Od poraza do poraza do Evropskega sodišča
Vuzenica je gručasto naselje ob naplavini potoka Cerkvenica, idilično položeno ob desnem bregu reke Drave. Odlikuje ga sloves najstarejših krajev v Dravski dolini, saj se prvič omenja kot vasica leta 1238 in nato 1288 kot trg. Naselje se je razvilo v dveh delih, kot starejši Zgornji trg in mlajši, Spodnji trg.
Nekdaj so tu splavarji splavili »flose«, prevozniki pa so po Dravi veselo tovorili. O nekdanji slavi Vuzenice, še danes pričajo ostanki starega Pistrovega gradu, kjer je živel in slikal Oskar von Pistor, ter tudi cerkev Svetega Nikolaja, v kateri je bil župnik, znani pesnik in narodni buditelj kasnejši škof Anton Martin Slomšek. Najbolj živahno je v času Vuzeniških dni in ob sejmih, kjer se zbere večina Vuzeničanov in »kakšno reče«.
V Vuzenici so čudoviti sprehodi po Vuzenici sami, ter po sosednjih Dravčah, Šentjanžu nad Dravčami, Sv. Primožu na Pohorju ter Svetemu Vidu.
Razen elektrarne, po kateri večina Slovencev pozna Vuzenico, tam obratuje tudi Livarna. Vir: Wikipedia, citirano 27. 2. 2018.
350 večinoma upokojenih delavcev Livarne Vuzenica že 17 let toži Družbo za svetovanje in upravljanje ter zahtevajo izplačilo premalo izplačanih plač iz obdobja od septembra 1990 do januarja 1993.
Zadeva je od leta 2001 prešla pot od okrajnega, višjega, vrhovnega, pa vse do ustavnega sodišča, ki je stvar vrnilo na Okrajno sodišče v Ljubljani. To je sedaj znova zavrnilo tožbo delavcev, na to odločitev pa se bo 350 tožnikov znova pritožilo.
Obdobje poosamosvojitvenih let v Livarni Vuzenica predstavi takratni predsednika sindikata delavcev, Janez Slemnik.
SRD, Slovenska razvojna družba je predhodnica državne Družbe za svetovanje in upravljanje, ki je sedaj tožena stranka v postopku.
Kot nadomestilo nižjih plač so delavci dobili zadolžnice, ki naj bi jih nato v postopku privatizacije družbe spremenili v lastniške deleže, vendar pa delavci nato v postopku privatizacije sploh niso bili udeleženi, saj Livarna Vuzenica ni zagotovila razknjiženja zadolžnic.
SRD je odstopil od dogovorjenega načina privatizacije. Podjetje so dokapitalizirali in ga konec devetdesetih let prejšnjega stoletja prodali za 230 milijonov tolarjev. O vsem tem niso obvestili delavcev.
Zaposleni so zato na sodišču zahtevali izplačilo razlike premalo izplačanih neto plač v višini 482.000 evrov z dodatki. Časovnica je sledeča: 2001 začetek postopka, v sledečih letih tako okrajno, kot višje sodišče ugodita tožbi delavcev. Vrhovno sodišče je nato leta 2014 razveljavilo sodbo in odločilo, da morajo delavci vrniti vsa zarubljena sredstva iz sodnega spora v višini 1,5 milijona evrov skupaj z zamudnimi obrestmi. Novi cikel sodnih procesov se je začel potem, ko je Ustavno sodišče razveljavilo sodbo vrhovnega sodišča zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic. Janez Slemnik.
Vrhovno sodišče se v svoji odločitvi v prid DSU odločilo, da je razknjižbo zadolžnic delavcev odgovorna uprava podjetja in torej ne sklad, zato ta ni bil dolžen delavcem izplačati denarja in mu ga morajo vrniti. Slemnik ostro nasprotuje takim ugotovitvam.
Sodišče je delavcem očitalo, da so bili preveč pasivni.
Ustavno sodišče je kot razlog za razveljavitev odločitev Vrhovnega sodišča navedlo, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo v pravdnem postopku. V ponovnem postopku se tako ugotavljajo utemeljenost zahtevka livarjev glede na to, kdaj je DSU oziroma njegov predhodnik spremenil svojo odločitev o privatizaciji Livarne Vuzenica, za kar naj ne bi imel podlage v zakonu.
Pri DSU-ju so leta 2014 bili mnenja, da bi bila vrednost deleža delavcev tako ali tako praktično nič, in sicer zaradi kasnejšega zmanjšanja osnovnega kapitala družbe Livarna Vuzenica za pokrivanje izgube. Družba je namreč imela veliko izgubo in posledično negativen kapital.
Dodaj komentar
Komentiraj