Solzivec na grško-makedonski meji, solzivec v francoskem obmorskem mestu Calais. Predvsem v drugem primeru to niti ni nekaj novega, saj so policisti na ta način že večkrat poskušali ustaviti migrante pred vstopom v tunel med Francijo in Združenim kraljestvom ali ob poskusu vožnje s tamkajšnjimi tovornjaki, ki potujejo med državama. Novost je predvsem prisilno izseljevanje ljudi iz kampa v Calaisu, bolj znanega pod imenom Džungla. To poteka od včeraj dalje, pri čemer policija migrante k premiku prepričuje z vodnimi topovi, solzivcem in buldožerji.

Prejšnji četrtek je sodišče v francoskem mestu Lille odločilo, da lahko lokalna oblast v Calaisu poruši južni predel kampa, kljub številnim pozivom humanitarnih organizacij, aktivističnih skupin in posameznikov, naj tega ne odobrijo. Oblasti trdijo, da so razlogi predvsem slabe bivanjske razmere v kampu ter da bodo prebivalkam in prebivalcem kampa zagotovili druga prebivališča, pri čemer pa se že zatakne, saj je obljubljenih namestitev odločno premalo. Več sto tamkajšnjih migrantov je otrok, veliko jih je brez spremstva. Za začetek prisluhnimo Joeu Robertsonu, predstavniku organizacije Good Chance Calais, ki v kampu organizira umetniške in kulturne dejavnosti. Kakšno je trenutno stanje v južnem delu kampa?

Izjava

V kampu delujejo različne organizacije, ki omogočajo dostop do osnovnih potrebščin, organizirajo različne aktivnosti, ali pa raziskujejo, kakšni so pogoji bivanja migrantov in njihove potrebe. Ena takih organizacij je britanska Refugee rights data project, ki je nedavno izvedla anketo med 800 prebivalci. Natalie Stanton povzame odgovore na vprašanje, kam se nameravajo ljudje preseliti v primeru zrušitve kampa:

Izjava

Rezultat porušenega kampa bo torej predvsem veliko število ljudi, ki bodo ponovno vzpostavljali začasna prebivališča in živeli na ulicah, s čimer se bo zmanjšala varnost vseh njih. Dejstvo namreč je, da ima večina ljudi v Calaisu željo na neki točki iti v Združeno kraljestvo ter se zato nikakor ne želijo preseliti drugam. Več o tem, Stanton:

Izjava

Namesto, da bi migrantom omogočili prehod čez kanal in s tem združitev z družinskimi člani in znanci, ki bi jim nudili oporo in lažjo integracijo, se jih s tokratnimi ukrepi spravlja v še bolj prekaren položaj. To sicer povsem ustreza dosedanjemu dogajanju na meji med Francijo in Združenim kraljestvo - vse, kar so se predstavniki njunih vlad bili sposobni dogovoriti v zadnjem letu, je postavitev še večih in višjih ograj ter s tem omejevanje dostopa do prevoza in pa vzpostavitev skupnih policijskih sil. Ravno te so močno prisotne v Calaisu, saj varujejo buldožerje, ki rušijo domove, pred tamkajšnjimi prebivalci. Da ne pozabimo, francoske oblasti so prejšnji teden obljubile, da bo proces zapiranja južnega dela kampa postopen in humanitarno naravnan. Kam se torej sedaj odpravljajo ljudje? Oblasti so obljubile, da jim bodo zagotovljeni avtobusni prevozi do namestitev, vendar je situacija malo bolj kompleksna od tega. Več, Robertson:

Izjava

Obljubljeno je bilo tudi, da bodo prebivalcem podane vse informacije o tem, kakšne so njihove možnosti - torej pravno svetovanje o tem, kako zaprositi azil, ali ustrezajo kriterijem za premestitev drugam in podobno. Pomanjkanje podajanja informacij migrantom o njihovih pravicah je v zadnjih časih opaženo v različnih državah in kljub temu, da se s tem ljudem aktivno preprečuje dostop do pravic, ki jim pripadajo, je podobna težava opažena tudi v Franciji, kjer prostovoljci ne uspejo pokriti celotne populacije v kampih.

Izjava

Zagotavljanje svetovanja in dostopa do hrane in vode bo seveda še težje po tem, ko se bodo ljudje porazgubili po mestu, saj si v veliki meri ne želijo oditi v uradne centre. Tam bi najverjetneje morali zaprositi za azil v Franciji, kar bi dodatno otežilo oziroma kar preprečilo njihov odhod v druge države. Natalie Stanton pove, kaj se zna zgoditi z migranti po tem, ko bodo vsa prebivališča v Calaiski džungli uničena:

Izjava

Organizacije, ki v Calaisu nudijo vsaj minimalno podporo, so uspele poskrbeti za praktično pomoč, ki bo migrantom omogočila vsaj to, da bodo lahko obdržali svoje dokumente in druge pomembne predmete, ki so jih imeli v kampu. A težava je dosti globlja od tega. Ljudje, ki so sedaj pregnani iz Calaisa, so na poti že dolgo časa, že sami razlogi, da so se podali na pot, pa so travmatični in ne omogočajo vrnitve. Veliko jih tako izgublja vsakršno upanje na boljše razmere:

Izjava

Apel oblastem torej, naj ob svoji jutranji kavi ali večernem posedanju na kavču preberejo vse tiste konvencije o človekovih pravicah, ki so jih s takim veseljem podpisovale. Ali pa vsaj končno priznajo, da so vrednote Evrope ves čas bile le “svodoba, enakost in solzivec”. Kakor za koga.