Prosta trgovina za Evropsko unijo v Afriki
Med Evropsko unijo in skupino držav Južnoafriška razvojna skupina je začel veljati sporazum, imenovan Dogovor o ekonomskem partnerstvu oziroma Economic Partnership agreement. Gre za prostotrgovinski sporazum med Unijo in petimi državami: Lesotom, Bocvano, Namibijo, Kraljevino Svazi in Republiko Južno Afriko. V skladu s tem sporazumom bi omenjene države umaknile carine za 86 odstotkov produktov evropskega izvora. Vse države razen Republike Južne Afrike sicer že imajo brezcarinski dostop do evropskega trga in bi torej takšen dogovor ugodnost predstavljal le slednji. Evropska unija ima namreč z državami, ki spadajo v kategorijo “najmanj gospodarsko razvitih”, sklenjen dogovor, po katerem je vse izvozno blago razen orožja in municije oproščeno tarif.
Pojdimo naprej v zgodovino. Prostotrgovinski sporazumi, označeni z imenom Dogovor o ekonomskem partnerstvu, so del Cotonoujskega sporazuma, ki ga je Evropska unija podpisala z 78 državami Afrike, Karibov in Pacifika leta 2000. Del tega sporazuma je bila med drugim tudi prosta trgovina, o kateri se je Evropska unija pogajala z državami, združenimi po regijah. Prvi je začel veljati dogovor s prej omenjenimi državami, prav tako pa prostotrgovinski dogovor že velja s Kamerunom, medtem ko v ostalih državah pogajanja še trajajo.
Omenjene prostotrgovinske sporazume Evropska komisija razglaša kot izjemno asimetrično sestavljene, torej, da so narejeni v prid v državam v razvoju. Vendar pa celo raziskave, ki jih je objavila Komisija, predvidevajo njihov minimalni ali pa ničen vpliv na zmanjševanje revščine v teh državah. Pojasni Jose Luis Gutiérrez iz Afriško-evropskega omrežja za vero in pravičnost.
Četudi velja, da je brezcarinski dogovor med Evropsko unijo in afriškimi državami recipročen, odsotnost carin ne odtehta negativnih učinkov, ki bi jih prinesli konkurenčni produkti iz Evrope.
Brezcarinski uvoz dobrin iz Evrope bi tako z nizkimi cenami odstranil lokalne proizvajalce, na udaru pa je predvsem prehrambna industrija. Takšen primer sta na primer koruza in koruzni škrob v Republiki Južni Afriki. Četudi za nepredelano koruzo ostaja carina, to ne velja evropski koruzni škrob, kar pa ima očitne učinke za lokalno pridelavo koruze in posledično razvoj lokalnega kmetijstva. Več Africa Kiiza z Južno- in vzhodnoafriškega inštituta za trgovinske informacije in pogajanja.
Z veljavo ekonomskopartnerskega sporazuma se države zavežejo tudi k začetku pogajanj za njegovo razširitev, ki ne bi zgolj zajela blaga, temveč tudi storitve.
Očitki pa ne letijo zgolj na možne negativne vplive na lokalna gospodarstva, temveč tudi na način poteka pogajanj. Evropska unija namreč z grožnjami ukinitve brezcarinskega dostopa do svojega trga skuša izsiliti podpis sporazumov. Pojasni Kiiza.
Izmed Južnoafriške razvojne skupine zgolj Republika Južna Afrika ne uživa brezcarinskega dostopa do evropskega trga. Zakaj so se pridružile dogovoru, čeprav ne prinaša gospodarskih ugodnosti, pojasni Merran Hulse z Nemškega inštituta za razvoj.
Prostotrgovinski dogovori o ekonomskem partnerstvu zaenkrat veljajo zgolj v manjšini držav, nekatere njegov podpis zavračajo, medtem ko so ga druge že podpisale, vendar ga niso ratificirale. Težava je namreč, da bi v nekaterih od pogajalskih skupin morale sporazum podpisati vse države, da bi ta veljal. Kakšno je stanje pogajanj v ostalih državah, zaključi Kiiza.
Dodaj komentar
Komentiraj