Propaganda ni poceni
Kurz je mrtev, naj živi Kurz, odzvanja v Hofburgu, rezidenci avstrijskega predsednika in nekdanjem sedežu habsburškega imperija. Zaprisegel je novi avstrijski kancler Alexander Schallenberg, ki je nemudoma naznanil, da bo tesno sodeloval s Sebastianom Kurzem. Wunderkind avstrijske politike po odstopu s kanclerskega položaja ostaja predsednik ljudske stranke, največje koalicijske stranke, zato ga na Avstrijskem že nazivajo kot kanclerja v senci.
Politolog z dunajske univerze Markus Wagner je glede načina vladanja novega kanclerja previdnejši, vendar ne gre zanikati, da je Schallenberg Kurzev zaveznik.
Čeprav je Kurz s hitrim odstopom po preiskavi njegovega urada in finančnega ministrstva na Slovenskem požel predvsem komplimente njegovi »politični kulturi«, ki da je posebej visoka, informacije, ki jih o njegovem zakulisnem političnem delovanju razkrivajo na Avstrijskem, o njegovi »kulturnosti« prej zbujajo dvome. Avstrijski mediji so namreč objavili nalog za hišno preiskavo, v katerem je protikorupcijska komisija pravosodnega ministrstva navedla vrsto posrednih dokazov o Kurzevi morebitni vpletenosti v zlorabo javnih sredstev ministrstva za finance za njegovo promocijo in očrnitev nekdanjega predsednika ljudske stranke Reinholda Mitterlehnerja.
Vse to se je dogajalo še v času, ko je bil Kurz zgolj najmlajši zunanji minister na svetu in up za srednjeročno prihodnost Avstrijske ljudske stranke. Ta je bila takrat še manjša partnerica v vse bolj nesrečni zvezi s socialdemokrati v vladi velike koalicije pod vodstvom kanclerja Christiana Kerna. Po odstopu Mitterlehnerja se je stranka, zavedajoč se pomanjkanja političnega talenta [v stranki] in popularnosti Kurza, povsem podredila njegovim pogojem, izstopila iz vlade in pod njegovim vodstvom zmagala na predčasnih volitvah, ki so sledile.
Kot izhaja iz naloga, bi bilo za Kurza lahko obremenilno predvsem njegovo poznanstvo in sodelovanje s strankarskim kolegom in zdaj že nekdanjim generalnim sekretarjem ministrstva za finance Thomasom Schmidom. Ta je namreč za Kurza, kot so preiskovalci utemeljili s sporočili prek mobilnih aplikacij za komuniciranje, vodil sodelovanje z izvajalko raziskav javnega mnenja. Ankete po meri Kurza, ki so denimo kazale slabo podporo Mitterlehnerju, so v zameno za oglaševalski denar finančnega ministrstva objavljali v tabloidu Österreich. Finančno ministrstvo je tako de facto plačevalo politično propagando Kurza, četudi oglaševalski denar finančnega ministrstva, ki ga je prejemal tabloid, uradno ni bil namenjen plačevanju anket, temveč promoviranju kampanj ministrstva v časopisu.
Po mnenju Markusa Wagnerja in Amarja Rajkovića, odgovornega urednika revije Biber, [informacije] ponujajo vpogled v nekaj, kar je avstrijski javnosti že dolgo znano, a tako očitnih dokazov, kot jih ponujajo objavljena sporočila, do sedaj ni bilo. Pojasni Wagner.
Kakor pojasni Rajković, je treba za ugotovitev vloge, ki jo imajo proračuni ministrstev za oglaševanje, le pogledati, kateri mediji so glavni prejemniki teh sredstev.
Leta 2016 so denimo ministrstva zgolj za oglaševanje svojih aktivnosti v medijih namenila 16 milijonov evrov, prek drugih javnih institucij in podjetij v državni lasti pa so mediji za oglaševanje prejeli okrog 177 milijonov evrov. Tako je denar, s katerim upravlja politika, pomemben dohodek tudi največjih avstrijskih medijev.
Ker gre za zadeve, ki so že dolgo znane, jih je morda mogoče odpraviti z argumentom, da »vsi politiki počnejo isto«, vendar je za Kurza preiskava posebej občutljiva zaradi njegove javne podobe, ki si jo je zgradil kot mlad in brezmadežen politik.
Kurz je preiskavo označil za politično motivirano, saj ministrstvo za pravosodje, pod okrilje katerega spada preiskovalni urad, pripada koalicijski stranki Zelenih. Vendar Wagner ocenjuje, da pri preiskavi ne gre za neposredno politično igro Zelenih.
Če ne bo prišlo do predčasnih volitev, obeti za Kurza sicer niso tako slabi, saj bodo naslednje redne volitve šele leta 2024. V treh letih pa so iz pepela vstali tudi manj nedolžni politiki kakor on.
Dodaj komentar
Komentiraj