob Marinčkovi vrnitvi na prizorišče. Prehod iz E-foruma k organizaciji Rovo za Radio Študent pojasni sledeče:

Izjava

Za konec pa še Marinčkova interpretacija morebitnega umika Magne Stayr iz Hoč, v kateri izpostavlja možnost, da bi ta razlog za umik iz Slovenije prevalila na okoljevarstvenike, medtem ko bi se pravi povod skrival v domnevnem zmanjšanju naročil. Kot opozarja, je Magna v primeru umika dolžna vrniti le pet od skupaj prejetih 18 milijonov državnih subvencij.

Izjava