Ren? Mi bi!
Evropska komisija in predstavniki Ljudske republike Kitajske so konec preteklega leta po sedmih letih pogajanj sklenili dogovor o sprostitvi nekaterih omejitev za investicije, ki veljajo med EU in Kitajsko. Dogovor, ki ga morajo pred njegovo veljavnostjo potrditi še parlamenti in vlade držav članic, sicer še ni povsem javen, zato je težko govoriti o podrobnostih. Po besedah predstavnikov komisije pa gre za najobsežnejši tak dogovor, ki ga je Kitajska do sedaj podpisala s kakšno tretjo državo oziroma politično entiteto.
Evropska podjetja naj bi od sedaj naprej lažje vlagala na področjih zelenih avtomobilskih tehnologij, oblačnega računalništva, zdravstva in predvsem v finančnem sektorju. Po drugi strani naj bi kitajska podjetja dobila lažji dostop do določenih novih tehnologij na področju trajnostno vzdržne energetike. Pri tej primerjavi je ključno upoštevati, kot pravi Zorana Baković, strokovnjakinja za Azijo in dolgoletna dopisnica iz Kitajske pri časopisu Delo, da je bilo dosedanje stanje dostopa do trga izrazito asimetrično.
Zato je težko govoriti o recipročnosti sproščanja omejitev, ker te v veliki meri ne obstajajo.
Ker končni dokument še ni javen, je težko govoriti o točnih zmagovalcih dogovorjenega sporazuma. Ne glede na njegovo vsebino pa Baković opozarja, da bo verjetno najbolj dobrobiten predvsem za največja evropska gospodarstva.
Kljub določenim sprostitvam pa ni pričakovati, da se bo Kitajska močno oddaljila od nekaterih svojih temeljnih gospodarskih zahtev, ki se jih morajo držati tuja podjetja na njihovem ozemlju.
A prav navidezna hitrost, s katero je pogajalcem končno uspelo streti prej sedem let nepremagljiv oreh, da slutiti, da znaten interes za dogovor obstaja na obeh straneh.
Kitajsko gospodarstvo bi namreč brez evropske in ameriške potrošnje hitro zašlo v težave, zato si Kitajska preveč zaprtih gospodarskih odnosov z svojima dvema frienemijema ne more privoščiti. Kljub temu pa Baković opozarja, da se v kitajskih investicijskih projektih lahko skrivajo pasti, ki so za manjše države lahko pogubne.
Nekoliko zdravorazumske skepse in previdnosti je tako pri podobnih podvigih vedno dobrodošle, sploh če upoštevamo že prej omenjeno dejstvo, da je sklenjen dogovor zrasel predvsem na zelniku evropskih *Velikanov*
Zato ne preseneča, da sta se za pogovor najbolj potegovali prav dve največji evropski članici.
Glede na to, da običajen Europae Hominem Vulgaris vsaj kratkoročnih posledic dogovora verjetno ne bo čutil, pa je prav ta geostrateški aspekt morda najbolj pomemben. Vprašanje, ki si ga bomo lahko postavljali v naslednjih mesecih in letih, je, ali so spremembe v razmerjih moči v tandemu z napakami prejšnje administracije končno povzročile dolgo napovedovane premike v največjih globalnih zavezništvih.
Dodaj komentar
Komentiraj