Ni zastonj kosila z družino Alijev
V današnjem Offsajdu pretresamo nedavno odločitev azerbajdžanske vlade, da bo z lastnimi sredstvi prispevala k bolgarskemu dostopu do zemeljskega plina. Azerbajdžan z Evropsko unijo trenutno sodeluje pri gradnji Južnega plinskega koridorja, plinovoda, ki bo potekal od Kaspijskega morja skoz Turčijo do Italije in bo povezal 7 držav. Glavno omrežje plinovoda ne bo potekalo skozi Bolgarijo, bodo pa pomožne veje po njenem ozemlju povezale Južni plinski koridor tudi z ostalimi državami zahodnega Balkana.
Bolgarski predsednik Bojko Borisov je ponudbo azerbajdžanskega predsednika Ilhama Aliyeva z navdušenjem sprejel, predvsem z argumentom, da bo oskrba s plinom rešila problem onesnaženega zraka v državi. V Bolgariji ima dostop do plina trenutno okoli tri odstotke prebivalstva, velika večina pa svoje domove ogreva z lesom in premogom. Sofija je zaradi tega najbolj onesnažena evropska prestolnica. Evropska unija gradnjo plinovoda zagovarja z zmanjševanjem odvisnosti od ruskega plina, ki ga bo vsaj deloma nadomestil azerbajdžanski. Lani septembra je raziskovalna mreža novinarjev razkrila, da so evropski politiki, med njimi člani Sveta Evrope in nekateri evropski poslanci, od Azerbajdžana prejemali podkupnine za olepševanje podobe te kavkaške države na evropski ravni.
Bolgarija bi morala že pred nekaj leti sama izpeljati projekte povezave s plinovodi sosednjih držav, vendar so bili ti odloženi iz različnih razlogov. Med evropskimi državami je Bolgarija prva, ki se je že pred desetimi leti zavezala k nakupu 10 milijard kubičnih metrov azerbajdžanskega plina na leto, po izgradnji in povezavi z Južnim plinskim koridorjem. Na državni ravni je odločitev, da Bolgarija sprejme azerbajdžansko ponudbo, po mnenju Genadyja Kondareva iz nevladne organizacije Bankwatch, nespametna.
Argument bolgarskega predsednika Borisova, da bo država na ta način zmanjšala onesnaženost zraka, sicer ni povsem napačen. Kondarev pa poudarja, da državna politika onesnaženost pogosto izrablja kot argument v prid zemeljskemu plinu, ki ga predstavlja kot edino legitimno rešitev, pri čemer pozablja na dolgoročne podnebne cilje:
Odvisnost od ruskega plina se bo vendarle zmanjšala na račun povečanja odvisnosti od azerbajdžanskega.
Tudi evropska politika je za gradnjo južnega plinskega koridorja uporabljala argument zmanjševanja odvisnosti od ruskega plina. Xavier Sol iz nevladne organizacije Counter Balance poudari, da je ta argument absurden, saj bo del koridorja, ki teče skozi Turčijo, povezan tudi s plinovodom iz Rusije.
Gradnja plinskega koridorja je sporna tudi zaradi zavezanosti Evropske unije k zmanjševanju porabe fosilnih goriv.
Problematično pa je tudi sodelovanje Evropske unije z državo, kakršna je Azerbajdžan, znano po pregonih političnih nasprotnikov in novinarjev. Sol izpostavi, da evropsko sodelovanje z Azerbajdžanom še stopnjuje kršitve človekovih pravic, ki jih vlada izvaja nad političnimi zaporniki.
Med letoma 2012 in 2014 je parlamentarna skupščina Sveta Evrope preiskovala azerbajdžanski pregon politikov in novinarjev. Že takrat so se v medijih pojavili sumi o prejemanju podkupnin, vendar pa trdnih dokazov še ni bilo. Razloži Adam Foldes iz organizacije Transparency International:
Septembra lani je mreža raziskovalnih novinarjev OOCR s pomočjo razkritih podatkov iz banke Danske objavila 17 tisoč dokumentov, ki so pokazali na sumljive transakcije v višini dveh milijard evrov, ki so bili iz Azerbajdžana nakazani na evropske račune. Novinarji so uspeli razkriti, kam se je s pomočjo podjetij v davčnih oazah zlilo 300 milijonov od teh 2 milijard. Azerbajdžansko “pralnico denarja” razloži Foldes:
Septembrsko poročilo prejemanja podkupnin bremeni evropske poslance iz Belgije, Nemčije in že prej omenjene Italije.
Na seznamu očrnjenih politikov pa se je znašel tudi naš nekdanji poslanec v državnem zboru. Slednji je v letih 2005, 2010 in 2013 nadziral azerbajdžanske parlamentarne volitve. Od azerbajdžanskega podjetja Metastar, je leta 2012 prejel 25 tisoč evrov nagrade, ob zmagi predsednika Alijeva pa je dejal, da je dosegel veliko uspehov in da prejema ogromno podporo ljudstva.
Jelinčič se je na obtožbe odzval s trditvijo, da je bilo nakazilo azerbajdžanskega podjetja v resnici plačilo za prevod knjige Ukana Toneta Svetine iz slovenščine v ruščino.
Azerbajdžanska pralnica denarja je služila predvsem izboljševanju azerbajdžanske javne podobe v Evropski uniji. To dokazuje na primer dejstvo, da je parlamentarna skupščina Sveta Evrope o kršitvah človekovih pravic poročala pomanjkljivo, obtožb o azerbajdžanski korupciji pa se sploh ni dotaknila. Ko je septembra lani mreža OOCR objavila dokumente, mediji niso posebej izpostavljali, zakaj si točno Azerbajdžan tako prizadeva graditi lepo podobo v Evropski uniji. Več nevladnih organizacij je na Guardian kot na vodilni medijski partner naslovila javno pismo, v katerem so poudarili, da je manjkajoči del informacij najti prav v gradnji južnega plinskega koridorja. Pojasni Xavier Sol v zaključku današnjega Offsajda:
Dodaj komentar
Komentiraj