Uzbekistan kara Karakálpakstán
Minuli petek so v mestu Nukus, prestolnici pokrajine – sicer formalno republike – Karakálpakstán, potekali množični protesti proti ustavnim spremembam, ki jih je napovedal uzbekistanski predsednik Šavkat Mirzijójev. V spopadih z uzbekistansko nacionalno gardo je bilo po uradnih podatkih oblasti ubitih 18 ljudi, 243 pa poškodovanih. Svetovna javnost je bila priča posnetkom polnih trgov in s krvjo preplavljenih ulic. Oblasti naj bi 516 pridržanih že izpustile. Karakálpakstán na severozahodu Uzbekistana obsega dve petini ozemlja te države in meji na Aralsko jezero, Kazahstan ter Turkmenistan. Delno avtonomijo Karakálpakstánu zagotavlja postsovjetska uzbekistanska ustava iz leta 1992. Takrat je dvomilijonska republika, ki je neodvisnost od Sovjetske zveze razglasila 14. decembra 1990, pristala na nadvlado 34-milijonskega Uzbekistana.
Med 170 ustavnimi spremembami, o katerih bodo v Uzbekistanu odločali v prihodnjih mesecih, je črtanje oziroma izpust 74. člena, po katerem ima Karakálpakstán pravico do odcepitve, če je ta potrjena na referendumu. Prav tako v amandmirani ustavi ni več omembe avtonomije. Po dikciji trenutne ustave je Karakálpakstán namreč suverena republika znotraj Uzbekistana, ki ima svoj lokalni parlament in možnost veta na odločitve Uzbekistana, ki jih zadevajo kot republiko. Mirzijójev je ob sobotnem obisku Karakálpakstána, kjer so izredne razmere razglašene do 2. avgusta, sicer zatrdil, da so ustavne spremembe, povezane s to pokrajino, po protestih opustili.
Zgodovinski oris odnosov med Uzbekistanom in Karakálpakstánom, ki jih v skladu z ustavami obeh držav določajo sporazumi in drugi dogovori, ter njihovo preslikavo v sedanjost poda Ben Aris, urednik spletnega portala BNE IntelliNews.
Uradni Taškent je bil več kot dve desetletji pod vodstvom predsednika Islama Karimova, od razglasitve neodvisnosti Uzbekistana 31. avgusta 1991 do njegove smrti leta 2016. De facto je državo vodil, še preden je postala samostojna, od leta 1989. Naslednik Mirzijójev je njegov politični sopotnik, funkcijo premierja je do začasnega prevzema predsedniškega položaja opravljal od leta 2003, po nastopu polnega mandata pa je obljubil reformiranje države. Bruce Pannier, svobodni novinar, ki področje centralne Azije pokriva 27 let, pravi, da je med njunim predsednikovanjem mogoče potegniti vzporednice, a je politika do Karakálpakstána pod Mirzijójevom drugačna kot pod Karimovom. Vseeno med Karakalpaki, etnično manjšino, vlada občutek zapostavljenosti, ki jih je pognal na ulice.
Leta 1993 je Karakálpakstán v zameno za avtonomijo in pravico do odcepitve pristal na nadvlado Uzbekistana, ki pa je bila časovno določena na najmanj dve desetletji. Od leta 2013 bi v Karakálpakstánu tako lahko izvedli secesionistični referendum, kar pa se vse do danes ni zgodilo. Aris odgovarja, zakaj.
V Karakálpakstánu sicer živi le pol milijona etničnih Karakalpakov. V sosednjem Kazahstanu živi največja diaspora, ki šteje 56 tisoč pripadnikov. Razlog za razseljenost, tako kot v celotni centralni Aziji, ki je bila nekdaj del Sovjetske zveze, izhaja še iz vladavine Josipa Stalina.
Pannier poudarja, da svojevrstno demografsko in etnično spreminjanje populacije v Karakálpakstánu izvaja tudi Uzbekistan, čemur gre pripisati majhno verjetnost, da bi referendum o odcepitvi, če bi do njegove izvedbe vendarle prišlo, uspel.
Predlagani sveženj ustavnih reform v Uzbekistanu ima sicer le en cilj: Mirzijójevu omogočiti še tretji in četrti predsedniški mandat. Tega bi podaljšali s pet na sedem let, hkrati pa bi se z novo ustavo mandati predsednika začeli šteti od začetka.
Množični upor, ki ga je v Karakálpakstánu sprožila zdaj že opuščena ideja odvzema suverenosti, ne spreminja dejstva, da je dejanska ideja o neodvisnosti republike neizvedljiva in kot taka mrtva črka na papirju. Pokrajina z neugodnim podnebjem, čeprav po površini zazvema skoraj polovico Uzbekistana, je še vedno preveč tako ekonomsko kot politično odvisna od države, v kateri se nahaja. Zato se kljub položenim institucionalnim temeljem zdi, da bo Uzbekistan tudi v prihodnje karal Karakálpakstán.
Dodaj komentar
Komentiraj