Ni bencina brez delavcev
Delavci v rafinerijah in skladiščih francoskega naftnega podjetja Total stavkajo že trinajsti dan. Z delom so 20. septembra v dveh rafinerijah prenehali tudi zaposleni v ameriškem podjetju ExxonMobil. Stavka delavcev v francoskem energetskem sektorju, ki zaradi inflacije in visokih življenjskih stroškov zahtevajo dvig plač, je otežila dobavo goriva v nekaterih francoskih regijah. Konec preteklega tedna je imelo deset odstotkov bencinskih črpalk v okolici Pariza težave z zalogo goriva. Predvsem zaradi panike in predvidevanj, da bo goriva zmanjkalo, so pred črpalkami po Franciji dolge kolone avtomobilov.
Stavka delavcev je onemogočila 60 odstokov rafinerijske dejavnosti v Franciji in s tem prisilila državo, da poseže v svoje zaloge, povečal pa se je tudi uvoz naftnih derivatov, predvsem iz Belgije. Raphaël Proust, novinar časopisa L'Opinion, pojasnjuje, da so se posledice stavke začele čutiti pred enim tednom.
Delavci, zaposleni v podjetju Total, pod okriljem sindikata CGT zahtevajo 10-odstotni dvig plače. Zaradi pritiskov je podjetje konec tedna po desetih dneh stavke izrazilo zanimanje za pogajanja o plačah, ki so bila prvotno načrtovana za november, a le pod pogojem, da se stavka konča. Danes je sindikat pogovore pod tem pogojem zavrnil, češ da gre za izsiljevanje. V izjavi za javnost so pojasnili, da niso dobili zagotovila, da bodo s ponudbo zadovoljni, brez tega pa se ne bodo vrnili na delo. Stavko lahko označimo za preventivno, saj so si delavci želeli zagotoviti dobro izhodišče pred vsakoletnimi pogajanji o plačah.
Total je imel med aprilom in junijem skoraj šest milijard evrov čistega dobička zaradi visokih cen energije. Lani v enakem obdobju je bil dobiček podjetja za več kot polovico nižji. Medtem ko sindikat CGT vztraja pri svojih zahtevah do podjetja, ki mastno služi, predstavniki nekaterih drugih sindikatov, kot je CFDT, pozivajo delavce, naj s stavko zaključijo. Novinar Euractiva Paul Messad opisuje, kakšno je stališče splošne javnosti.
Francoska vlada za zdaj obljublja, da je v državi na voljo dovolj goriva in da stavka bolj ali manj onemogoča zgolj prevoz od rafinerij do črpalk. Pogajanja med sindikati in podjetji vlada razume kot zadevo zasebnega prava, zato vanjo ne namerava posegati. Proust ob tem dodaja, da francoska zakonodaja vladi sicer omogoča rekvirirati bencin, kar pomeni, da ga zaradi nujnih potreb odvzame proizvajalcem.
Proust predstavi stavko rafinerijskih delavcev v luči širšega družbenega dogajanja, ki ga zaznamuje inflacija. Konec septembra je več sindikatov iz različnih sektorjev pozvalo k splošni stavki, ki pa se ni zgodila.
Pozivi sindikatov k splošni stavki torej niso bili uspešni. Namesto tega so v več mestih potekali maloštevilni protesti s splošnimi zahtevami po višjih plačah v javnem in zasebnem sektorju. Poleg delavcev v energetskem sektorju so sodelovali tudi zaposleni v šolstvu in transportu. Proust pojasni, zakaj sindikatom ni uspelo mobilizirati delavcev.
Protestniki so med drugim nasprotovali predlogu pokojninske reforme, v okviru katere bi se zvišal starostni prag za upokojitev z 62 na 65 let in ki jo predsednik Emmanuel Macron napoveduje od leta 2017, ko je bil prvič izvoljen. Izpeljava reforme je bila zaustavljena zaradi epidemije novega koronavirusa, ponovno izvoljeni Macron pa jo zdaj želi sprejeti do začetka naslednjega leta.
Delavci v rafinerijah in skladiščih so se, predvsem v času energetske krize, pokazali za nepogrešljive. Vendar ni videti, da se bodo zasebna podjetja z rekordnimi dobički zlahka uklonila pritiskom, še posebej, ker je vlada zavzela nevtralno pozicijo.
Vir fotografije: Sindikat CGT
Dodaj komentar
Komentiraj