Pošteni slovenski zasebniki
Ustavno sodišče Republike Slovenije je razveljavilo del Zakona o medijih izpred treh let, ki določa kvote slovenske glasbe in glasbe v slovenskem jeziku, ki jih morajo doseči izdajatelji radijskega in televizijskega programa. Vendar prvega odstavka 86. člena in prvih petih odstavkov 86.a člena sodišče ni razveljavilo nasploh in za vse, temveč samo za zasebne radijske postaje.
Določbama iz omenjenih členov sodišče z ustaljenimi metodami razlage ni moglo določiti vsebine in je zatorej sklenilo, da sta določbi v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz drugega člena Ustave republike Slovenije. Sodišče je o Zakonu o medijih presojalo na pobudo državnega sveta, ki je to storil po predlogu sindikata glasbenih urednikov. Vendar o vseh vsebinskih pritožbah - kakor je ta, da naj bi člena “usodno posegala v zasebno lastnino lastnikov zasebnih radijskih postaj, v vir njihovega premoženja oziroma v njihovo eksistenčno podlago” - sodišče sploh ni razsojalo, saj sta člena zakona padla, še preden bi to sploh bilo potrebno. Zakaj sta torej člena padla in kako se lahko njuna razveljavitev sploh nanaša izključno na zasebne radijske postaje?
Ustavno sodišče se je zataknilo ob to, da 86. člen zakona o medijih določa, citiramo: “Najmanj 20 odstotkov vse dnevno predvajane glasbe vsakega radijskega in televizijskega programa mora biti slovenska glasba oziroma glasbena produkcija slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev.” Hkrati pa je v drugem odstavku 86.a člena določeno, citiramo: “Najmanj 70 odstotkov deleža iz prejšnjega odstavka mora predstavljati glasba, ki je izključno ali v večinskem delu izvajana v slovenskem jeziku, razen ko gre za radijske in televizijske programe, ki v večinskem delu predvajajo instrumentalno glasbo.”
V krovnem členu je torej zapisano, da mora petina vse dnevno predvajane glasbe biti slovenske. V členu, ki se nanaša na določitev terminov predvajanja slovenske glasbe, pa je namesto pojma “slovenska glasba” uporabljen izraz glasba “v slovenskem jeziku”. Nejasno je že, kaj sploh je slovenska glasba nasploh in kateri so kriteriji za določitev tega. Komentira sodelavec Radia Študent Jizah Dafunk.
Še manj jasni so kriteriji za določitev tega, kam spada program, ki je izključno instrumentalen, in kako naj se sploh šteje v kvoto, če v instrumentalni glasbi seveda ni slovenskega jezika, saj nima besedila.
Ključni del sodbe prenašamo v celoti: “Iz besedila drugega odstavka 86.a člena Zakona o medijih je mogoče sklepati, da morajo zasebne radijske postaje skupno sedemdeset odstotkov predpisanega obveznega deleža (torej skupno štirinajst odstotkov vse predvajane glasbe v vsakem časovnem pasu) zapolniti z glasbo, ki je (vsaj) v večinskem delu izvajana v slovenščini. Ta obveznost pa ne velja za tiste zasebne radijske postaje, ki v večinskem delu predvajajo instrumentalno glasbo. Zanje velja obveznost predvajanja "slovenske glasbe", ne pa tudi "glasbe v slovenskem jeziku" (torej vokalne in vokalno-instrumentalne slovenske glasbe). Po mnenju Ustavnega sodišča ni jasno, kako razlagati zakonski pojem radijski programi (torej zasebnih radijskih postaj), ki v večinskem delu predvajajo instrumentalno glasbo. Torej ni jasno, kako določiti krog subjektov, za katere velja "odpustek" od predvajanja glasbe v slovenskem jeziku.
Besedilo določbe ne nudi opore za izbiro ene od vsaj dveh enako verjetnih razlag: (a) da je te obveznosti prosta vsaka zasebna radijska postaja na posamični dan, ko ta radijska postaja v večinskem delu (več kot petdeset odstotkov vse predvajane glasbe po časovnem kriteriju) predvaja instrumentalno glasbo; (b) da je te obveznosti prosta vsaka zasebna radijska postaja v nekem od enega dneva daljšem obdobju (to bi bil lahko teden, mesec, leto in tako dalje), ko ta radijska postaja v večinskem delu (več kot petdeset odstotkov vse predvajane glasbe po časovnem kriteriju) predvaja instrumentalno glasbo. Pojasnilo Agencije za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije ne osvetli te dileme, pač pa je samo po sebi nerazumljivo in daje celo vtis arbitrarnega ravnanja (Akos omenja "programe, ki nasploh, skozi ves program, predvajajo predvsem instrumentalno glasbo oziroma so prepoznani kot takšni").”
Komentira Andrej Karoli, urednik glasbenega programa Vala 202.
Določanje slovenskosti glasbe na podlagi etničnosti bi seveda bilo v očitnem nasprotju z ustavo. A je tovrstno odločanje sodišče navajalo le kot mnenje Agencije za komunikacijska omrežja in storitve, krajše Akos, in ne uveljavljeno pravno prakso.
Kako je možno, da nejasnost v zakonu, ki je protiustavna, kljub temu še zmeraj obvezuje tiste, ki niso zasebni radiji?
Leon Oblak, lastnik medijske mreže številnih večjih komercialnih radijev mreže Infonet media in član Medijske zbornice pri Gospodarski zbornici Slovenije si odločitev sodišča - ki dela distinkcijo med zasebnimi in javnimi mediji - razlaga po ekonomskih parametrih, češ da je povsem logično, da država ne more vsiljevati glasbe zasebnim ponudnikom, ki so odvisni od trga, za razliko od Radia Slovenija, ki je financiran iz RTV naročnin.
Podobno so nam razliko med zasebnimi in drugimi mediji neuradno pojasnili tudi pri Akosu. Andrej Karoli nastanka razlike po drugi strani ne razume.
[Da je sistem kvot, kakršen je v veljavi od leta 2016, neprimeren, meni tudi generalna direktorica Direktorata za medije Tamara Vonta.]
Izjava je v dodatnem posnetku
V času, ko je bil zakon sprejet, je ministrstvu za kulturo sicer ministrovala Julijana Bizjak Mlakar, Direktorat za medije pa je vodil Klemen Kraigher Mišič.
Podobno, a iz drugih razlogov, meni tudi Oblak, ki pravi, da je ideja o kvotah popolnoma zgrešena, saj naj ponavljanje določene glasbe ne more rezultirati v tem, da bo ta glasba poslušalcem naenkrat všeč. Praksa njegovih radijskih postaj priča nasprotno.
Jizah sicer trdi, da zakon na produkcijo glasbe pri nas ni imel vpliva.
Nedvomno pa bo odločitev sodišča vplivala na Združenje Sazas.
Dodaj komentar
Komentiraj