V delu zahodne javnosti, ki premore vsaj kanček empatije do soljudi ali ni povsem zaslepljen s sionistično propagando, v zadnjih tednih odmevajo pohvale na račun Južne Afrike. Razlog za to je vsem dobro znan. Nekdanja apartheidska država, v kateri sistemski rasizem vse do danes ni izkoreninjen, je vložila tožbo proti Izraelu, v kateri to sionistično tvorbo obtožuje genocida nad palestinskim ljudstvom v Gazi. Na prvi pogled se zdi glorifikacija poteze Južne Afrike edina racionalna stvar. To pa zato, ker v danih razmerah, torej v ideološkem in informacijskem kontekstu, v katerem bivamo na zahodu, to tudi je. Zakaj je takšen odziv racionalen, a hkrati naiven – oziroma empatičen in plemenit, a hkrati infantilen – bomo skušali razdelati v današnjem OFF komentarju. 

Meddržavno sodišče v Haagu, kjer obravnavajo tožbo Južne Afrike proti Izraelu, je eden od šestih glavnih organov Združenih narodov. Ti so leta 1947 predstavili načrt za razdelitev Palestine, ki ga je po izsiljevanju in pritiskih Združenih držav Amerike na druge glasujoče države generalna skupščina tudi sprejela. Združeni narodi so tako institucija, ki je neposredno odgovorna za nastanek kolonialne tvorbe, imenovane Izrael. Po 75 letih vpletenosti Združenih narodov v tako imenovani izraelsko-palestinski konflikt vsak po svojem telefonu spremljamo, kako Izrael nad Palestinci v Gazi izvaja genocid. V tem kontekstu je zanašanje na Združene narode, ki so v svojem bistvu orodje zahodnega imperializma, znak neločljive odvisnosti političnega imaginarija progresivnega dela ljudstva od liberalnega establišmenta.

Da je stopnja kognitivne disonance še večja, nakazuje dejstvo, da tudi pri najbolj zapriseženih antiimperialistih le stežka zasledimo pozitiven komentar o edini državi na svetu, ki neposredno podpira osvoboditev Palestincev. Vse od nastanka države leta 1979 je ena ključnih zavez Islamske republike Iran emancipacija Palestincev in boj proti sionizmu. Vez med Iranom in Palestino, ki je v medijih največkrat izpostavljena, je oboroževanje palestinskega Hamasa, za katerim naj bi stala Islamska republika. Kljub temu da težko empirično preverimo, ali je to res, drži dejstvo, da iranska uradna politika javno razglaša podporo Hamasu. Lahko bi sklepali, da je tudi podpora z orožjem vsaj deloma realna. Poleg tega Iran stoji tudi za šiitskima militantnima gibanjema, libanonskim Hezbolahom in jemenskim Ansar Alahom, katerega člane v medijih nazivajo kot Hutije. Potem ko so prav vse arabske države postale prešibke, da bi se zoperstavile Izraelu, ali pa z njim celo odkrito paktirajo, sta to poleg palestinskih skupin edini organizaciji v arabskem svetu, ki se z orožjem zoperstavljata sionistom. 

Pred nekaj trenutki smo razložili, da se, ko gre za osvoboditev Palestincev, na mednarodne institucije ne gre zanašati. In to ne zato, ker bi, kot nekateri radi leporečijo, »zatajile«, temveč zato, ker so same po sebi imperialistični konstrukt. Osvoboditev Palestincev, tako v Gazi kot na Zahodnem bregu, je mogoča zgolj z oboroženim odporom proti okupatorju. Iran je edina država na svetu, ki ta upor z dobavo orožja omogoča ali vsaj pomaga omogočati. Četudi smo do trditev zahodnih obveščevalcev in medijev o razsežnosti in sistematičnosti tega oboroževanja lahko skeptični, oboroževanje palestinskega upora ni nekaj, kar bi delegitimiralo sam boj. Kvečjemu je v imperialističnem kontekstu oboroževanje palestinskega osvobodilnega boja hvalevredna praksa.

Zakaj torej tisti, ki si želijo osvoboditve Palestincev, niso sposobni niti najmanjšega odobravanja početja Irana? Pri liberalcih je, kot je to zanje značilno, odgovor preprost: Hamas je teroristična organizacija, napad 7. oktobra pa je povsem neupravičen. Pri tistih bolj progresivnih, ki razumejo, da je oborožen odpor Palestincev nujen, četudi s tem skalijo mir rejverjev, ki do svita žurajo zraven koncentracijskega taborišča, je to vprašanje za odtenek bolj zapleteno. 

Za vse nas, Evropejke in Evropejce, je Iran tisti najbolj izpostavljeni saidovski drugi, preko katerega vzpostavljamo lastno identiteto. V razmerju do iranske teokracije jo gradimo na prežvečenih floskulah o demokraciji, človekovih pravicah in pravni državi. Poleg tega je v medijih Iran predstavljen kot najbližja grožnja miru in blagostanju na zahodu. Pri demonizaciji Islamske republike se veliko poudarja tudi zatiranje žensk ter etničnih in verskih manjšin, kar seveda drži. Levičarji upravičeno obsojajo notranjo represijo v Iranu. Percepcija Irana kot konservativne teokratske države je splošno razširjena ideja, ki je prodrla tudi v najbolj radikalne levičarske kroge. Stvar je v tem, da obsojanje notranjepolitičnih praks iranskih oblasti prenesejo na geopolitično prizorišče, kar privede do sklepa, da niti v primeru Palestine, v katerem je Iran na strani zatiranega, ne obstaja možnost za kaj drugega kot zgolj zle iranske namene.

Pri tem se razmišljujočemu individuumu poraja vprašanje: je Južna Afrika, nekdanja apartheidska država, ki je še danes ena najbolj razslojenih držav na svetu, res tako »pravičnejša in inkluzivnejša« od Irana? Če njena notranja politika ne delegitimira tožbe proti Izraelu, bi moralo veljati, da niti opolnomočenja Palestincev, ki ga izvaja Iran, ne smemo kategorično zavrniti zgolj zaradi notranjepolitičnih praks v perzijski državi.

Vendar to kategoriziranje ni nekaj, kar bi počeli namensko oziroma povsem zavedno. Gre za to, da je politični imaginarij antiimperialistov tako zelo prežet z neprestano demonizacijo Irana, da mu, kljub temu da aktivno stremi k osvoboditvi Palestincev, niso zmožni pripisati njegove pravičniške vloge. Namesto tega prisegajo na antiimperializem skozi institucije, kot da ne bi bile prav te odgovorne za okupacijsko realnost  v Palestini. Liberalci točijo solzice, levičarji pa so ujeti nekje globoko v mainstreamu.

Fotografija, ki je nastala v Isfahanu, je delo avtorja prispevka.