Prosta trgovina v zatišju uporov
Ideologija proste trgovine, ki jo v času Trumpovih protekcionističnih teženj z vso silo branijo liberalne struje širom sveta, izvira iz preloma med 18. in 19. stoletjem. Eden izmed njenih utemeljiteljev in še danes pogosto citiranih avtorjev na tem področju je britanski ekonomist David Ricardo. Ricardova ideja je bila sila preprosta. Za njeno ponazoritev je uporabil močno poenostavljen model dveh držav - Velike Britanije in Portugalske - ki proizvajata dva produkta: vino in tekstil. Pokazal je, da lahko državi, v kolikor se specializirata vsaka za en produkt in nato trgujeta, skupaj proizvedeta več vina in tekstila, kot če bi obe državi proizvajali oba produkta. Tako naj bi prebivalci obeh držav od proste trgovine profitirali.
A kot se v ekonomiji pogosto izkaže, ta preprosti model ne popisuje realnega stanja. Ricardova teorija je bila v stoletjih od njenega oblikovanja napadena z več zornih kotov. Eden je ta, da kapital, ki je potreben za proizvodnjo dobrin, dojema kot homogenega. Tako zanemari dejstvo, da naprave za proizvodnjo tekstila niso uporabne tudi za stiskanje vina. Če se v njegovem primeru Portugalska odloči specializirati za proizvodnjo vina in zanemariti tekstilno industrijo, bo torej kapital, vložen v proizvodnjo tekstila, propadel. Prosta trgovina tako uničuje že ustvarjeno vrednost. Druga Ricardova zmota je na primer ta, da predpostavlja trgovino med državami, ki lahko proizvajajo vse produkte. V današnjem svetu pa prosta trgovina pogosto poteka med industrijskimi in postindustrijskimi državami na eni strani ter državami, ki se šele industrializirajo, na drugi. Prosta trgovina, ki prinaša poceni uvoz tehnološko naprednejših produktov, tako državam, ki industrijo šele razvijajo, otežuje ali onemogoča razvoj.
Kljub številnim logičnim zmotam ideologije proste trgovine ta še danes tvori jedro trgovinske politike zahodnih držav. Zadnji primer tega je ta vikend oznanjena nadgradnja prostotrgovinskega sporazuma med Evropsko unijo in Mehiko. Da bi Trumpovim protekcionističnim težnjam pokazala, kar jim gre, je Evropska komisija pospešila tudi postopke sprejema prostotrgovinskih sporazumov z Japonsko in Singapurjem.
Sporazum med Evropsko unijo in Mehiko še ni zaključen, Evropska komisija pa je pretekli vikend oznanila le, da sta strani dosegli politični dogovor, medtem ko morata podrobnosti še doreči. Kolikor je do sedaj znano, je sporazum nadgradnja obstoječega sporazuma med entitetama iz leta 1997, ki se je osredotočal predvsem na liberalizacijo trgovine z industrijskimi proizvodi. Zdajšnja nadgradnja liberalizacijo širi predvsem na kmetijske proizvode in javno naročanje, dodan pa je tudi sistem reševanja sporov med investitorji in državami. Več Andrej Gnezda iz organizacije Umanotera.
Nekatere nevladne organizacije opozarjajo tudi na negativne vplive sporazuma na mehiški energetski sektor. Tega je tamkajšnja vlada leta 2013 odprla za zasebne investitorje, sporazum pa naj bi oteževal morebitno ponovno nacionalizacijo.
Evropski poslanec Igor Šoltes pa pri sporazumu kot problematično izpostavlja časovnico. V Mehiki bodo namreč 1. julija parlamentarne volitve. Šoltes naznanitev političnega dogovora razume kot poskus onemogočanja nasprotovanja morebitne prihodnje bolj levo usmerjene vlade.
Sporazum med Evropsko unijo in Mehiko vključuje sistem reševanja sporov med tujimi investitorji in državami. V nasprotju s sistemom ad hoc arbitražnih sodišč, kakršnega na primer vključuje sporazum CETA med Evropsko unijo in Kanado, pa sporazum z Mehiko predvideva vzpostavitev stalnih investicijskih sodišč. Gre za tako imenovani ICS sistem, v angleščini “investment court system”. V primerjavi z ad hoc sodišči ta sistem uvaja nekaj izboljšav, med drugim možnost pritožbe. A kot izpostavlja Gnezda, osnovni problemi ostajajo. Še vedno bodo tožili lahko samo investitorji, tožene pa bodo lahko le države. Prav tako še vedno lahko investitor državo toži zaradi spremembe zakonodaje, ki bi morebiti znižala njegov donos, kar države lahko odvrača od sprejemanja ostrejših okoljskih ali socialnih standardov.
Sporazum z Mehiko pa ni edini trgovinski sporazum, o katerem se trenutno pogaja Evropska komisija. V teku so tudi pogajanja za liberalizacijo trgovine s Singapurjem.
Sodišče Evropske unije je lani odločilo, da morajo vsak sporazum, ki vključuje sistem reševanja sporov med tujimi investitorji in državo, potrditi tudi parlamenti držav članic. Da bi se izognila postopku presoje celotnega sporazuma v nacionalnih parlamentih, je Evropska komisija v primeru sporazuma s Singapurjem investicijski del ločila od trgovinskega. Državni parlamenti bodo tako odločali le o investicijskem delu, medtem ko bo za trgovinski del zadostovalo strinjanje Evropskega parlamenta in Evropskega sveta. Več Gnezda.
Sporazum s Singapurjem je sicer po mnenju Gnezde problematičen predvsem na področju striktnega varovanja intelektualne lastnine.
Naslednji sporazum, ki naj bi bil v kratkem podpisan, pa je med Evropsko unijo in Japonsko. Šlo naj bi za največji prostotrgovinski sporazum Evropske unije do sedaj, saj entiteti skupaj obsegata skoraj 30 odstotkov svetovnega bruto domačega proizvoda. Največji poudarek v pogajanjih je bil na izvozu evropskih kmetijskih proizvodov na Japonsko in uvozu japonskih avtomobilov na staro celino. Sporazum je tako dobil ljubkovalno ime “sir za avtomobile”.
Kljub temu, da so bila pogajanja najtrša glede mlečnih izdelkov in avtomobilov, pa sporazum obsega precej širšo liberalizacijo. Med drugim gre za liberalizacijo storitev.
Sporazum z Japonsko predvideva tudi evfemistično imenovano regulatorno sodelovanje. S tem naj bi državi naslovili necarinske ovire za trgovanje, kar je še en evfemizem. Kar kapital imenuje necarinske ovire, sleherniki imenujemo varnostni, zdravstveni in drugi standardi, ki jih morajo proizvodi dosegati. Regulatorno sodelovanje naj bi te standarde poenotilo, pri čemer pa obstaja nevarnost, da obe strani standarde znižata na najnižji skupni imenovalec.
Sporazum z Japonsko ne predvideva mehanizma reševanja sporov med tujimi investitorji in državami, saj se pogajalski strani nista mogli uskladiti, kakšno formo naj bi ta zavzemal. Kar posledično pomeni, da o sporazumu nacionalni parlamenti sploh ne bodo odločali. Gnezda.
Evropska komisija podobno kot pri sporazumu z Mehiko hiti tudi pri sporazumu z Japonsko. Ta naj bi bil sprejet že v začetku poletja. Gnezda opozarja, da kratek čas za odločanje onemogoča demokratični proces.
Igor Šoltes današnji Offsajd zaključi z mnenjem, da ima ihta svoj namen: izkoristiti zatišje uporov.
Oddaja je nastala v okviru projekta DeEP2 – Delovanje Evropskega parlamenta, ki poteka od oktobra 2017 do junija 2018 in ga podpira Evropski parlament. Podana mnenja v oddaji so mnenja avtorjev oddaje in ne odražajo mnenj Evropskega parlamenta, slednji pa tudi ne odgovarja za uporabo podanih informacij v oddaji. Obiščete lahko uradno spletno stran projekta.
Dodaj komentar
Komentiraj