Napad, ki to ni bil
Iranske oborožene sile so skupaj s šiitskimi milicami na Bližnjem vzhodu v noči na nedeljo zračno napadle izraelsko ozemlje. Napad so izvedle z več kot 300 droni in balističnimi raketami, večino katerih je sionistom in njihovim zaveznikom uspelo sestreliti, še preden bi dosegli cilj. Napad je bil tako večinoma neuspešen, čemur seveda ni pomagalo dejstvo, da so ga iranske oblasti predhodno naznanile. Ciljne tarče napada sta bila okupirana Golanska planota na skrajnem severu Izraela in zračno oporišče sredi puščave Negev na skrajnem jugu. Vojaško letališče so Iranci lažje poškodovali.
Odziv iranskih oblasti je bil pričakovan, potem ko je izraelska vojska prvega aprila zbombardirala iranski konzulat v sirskem Damasku. V napadu je takrat ubila osem pripadnikov iranske revolucionarne garde, vključno s poveljnikom sil Kuds, Mohamedom Rezo Zahedijem. Iranu v odzivu ni uspelo na praktično noben način poškodovati izraelskih vojaških kapacitet. Kot pojasni Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, je omejen odziv pričakovan, saj si Iran ne želi eskalacije spopadov z Izraelom.
Razloge za iransko željo po deeskalaciji Šterbenc vidi v pomanjkanju iranskih vojaških kapacitet v primerjavi z Izraelom in potrebi po tranziciji oblasti, ki jo Iran lahko izpelje le v stanju miru.
Jasno je torej, da je Iran zračni napad izvedel, o njem pa so oblastniki na veliko govorili, predvsem z namenom predstave za domačo javnost. A tudi pri tem so oblasti morale biti previdne. Po mnenju publicista in avtorja knjige Veliki Iran, Giuseppeja Acconcie, je odziv, kakršnega so izbrali v iranski vojski, kompromis med konservativnim in reformističnim polom politike.
Neposredne vojaške konfrontacije si ne želijo niti Združene države Amerike. Iz Bele hiše so izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju tako že sporočili, da ne bodo sodelovali v izraelskem povračilu Iranu. Američani si pozicijske vojne med Izraelom in Iranom ne želijo iz več razlogov, pravi Šterbenc.
Gre za prvi napad, ki ga je Iran, glavni strateški tekmec prevlade izraelskih interesov na Bližnjem vzhodu, s svojega ozemlja sprožil neposredno proti Izraelu. Izrael je sicer v zadnjih 15 letih že večkrat bombardiral iransko ozemlje. Tarče so bile predvsem iranske jedrske zmogljivosti in jedrski znanstveniki ter poveljniki. Iran pa se je doslej zanašal predvsem na zavezniške šiitske milice v regiji, kot sta libanonski Hezbolah in Ansar Alah oziroma Hutiji v Jemnu. Z neposrednim napadom na izraelsko ozemlje se Iran želi pozicionirati kot vodilna muslimanska sila, ki se bori proti izraelskemu genocidu nad Palestinci v Gazi, meni Acconcia.
Z napadom želi iransko vodstvo izpostaviti tudi dejstvo, da se večina islamskih držav razen s praznimi besedami ni aktivno zoperstavila sionistom na oblasti v Izraelu, dodaja Acconcia.
Zračni napad v Damasku, v katerem so izraelske sile ubile poveljnika Mohameda Rezo Zahedija, ni prvi take vrste. Izrael od začetka vojne v Gazi bombardira pozicije Hezbolaha v Libanonu. Prav tako so izraelske sile večkrat napadale iranske generale, ki niso neposredno povezani s silami Kuds, torej oddelkom iranske vojske za operacije v tujini.
Iran je zračni napad na Izrael označil za napad v samoobrambi, podobno kot Izrael poskuša obrazložiti izvajanje genocida v Gazi. Za razliko od Gaze pa so predstavniki držav na Zahodu kar tekmovali, kdo bo prej obsodil napad Irana.
Acconcia ocenjuje, da Izrael konflikta z Iranom ne bo bistveno zaostril.
Šterbenc ni tako optimističen, saj vojno v Gazi in možnost širše konfrontacije z Iranom vidi kot edino možnost, v kateri Netanjahu lahko ostane na oblasti.
Seveda krivde ne bi bilo pravilno zvaliti zgolj na zle namene Netanjahuja. Izraelska država od nastanka stremi k ekspanziji, ki jo lahko doseže le z vojnami.
Iran je z napadom na Izrael tudi po lastnih besedah zaključil z napadalnimi dejanji, je pa zunanje ministrstvo opozorilo, da se bodo v primeru močne izraelske reakcije v prihodnosti odzvali intenzivneje. Eskalacija direktnega vojaškega spopada je tako odvisna od reakcije izraelskih oblasti oziroma ameriškega predsednika Bidna, ki doslej bodisi ni zmogel bodisi ni hotel ukrotiti sionistične vlade Benjamina Netanjahuja.
Vir fotografije: Frank Hebbert, Flickr, creative commons
Komentarji
No, če bi sogovornik imel pod pasom karkoli drugega kot ameriške interese, bi mu bilo jasno, da je Iran demonstriral svoji vojaški potencial. Napad je bil točno to, demonstracija. Podobne predpostavke je proizvedel tudi današnji OFF komentar.
Iran je s saturacijo izraelske in zahodnjaške zračne obrambe z več kot 300 droni utrl pot svojim hipersoničnim balističnim raketam Fattah-2, ki so zadele tarče v vojaških bazah na Golanski planoti in v oporišču, od koder je IDF poletel na misijo bombardiranja iranskega konzulata.
Ne sprenevedajmo se, in predvsem APR Radio Študent, ne nasedajte zgodbam o majhnem vojaškem potencialu Irana
P.S. Izrael je sporočil, da ga je obramba pred tem "napadom, ki to ni bil" stala 1,3 milijarde dolarjev. Vojaški budget Izraela je uradno cca 24 milijard dolarjev. Še enkrat ponavljam, APR, prosim, ne bodite naivni in preverjajte stvari, ki vam jih klobasajo sogovorci.
lp
Na žalost ne moreš pričakovat nekega presežka od APRovih prispevkov, ker svoje sogovornike pobira iz raznoraznih pro evropskih NGOjev, etablirane intelektualne in akademske scene ter z zahodnim imperializmom povezanih think tankov. Bo treba nove kontakte s kakimi bolj kredibilnimi ljudmi dobit za kaj več od tega.
meka cura
Ekipa, predlagite sogovorce, bujrum
Predlagam Tomaža Mastnaka, Tončija Kuzmaniča z onstranstva in kakega geopolitično aktiviranega bivšega sodelavca RŠ, ki ga ne bom imenoval, ker bi bilo potem vljudno, če imenujem tudi sebe, pa se ne bom. Drgač me pa tud Šterbenc ne mot, ampak jaz nisem avtor prejšnjih komentarjev.
now you got us wondering who are you
Skratka, poleg Tomaža Mastnaka za komentiranje geopolitike na BV, nič konkretnega?
Mogoče je Judlančan
Pokličte folk, k hod na podkeste od Grayzone in BreakThrough News. A RŠ novinariat sploh pozna prave raziskovalne novinarje, I wonder. A libi poznajo kej druzga k BBC pa Reuters?
Mirko Vorkapić
Komentiraj