Edward Snowden je žvižgač, ki je svetovni javnosti razkril mehanizme informacijskega panoptikona v katerem živimo vsak dan. Sledi trendu Bradleya oziroma Chelsee Manning in Juliana Assange-a, ki sta s projektom Wikileaks delovala v nasprotni smeri, panoptikonu javnosti sta podvrgla ravno te oblastne mehanizme, ki v vsakem trenutku nadzorujejo nas. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da so vsi trije za to plačali s svojimi karierami in svobodo svojega gibanja.

Manningova je namreč še vedno priprta v ameriškem vojaškem priporu, kjer neuspešno prosi za predsednikovo pomilostitev, Assange se še vedno skriva na ekvadorski ambasadi v Londonu. Snowden pa biva v Ruski federaciji, kjer mu še vedno niso odobrili trajnega političnega azila.

V luči tega bo založba Sanje ob 18. uri na Prešernovem trgu organizirala lokalno protestno branje v podporo Edwardu Snowdnu. S tem se bodo, tako kot Radio Študent, pridružili vsesvetovni akciji Mednarodnega festivala literature v Berlinu.

Nas pa tokrat ne zanimajo v takšni meri osebe, ki so razkrile oblastne prakse, temveč kako te prakse delujejo, zakaj tako delujejo in kako bi jih lahko zaobšli.

Svetovni splet je bil v svojih začetkih zamišljen kot nevtralna platforma, kibernetska skupnost uporabnikov - tedaj še akademikov, na kateri je koda spletnih strani odprta in dostopna vsem. Storitve in informacije, ki jih je mogoče digitalno reproducirati, so bile enakovredno dostopne in to povsem brezplačno. Navidez se stvari niso pretirano spremenile, a videzi znajo varati.

Govorili smo s slovensko pionirko interneta, profesorico na Inštitutu Jožeta Štefana - Borko Jerman Blažič, ki je med najzaslužnejšimi, da smo v tedanji Jugoslaviji dobili dostop do interneta kot 16. država na svetu. Vprašali smo jo kakšno je stanje teh vrednot danes:

Klik

Vse kaže, da se je v 21. stoletju trend začel obračati. Ljudje vse bolj uporabljamo centralizirane storitve kot sta Google in Facebook. Te so navidez zastonj, a zanje plačujemo na drugačne načine. Spletna hekerska skupnost to rada izrazi s principom - ko je nekaj brezplačno, tedaj nismo uporabniki ampak produkt, ki se ga trži. Nadajuje Blažičeva:

Klik

Podobnega mnenja je tudi Nick Lambert iz škotskega podjetja Maidsafe, ki se ukvarja z razvojem aplikacije za decentralizacijo interneta. Grobo povedano, razvijajo naslednika omrežja TOR za anonimizacijo uporabnika interneta. Po Lambertovem mnenju je temeljni problem sedanja centralizirana struktura svetovnega spleta:

Klik

Informacij seveda ne zbirajo samo korporacije, temveč tudi državne obveščevalne agencije. Pri tem so na tehnološkem področju najbolj napredne Združene države s svojimi tesnimi zavezniki v Veliki Britaniji. Poslušamo Blažičevo:

Klik

Obveščevalni aparat je torej v začaranem krogu, nekakšni hladni vojni, le da se tokrat ne razvija jedrskega ali konvencionalnega orožja, temveč načini kako zbirati podatke o svojih nasprotnikih oziroma potrošnikih in tako predvidevati vzorce njihovega obnašanja. Pri tem zasebne korporacije sodelujejo z državnimi agencijami, nadaljuje Lambert:

Klik

Lambert nam oriše svoj projekt Safenetwork, katerega namen je strukturno zaobiti obstoječa vozlišča nadzora:

Klik

Na internetu namreč nismo varni. Grožnja se ne skriva samo v mladoletnem hekerju, ki želi dostopati do naših golih fotografij shranjenih na oblačnem disku ampak predvsem v monolitni spregi zasebnega in državnega. Na udaru pa niso le državljani, hlače bi se morale zatresti predvsem politikom. V Združenih državah je že povsem vsakdanja praksa, da se vsakemu politiku prilepi digitalni tracker oziroma sledilec. Beleži se vsak njegov gib, vzdih in stališče, ki se ga zlorabi v trenutku, ko je treba koga politično odstraniti. To je sicer stara čezlužna praksa, ki bi jo lahko vzporedili znani tehniki, da politiku plačaš prostitutko, ga ob dejanju slikaš, nato pa ga s temi podobami izsiljuješ. Sedaj je ta trik prerasel v povsem resno tehnologijo imenovano opposition research oziroma raziskovanje opozicije, z namenom vzdrževanja statusa quo. Nadaljuje Blažičeva:

Klik

Podobni trendi se kažejo tudi v Sloveniji. Lani so namreč v Zakon o elektronskih komunikacijah na podlagi evropske direktive vnesli določila po katerih morajo operaterji 18 mesecev hraniti mobilne prometne podatke in 8 mesecev spletne. Ti se hranijo nediskriminatorno - torej za vsakega uporabnika posebej, ne glede na morebiten sum ali policijsko preiskavo. Nekdanja informacijska pooblaščenka Nataša Pirc Musar se je glede tega marca letos pritožila na Ustavno sodišče in dosegla razveljavitev teh orwelljanskih členov.

Kljub temu pa je le malo podatkov v osnovi primerno kriptiranih, telefonski klici in SMS sporočila so na tem področju popolnoma razgaljena. Vsak, ki ima dostop do napredne opreme za simulacijo bazne postaje, lahko v njenem radiju delovanja vse mobilne uporabnike prisili, da se priklopijo na njegov trojanski stolp.

Seveda nam pri tem lahko pomagajo aplikacije za pametne telefone, s katerimi kriptiramo tako klice kot sporočila, vendar za tovrstne storitve pri laikih preprosto še ni potrebne zavesti.

A tudi tovrstna kriptografija je morda popolnoma odveč, če pritegnemo pozornost Američanov. Zakaj, razloži Blažičeva:

Klik

Ali je vsemrežje javni servis ali zasebna dobrina smo se vprašali že na začetku oddaje. Kljub temu pustimo zadnjo besedo Nicku Lambertu, ki to vprašanje ovrednoti z zdravo mero paranoje, ki presega klasično ločnico med državnim in zasebnim in uvede pojem skupnostnega:

Klik