Redno izredno stanje v funkciji zagotovitve reda
Že 18 mesecev trajajoče izredno stanje v Franciji, ki je bilo uvedeno po bombnih napadih v Parizu, je zaradi svoje dolžine bolj kot izjema pravilo. Bolj, kot da je izredno, je redno. Leto in pol dolgo izredno stanje postaja oziroma je postalo redno v obeh pomenih besede - poleg tega, da je stalno oziroma permanentno, je tudi poglavitno sredstvo ohranjanja reda. Nadaljnja ohranitev izrednega stanja pa je na dnevnem redu tudi novoizvoljenega skrajno sredinskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je naznanil, da ga bo znova podaljšal.
Da je imelo izredno stanje znaten učinek na onemogočanje protestov, ugotavlja tudi včeraj izdano poročilo nevladne organizacije Amnesty International, katerega ugotovitve bomo podrobneje predstavili. Z ozirom na siceršnjo zakonodajo, ki dovoljuje in omejuje zborovanja in proteste, logika izrednega stanja lajša breme dokazov oblasti. Če mora oblast v običajnih primerih omogočati proteste in jih dojeti kot varne, razen v primeru temu nasprotujočih dokazov, izredno stanje to perspektivo postavi na glavo, saj so protesti vnaprej dojeti kot predvsem nevarni, razen če je dokazano nasprotno. Logika preventivnega ukrepanja tako rekoč sledi angleškemu pregovoru Better safe than sorry, s tem, da ga interpretira v okviru diskurza varnosti in besedo safe jemlje skrajno zares.
Kakšna je pravna podlaga uvedbe izrednega stanja in kakšne rabe opredeljuje, pojasni Marcos Perolini, avtor poročila.
Poleg izrednega stanja pa zborovanja onemogoča tudi ostala francoska zakonodaja.
Poleg eksplicitnega nanašanja francoskih oblasti na izredno stanje pa je bilo to uporabljeno tudi posredno. Kot argument prepovedi zborovanj je bil večkrat namreč uporabljen primanjkljaj policijskih sil za zagotovitev varnosti, ki bi jo potencialna grožnja napadov v izrednem stanjem zahtevala. Kljub formalni prepovedi protesta in kljub domnevnemu manku represivnih sil pa to ni preprečilo pošiljanja policije nad protestnike, ki jim je onemogočala vstop na nekatera javna mesta.
Izredno stanje je v preteklem letu oteževalo ali onemogočalo številne proteste. Konkretno je bilo med drugim uporabljeno tudi zoper proteste, ki so spremljali pariško podnebno konferenco, proteste proti sprejemanju zakona o delu in proteste zoper nevzdržne razmere beguncev v Calaisu.
Prav tako pa je izredno stanje represivnim organom v praksi omogočalo večjo uporabo fizično nasilnih sredstev. Povečana je bila uporaba solzivca, gumijastih krogel ter obkrožanje in zadrževanje množic.
Kot je omenil Perolini so bile pogosteje uporabljene tudi individualne prepovedi udeležb na javnih zborovanjih oziroma protestih. To je bilo storjeno z večjo pravno fleksibilnostjo in večinoma tako na tistih, ki so bili v preteklosti že aretirani, vendar ne obtoženi, kot tistih, ki so le sodelovali v protestniških gibanjih. Razloge, da mu je bila s strani lokalnih oblasti preprečena udeležba na javnem mestu, pojasni aktivist Hugo Doivean, član Front de Gauche, ki je v Rennesu protestiral proti zakonu o delu.
Prav tako pa je izredno stanje vplivalo na medijsko poročanje. O obsegu oteževanja medijskega poročanja današnji Offsajd zaključi Perolini:
V prepovedanem položaju ob razglašenih izrednih razmerah se je znašel Tit.
*Slika: zgoraj - volilni slogan novoizvoljenega predsednika Macrona, v prevodu Naprej! (ang prevod: On the move!)
spodaj - protesti proti v oddaji omenjenemu Zakonu o delu, ki omogoča lažje odpuščanje delavcev in podaljšanje delovnega časa. Zakon je podpiral Macron.
Dodaj komentar
Komentiraj