Šekli v zameno za svobodo
V Bahrajnu se je končala dvodnevna investicijska konferenca pod vodstvom Združenih držav Amerike, na kateri je zet predsednika ZDA Donalda Trumpa, Jared Kushner, zadolžen za pripravo mirovnega sporazuma med Izraelom in Palestino, skušal pridobiti 50 milijard dolarjev humanitarne pomoči za Palestino in okoliške države. Sporazum, ki ga Bela hiša imenuje kot “posel stoletja”, sicer še ni bil v celoti razkrit. Na konferenci je Kushner razkril manjši del, ki zadeva ekonomski razvoj Palestine in v katerem predlaga predvsem razvoj turizma, ki naj bi temeljil tudi na prepoznavnosti tradicionalnih palestinskih slaščic. Cilj konference je bil ustanoviti sklad za ekonomsko pomoč Palestini v vrednosti petdeset milijard ameriških dolarjev. Koliko naj bi vanj prispevale ZDA, Kushner ni želel razkriti, je pa jasno, da bore malo, če sploh kaj.
Denar naj bi zagotovile bogate arabske države, najverjetneje v zameno za ameriško podporo, ki ga za prevlado v regiji bijejo z Iranom. Podatka, ali je bil denar uspešno zbran, ni mogoče zaslediti nikjer, iz česar gre sklepati, da je bila konferenca tudi s tega vidika neuspešna.
Konferenco v Bahrajnu so sicer palestinske oblasti bojkotirale, kar glede na to, kar je do sedaj znanega o Kushnerjevem načrtu, ne preseneča. Prejšnji mesec je izraelski medij Israel Hayom razkril del načrta, ki je videti vse prej kakor mirovni sporazum.
Glavne točke načrta so ustanovitev demilitarizirane kvazidržavice “Nova Palestina”, ki ne bi imela lastne vojske in bi za zaščito svojega ozemlja plačevala davek Izraelu. Okupirana rodovitna ozemlja bi ostala v lasti izraelskih, trenutno ilegalnih naseljencev, v zameno pa bi Palestinci dobili košček puščave na Sinajskem polotoku, za katerega bi morali plačevati najemnino Egiptu. Prav tako nikjer niso omenjeni palestinski begunci, ki jim Izrael preprečuje vrnitev v domovino, ali konec apartheida, torej zagotovitev pravice Palestincev, da bi uporabljali isto infrastrukturo kakor Izraelci. V razkritem dokumentu med drugim piše tudi, da bodo ZDA, če bi palestinske oblasti podpis sporazuma zavrnile, uvedle drakonske sankcije in celo vojaško posredovale.
Saeb Erekat, generalni tajnik Palestinske osvobodilne organizacije, je načrt označil za mrtvorojenega, saj omogoča, “izraelski nadzor nad palestinskimi naravnimi bogastvi, elektromagnetno sfero, mejami, zračnim prostorom, dostopom do morja in vsakim vidikom celotnega gospodarstva”. Erekat je nadalje poudaril, da Trumpova administracija ponuja zgolj normalizacijo izraelske kraje palestinskega ozemlja in naravnih bogastev.
Vsota 50 milijard dolarjev, ki naj bi jih zbrali na konferenci, je najverjetneje zgolj še en poskus podkupovanja palestinskih voditeljev, da bi pristali na Kushnerjev načrt. Tudi ob morebitnem uspehu prosjačenja arabskih držav za denar bi v Palestini končalo le 28 milijard dolarjev, ob koncu konference pa se še ta številka bere kot pretirano optimistična.
Do Kushnerjevih načrtov je kritičen tudi Primož Šterbenc, predavatelj na Univerzi na Primorskem in poznavalec Bližnjega vzhoda.
Šterbenc je, tako glede na Kushnerjev načrt kakor tudi glede na dozdajšnje politične in gospodarske poteze, prepričan, da Trumpova administracija deluje izključno v prid Izraela.
Glavna značilnost konference v Bahrajnu je bilo izogibanje političnim vprašanjem in Kushnerjevo vztrajanje, da je za mir potreben zgolj ekonomski razcvet. Predstavnik Hamasa Mušir al-Masri je dejal, da skuša Trumpova administracija “politično vprašanje spremeniti v humanitarno in normalizirati okupacijo”.
Ekonomska pomoč Palestini v razmerah izraelske okupacije in represije je po mnenju Šterbenca le bob ob steno.
Kljub temu, da je Jared Kushner svoj načrt ekonomske pomoči na konferenci označil za radikalno novost, pa Primož Šterbenc meni, da je vse prej kot to.
Konferenca v Bahrajnu pa ima tudi jasne širše politične implikacije, sploh v luči zaostrujočih se odnosov med Iranom na eni ter ZDA, Saudovo Arabijo in Izraelom na drugi strani.
Skoraj polovica od predvidenih zbranih petdesetih milijard dolarjev naj bi bila namenjena okoliškim državam, ki gostijo številne palestinske begunce. Šterbenc meni, da je tak način reševanja begunske problematike slab tako za palestinske begunce kot tudi za države, ki jih gostijo.
Šterbenc je glede prihodnosti Palestine skrajno pesimističen.
Kushnerjev “posel stoletja” je prej kot mirovni sporazum med dvema državama skrajno ponižujoča zahteva po totalni kapitulaciji Palestine, ki bo, če bo izpolnjena, povzročila še večjo destabilizacijo regije.
Dodaj komentar
Komentiraj