Ponovno enotna Afrika?
Države članice Afriške unije so na zasedanju sprejele Maroko v svoje članstvo. Maroko se v vrste Afriške unije vrača po več kot tridesetletni odsotnosti. Leta 1984 je namreč zapustil predhodnico Afriške unije, Organizacijo afriške enotnosti. To je država storila protestno, ker je organizacija priznala neodvisnost Demokratične arabske republike Sahare, področja, znanega tudi pod imenom Zahodna Sahara. Afriška unija je Maroko ponovno sprejela pod pogoji, da ta sprejme mednarodno priznane meje Zahodne Sahare. Na zasedanju so predstavniki afriških držav izvolili tudi novega predsednika komisije in novega predsednika Unije.
Funkcije in namembnost Afriške unije razloži Liesel Louw z Inštituta za varnostne študije v Južni Afriki:
Poleg ponovne včlanitve Maroka so voditelji držav članic izglasovali tudi novega predsednika komisije Afriške unije, kar je najvplivnejša funkcija v instituciji. Na volitvah je zmagal čadski kandidat Moussa Faki, prvi kandidat iz centralnoafriške regije, ki je dosegel omenjeni položaj. Premagal je favoritinjo iz Kenije, Amino Mohamed. Bitko za predsedniški stolček opiše Jeggan Grey Johnson iz Iniciative odprte družbe za Južno Afriko:
Predsednik komisije nadzoruje proračun Unije, prav tako pa je obraz institucije. Pristojnosti predsednika komisije natančneje razloži Johnson.
Nekdanja predsednica komisije Nkosazana Dlamini-Zuma iz Južnoafriške republike je svoj štiriletni mandat bolj kot za doseganje ciljev Afriške unije uporabila za pripravo na verjetno kandidaturo na prihajajočih južnoafriških predsedniških volitvah leta 2019. Pojasni Johnson:
Nekdanja predsednica komisije Zuma je bila edina predstavnica Južne Afrike v komisiji, ki ima sicer 10 članov. Zuma se sicer poslavlja s precej klavrnimi rezultati. Ob začetku mandata je obljubljala veliko, med drugim brezvizna potovanja za vse Afričane do leta 2018 in končanje vseh vojn v Afriki do leta 2020.
Južnoafriška republika pa je bila neuspešna tudi pri lobiranju proti vstopu Maroka v Afriško unijo. O izgubljanju moči Južnoafriške republike znotraj Unije več pove Liesel Louw:
Poleg Južnoafriške republike sta pridružitvi Maroka najbolj nasprotovali Alžirija in Zimbabve, predvsem zaradi maroške okupacije Zahodne Sahare.
Afriška unija kar 70 odstotkov sredstev prejema od ne-afriških donatorjev, predvsem Evropske unije, Združenih držav Amerike, Kitajske, Japonske in Svetovne banke. Ker si Unija želi večje neodvisnosti, potrebuje čim več sredstev od držav članic samih. Trenutno od prispevka držav članic dve tretjini bremena krije pet najbogatejših držav, torej Nigerija, Alžirija, Libija, Egipt in Južna Afrika. Pridružitev Maroka bo Afriški uniji služila predvsem za zapolnitev finančnega vakuuma, ki je nastal po padcu Muamerja Gadafija v Libiji. Pojasni Johnson:
Za Maroko bo ponovna včlanitev v Afriško unijo pomenila večjo politično moč znotraj Unije. Johnson razloži povezavo med vplivom denarja, ki ga država prispeva k Uniji, in njenim vplivom v Uniji:
Predstavniki Fronte Polisario iz Demokratične arabske republike Sahare so glede včlanitve Maroka v Unijo zadovoljni, za razliko od na primer Južnoafriške republike, ki nasprotovanje utemeljuje prav z interesi Zahodne Sahare.
Zaključujemo s ponazoritvijo pomembnosti institucij Afriške unije. Poleg predsednika komisije so namreč v etiopski prestolnici Adis Abebi izvolili tudi predsednika unije, gvinejskega predsednika Alpho Condeja. Ta je svoj nagovor zboru Unije pričel z ostro napovedjo, da pod njegovo vladavino ne bo več zamujanja in prezgodnjega odhajanja z zasedanj. Conde je s svojimi besedami požel glasen aplavz. A kaj ko so na zboru ostali zgolj nižji kadri, medtem ko je večina predsednikov srečanje predhodno zapustila.
Offsajd sta pripravljala Mladen Zobec in vajenka Lana.
Dodaj komentar
Komentiraj