Britanski parlament je po deset urnem zasedanju odobril razširitev svoje vojaške prisotnosti v Siriji. Vprašanje o vojaški intervenciji je v Veliki Britaniji sprožilo širok javni diskurz tako v parlamentu kot zunaj njega, organiziran je bil tudi protivojni protest. Vprašanje pa je razdelilo tudi nekatere politične stranke. Kljub opredelitvi vodje Laburistov Jeremyja Corbyna proti vojaškemu vpletanju v Siriji je 66 od njegovih 213-ih poslancev glasovalo za predlog, prav tako pa je proti bombardiranju glasoval manjši del konzervativcev. Letalski napadi so se začeli že nekaj ur po odločitvi parlamenta, usmerjeni pa so bili proti sirskim naftnim poljem.

Med mnogimi pomisleki, ki jih imajo kritiki takšnega ukrepanja, je dvom v trditev, da bo takšno ravnanje prineslo večjo varnost, in sum, da bo vojaška intervencija sprožila še večjo radikalizacijo islama. O teh in drugih vprašanjih se pogovarjamo s Dennisem O’Malleyem iz gibanja Stop the War Coalition in sociologom religij Primožem Šterbencem.

Vojaško intervencijo je podprla velika večina poslancev britanskega parlamenta, odločitev pa je bila pospremljena še z retoričnim napadom na njihove nasprotnike. Tako O'Malley kot Šterbenc menita, da vojaška intervencija v Siriji ne bo povečala varnosti zahodnega prebivalstva, ampak bo dosegla nasproten učinek. Obstaja tudi realna nevarnost, da bodo države boj proti terorizmu izkoristile kot izgovor za zatiranje politične opozicije in civilnih gibanj. V vsakem primeru boj proti verskemu fundamentalizmu ne bo temeljil le na orožju, ampak bo potrebno odpraviti pogoje, v katerih fundamentalizem uspeva. Takšen premik pa ne bo dosežen, če bo naš odgovor na terorizem izvajanje politike, ki ga poraja.