Statična stagnacija
Po potresih na Hrvaškem decembra lani, ki jih je bilo mogoče čutiti tudi v Sloveniji, smo na naših tleh – ta naj bi bila med državami Evropske unije tretja najbolj potresno ogrožena – začeli aktivneje pretresati možnosti statične sanacije najbolj potresno ogroženih stavb. Tako so v Eko skladu, Slovenskem okoljskem javnem skladu, pretekli teden objavili pilotna projekta za celovito prenovo večstanovanjskih stavb, ki prvič v zgodovini države poleg energetske obsegata še statično sanacijo. Predvidena sredstva razpisov bodo zadostovala le za obnovo enega večstanovanjskega objekta, pri čemer je zgolj 15 odstotkov razpoložljivih sredstev namenjenih statični oziroma protipotresni sanaciji. Zanjo je torej predvidenih le slabega pol milijona evrov, pa čeprav izračuni projektantov tovrstnih protipotresnih obnov nakazujejo znatno višjo ceno. Tadeja Kovačič iz Eko sklada priznava, da nimajo sredstev, ki bi več objektom omogočala učinkovito statično sanacijo.
O zgodovinski prelomnosti razpisov je težko govoriti, saj se celovita protipotresna obnova v Sloveniji praktično ne izvaja, država pa za takšne posege nima nikakršnih smernic, kaj šele prepotrebne zakonodaje. Mestna občina Ljubljana sicer že dlje časa pretresa možnosti sanacije petnajstih potresno najbolj ogroženih stolpnic, a dlje kot do izdelave študij potresne varnosti in projektne dokumentacije še ni prišla. Gre za stolpnice v širšem središču Ljubljane – potresno najbolj ogroženega mesta v Sloveniji – ki so bile zgrajene v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Več pove arhitekt Tomaž Krištof iz Studia Krištof, ki je leta 2019 pripravil študijo na pobudo Mestne občine Ljubljana.
Študija iz leta 2019, ki jo je naročil MOL, je pokazala, da je večina stavb potrebnih zunanje ali notranje utrditve, nekatere pa naj bi zaradi potresne ogroženosti celo zamenjale novogradnje.
Omenjena študija je torej pokazala, da za stolpnice, ki jih je zasnoval arhitekt Edvard Ravnikar, tako rekoč ni smotrnih rešitev za protipotresno obnovo ter da bi jih bilo najbolje podreti in začeti nadomestno novogradnjo.
Ravnikarjeve stolpnice naj bi po ocenah Tomaža Krištofa gradili brez upoštevanja horizontalne sile, ki nastane ob potresnih sunkih. Izračuni so pokazali, da bi morale biti stolpnice glede na hipotetično nemirna ljubljanska tla potresno desetkrat varnejše, kar pa je zgolj s statično sanacijo težko doseči.
Rezultati študije, ki so predvideli rušitev stolpnic na Hrvatskem trgu ter ob Cigaletovi in Tivolski so med stanovalci stolpnic vzbudili skepso in občutek zgroženosti. Stanovalci dveh Ravnikarjevih stolpnic na Hrvatskem trgu, ki so sicer med vsemi v najslabšem stanju zaradi odpadanja fasadne obloge, so zato naročili svojo študijo, ki pa ni nakazala drastično potresne ogroženosti, zaradi katere bi bilo potrebno rušenje. Članica nadzornega odbora stanovalcev ene od stolpnic razloži, da ta od svoje izgradnje ni utrpela nikakršnih poškodb.
Tudi zaradi mikavnosti lokacije Hrvatskega trga so stanovalci novice o rušitvi sprejeli z domnevami o okoriščanju Mestne občine Ljubljana, ki je januarja v neposredni bližini začela rušenje nekdanje Avtonomne tovarne Rog.
Stanovalci stolpnic tako ostajajo razpeti med neskladji med različnimi protipotresnimi študijami, ki predvidevajo različne obnovitvene ukrepe za statično sanacijo. Mestna občina Ljubljana naj bi sicer v okviru programa Ljubljana – moje mesto še letos sofinancirala izdelavo statičnih presoj in projektne dokumentacije za protipotresno utrditev stavb, a je zaskrbljenost stanovalcev zaradi izjemne počasnosti in negotovosti načrtov protipotresne sanacije upravičena.
Razpis Eko sklada sicer predvideva, da bo nepovratna finančna spodbuda za celovito prenovo projekta znašala do 40 odstotkov vrednosti ali do 50 odstotkov, če bo prenovljena stavba ničenergijska ali če bo v okviru prenove izvedena tudi protipotresna utrditev. Preostali del naj bi pokrilo sofinanciranje etažnih lastnikov. Predlagana je bila tudi izgradnja nekoliko višjega bloka, prodaja dodatnih stanovanj pa bi pomagala financirati gradnjo. Čeprav v Eko skladu pravijo, da želijo s tema dvema razpisoma podpreti tudi katerega od projektov, ki obsegajo statično utrditev večstanovanjske stavbe, ni povsem izključeno, da bodo sredstva na koncu razdelili projektom, ki predvidevajo zgolj energetsko sanacijo.
Vloge na razpis bodo sprejemali do konca leta, kandidate pa bodo ocenjevali glede na zahtevnost in nujnost energetske, splošne ali statične sanacije večstanovanjskega objekta. Statična sanacija, ki se je v tovrstnem razpisu pojavila prvič, bo tako ovrednotena z zgolj petnajstimi od stotih točk, kar bo objekte, potrebne protipotresne obnove, ob omejenih sredstvih verjetno postavilo v neugoden položaj. Ne le, da so možnosti statične sanacije majhne – neugodna je tudi njena cena, ki jo opredeli Tadeja Kovačič iz Eko sklada.
Pred začetkom gradbenih del za potrebe protipotresnega utrjevanja katere koli od ogroženih petnajstih stolpnic je treba počakati še na nov občinski prostorski načrt in zagotoviti vsa gradbena dovoljenja. Dolgotrajnosti in visoki ceni tovrstnih projektov navkljub pa arhitekt Tomaž Krištof pozdravlja razpis Eko sklada in upa na še več razpisov, ki bi lahko ustalili protipotresne obnove potresno ogroženih večstanovanjskih blokov.
Statična sanacija potresno ogroženih stolpnic bo v najboljšem primeru stekla z uresničitvijo načrtov razpisa Eko sklada. Pred utečenim izvajanjem protipotresne obnove pa bo po vseh ocenah preteklo še nekaj let, verjetneje desetletij. Zato je smiselno, da ljubljanskim tlom pod našimi nogami zaželimo, da bi do takrat ostala mirna.
Dodaj komentar
Komentiraj