Na sledi orožju
Organizacija Conflict Armament Research, ki ima mandat Evropske unije za sledenje orožju na konfliktnih območjih, je objavila poročilo z naslovom Weapons of the Islamic State. Poročilo temelji na triletni preiskavi okrog 40.000 kosov orožja in streliva Islamske države, do katerih so člani preiskovalne skupine pridobili dostop. Poročilo ugotavlja, da 50 odstokov orožja in večina municije islamske države prihaja s Kitajske in iz Rusije ter 30 odstotkov orožja iz vzhodnoevropskih držav, predvsem Bolgarije, Romunije in Srbije. Ključne ugotovitve preiskave povzame Damien Spleeters, vodja operacij za Irak in Sirijo v organizaciji Conflict Armament Research.
Večina orožja Islamske države je bila izdelana v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, razloži Spleeters.
Večina sestavin za eksplozive v nasprotju s tem prihaja iz Turčije.
Orožje iz vzhodnoevropskih držav v roke Islamske države pade iz rok sirskih upornikov. Tem so ga večinoma priskrbele Združene države Amerike in Saudova Arabija, ki ga odkupujejo od vzhodnoevropskih držav. Kot v svojem poročilu iz septembra letos ugotavljata novinarja Balkan Investigative Reporting Network Ivan Angelovski in Lawrence Marzouk, se je dotok orožja Islamski državi močno povečal septembra 2015, ko je ameriški Pentagon spremenil svojo taktiko v boju proti njej. Ko je leta 2014 Islamska država prevzela velik del Sirije, je Pentagon začel izvajati tako imenovani program treniranja in oborožitve, ki naj bi vzpostavil novo vojsko sirskih upornikov za boj proti Islamski državi, oboroženo z modernim ameriškim orožjem. Vendar je čez devet mesecev program propadel, saj je le nekaj rekrutov dejansko končalo na bojnem polju. Takrat je Pentagon začel oboroževati že obstoječe uporniške skupine, predvsem z orožjem iz Vzhodne Evrope. Od takrat so ZDA v to orožje vložile 2,2 milijardi dolarjev. Kot ugotavlja poročilo Conflict Armament Researcha, je bila večina tega orožja narejena še v Sovjetski zvezi.
Združene države Amerike in Saudova Arabija, ki orožje kupujeta od vzhodnoevropskih držav, le-tega torej prenašata naprej sirskim upornikom. Veliko ga pristane tudi v rokah Islamske države. ZDA in Saudova Arabija sicer o prenosu orožja v Sirijo ne obveščata vzhodnoevropskih držav, s katerimi imata sklenjene tako imenovane dogovore o končnem uporabniku. Glede na slednje sme orožje uporabljati zgolj država, ki je kot taka navedena v dogovorih, v tem primeru ZDA in Saudova Arabija sami. Prenos orožja upornikom je torej očitna kršitev dogovorov in zavajanje držav izvoznic, meni Spleeters.
Države članice Evropske unije morajo sicer spoštovati pogodbo Združenih narodov o trgovanju z orožjem in evropsko skupno pozicijo o izvozu orožja. Ta predvideva, da morajo države izvoznice orožja pretehtati tveganje, da bo orožje uporabljano za vojne zločine. A to je nemogoče, če države ne poznajo končnega cilja orožja.
Členi v dobavni verigi skušajo poti, po katerih orožje prihaja v Sirijo, na različnih nivojih zabrisovati. Kakšne taktike za to uporabljajo, razloži Spleeters.
Sledenje izbrisom sledi izvora orožja je preiskovalce pripeljalo do povezav med sicer nepovezanimi konflikti, celo med spopadi nekaterih afriških držav in držav Bližnjega vzhoda.
Poročilo sklene, da je mednarodna dostava orožja skupinam, udeleženim v vojni v Siriji, omogočila bistveno širši dostop do orožja Islamski državi. Današnji Offsajd zaključi Spleeters.
Dodaj komentar
Komentiraj