Na letošnjem jesenskem zasedanju generalne skupščine Združenih narodov je bila za podpis odprta pogodba o prepovedi jedrskega orožja. Slovenija s skupaj še približno štiridesetimi državami pogodbe ni podpisala, prav tako ni sodelovala v pogajanjih. Na teh je sodelovala zgolj ena članica zveze NATO, Nizozemska. Na Mirovnem inštitutu so zato oblikovali peticijo, ki poziva Slovenijo naj pristopi k pogodbi. Razloge zakaj so se odločili za javni pritisk na vlado, opiše direktorica inštituta Neža Kogovšek Šalamon:

Izjava

Za pomoč pri dosegu sporazuma in za opozarjanje na problematiko jedrskega orožja je organizacija ICAN letos prejela Nobelovo nagrado za mir. Več o organizaciji ICAN pove predstavnica za jugovzhodno Evropo Jelena Vićentić:

Izjava

Več o tem, kaj vsebuje pogodba o prepovedi jedrskega orožja in kaj bi podpis pomenil za Slovenijo, pove Miroslav Gregorič, strokovnjak za jedrsko varnost in nekdanji direktor Uprave za jedrsko varnost:

Izjava

Pogodba predvideva, da bo nadzor nad razorožitvijo prevzela Mednarodna agencija za jedrsko energijo. Miroslav Gregorič, ki je več let delal v tej agenciji in bil vodja inšpektorjev Združenih narodov v Bagdadu leta 2002 in 2003, pred iraško vojno, razloži, kako bi agencija izvajala takšen nadzor:

Izjava

Do sedaj nobena jedrska sila ni izkazala interesa, da bi podpisala pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Kako bi potekala takšna razorožitev, Gregorič:

Izjava

Na ministrstvu za zunanje zadeve so nam odločitev, da  Slovenija ne podpiše pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, bili pripravljeni obrazložiti zgolj pisno. Kot pojasnjujejo na ministrstvu, menijo, da pogodba »ne vzpostavlja verifikacijskega režima« in »njeno besedilo ni skladno z mednarodnimi zavezami Republike Slovenije in politiko jedrskega odvračanja, ki je del Natovega strateškega koncepta«. Pri tem se sklicujejo na pogodbo o neširjenju jedrskega orožja.

Pogodba o neširjenju jedrskega orožja še danes predstavlja temeljni dokument za vse mednarodne sporazume o omejevanju jedrskega orožja. Sprejeta je bila leta 1968. Takrat so se države, ki niso imele jedrskega sporazuma, obvezale, da ga ne bodo razvijale. Pet držav, ki so takrat že imele jedrski arzenal, pa se je zavezalo k postopni razorožitvi. Podaljšanje sporazuma leta 1995 predstavlja tudi zadnje poglavje napredka glede jedrske razorožitve. Nadaljuje Gregorič:

Izjava

Kot razlaga Jelena Vćentić iz organizacije ICAN, je treba pogodbo o prepovedi jedrskega orožja razumeti kot nadgradnjo pogodbe o neširjenju, ki je izgubila svoj pomen:

Izjava

S tem, da sporazum o neširjenju jedrskega orožja, krajše NPT, ne deluje, se strinja tudi Gregorič:

Izjava

Argument zunanjega ministrstva, da pogodba o prepovedi jedrskega orodja krši pogodbo o neširjenju jedrskega orožja, je nenavaden tudi zaradi tega, ker so podpisnice slednje praktično vse države, ki so se odločile podpreti pogodbo o prepovedi jedrskega orožja. Večja ovira je strategija zveze NATO, ki še vedno predvideva, da bodo ZDA druge članice vojaške zveze branile tudi z jedrskim orožjem, če bo potrebno. ZDA imajo v ta namen v Nemčiji, Italiji, Turčiji in na Nizozemskem nameščene jedrske bombe. Kot so pojasnili na zunanjem ministrsvu, je Slovenija “od leta 2004, v skladu z na referendumu izraženo suvereno voljo njenih državljanov, članica Nata, jedrsko orožje v Natovem Strateškem konceptu pa predstavlja del zmogljivosti za odvračanje in obrambo”. Odgovarja Gregorič:

Izjava

Po besedah Neže Kogovšek ima pobuda vlogo tudi pri deligitimizaciji jedrskega orožja kot orodja geopolitičnega prestiža:

Izjava