Maroški Zbogom in hvala za vse ribe

Brutalna smrt maroškega ribiča Mouchina Fikrija konec oktobra je bila povod za proteste, ki se že en teden odvijajo po maroških mestih. Ribiča naj bi po ukazu policista zmečkal smetarski kamion, kamor je splezal, da bi rešil svoj ulov, ki ga je policija zaukazala uničiti. Dogodek je razgalil brutalnost maroških represivnih organov in socialne konflikte maroške družbe. Maroški protestniki so proti vladajoči eliti uperili svoje zahteve po demokratizaciji in ukinitvi neoliberalnih reform. V pogonu je gibanje dvajsetega februarja, ki se je vzpostavilo leta 2011, ko je Severno Afriko zajel val arabske pomladi.

Govorimo z novinarjem Habibulahom Mohamedom Laminom s portala AlMonitor, ki nam na kratko pojasni časovnico dogodkov.

izjava - časovnica

Policijsko nasilje, posledica katerega so trenutni protesti v Maroku, je zgolj vrh ledene gore širših socialnih problemov v Maroku. Širšo sliko pojasni Lamin.

izjava - družbena situacija

Marsikdo je ob ribičevi smrti potegnil vzporednice s pričetkom arabske pomladi, ki se je začela v Tuniziji s samozažigom trgovca Mohameda Bouazizija. Kot omenjeno, se je v maroške proteste vključilo tudi gibanje dvajsetega februarja, ki se je vzpostavilo leta 2011.

izjava - Gibanje 20. februarja

Na kratko smo osvetlili notranjo socialno situacijo v Maroku, a notranja dinamika se močno podreja zunanji trgovini in izvozu. Ribištvo v Maroku predstavlja 56 odstotkov kmetijskega izvoza in 15 odstotkov celotnega izvoza. Maroška vlada, podobno kot druge države Severne Afrike, močno industrializiranim evropskim podjetjem izdaja koncesije za lov v svojih vodah. Konflikt med lokalnim prebivalstvom in vlado je na dlani, pojasni Francois Chartier iz organizacije Greenpeace.

izjava - konflikt razvite ribiške industrije zahoda in lokalnih ribičev

Drugi problem globalnega ribištva je prevelik ulov. Z rastjo ribiške tehnologije rase tudi ulov, ki je že prehitel zmožnost ribje populacije po rasti. Nadaljuje Chartier.

izjava - pretirano ribištvo

Zahtevki po demokratizaciji družb v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu so marsikje prerasli v hudo nasilje nad protestniki ali celo v državljanske vojne. Val nasilja in represije je močno oslabil družbena gibanja, ki so zahtevala progresivne družbene spremembe. Maroko se je uspel izogniti najhujšemu, kljub temu pa so cenzuriranje in montirani sodni postopki progresivnih novinarjev prisotni. Zaključi Lamin.

izjava - cenzura in napadi na novinarje