Iz registra stalnega prebivalstva Slovenije februarja 1992 izbrisani prebivalci so po več kot 23 letih še vedno primorani biti svoj boj za popravo krivic, podporo pa jim pri tem kot kaže odreka varuh človekovih pravic. V uradu slednjega so sprejeli odločitev, da ne vložijo zahteve za oceno ustavnosti zakona o povračilu škode izbrisanim in novele zakona o izbrisanih, za kar so varuha zaprosili v Društvu izbrisanih prebivalcev Slovenije. Društvo izbrisanih je zaradi spornih rešitev, ki jih predlagata omenjena zakona in na katere opozarjajo že dlje časa, pobudo za ustavno presojo vložilo lani, ustavno sodišče pa je slednjo zavrnilo. Društvo po mnenju ustavnega sodišča v zadevi ne izkazuje pravnega interesa, saj zakona ne prizadevata njegovih pravic in pravnega položaja. Kot pojasnjuje Neža Kogovšek Šalamon z Mirovnega inštituta, se je Društvo izbrisanih s prošnjo obrnilo na varuha človekovih pravic, pri tem pa so pričakovali vse prej kot negativen odgovor.  

izjava

V Uradu varuha človekovih pravic, kjer za pojasnila, ves dan  podobno kot pravni zastopnik društva Matevž Krivic,* niso bili dosegljivi, so ob odločitvi med drugim zapisali, da je pavšalna odškodninska shema primerna in primerljiva z drugimi, izbrisane pa podučujejo, da imajo na voljo še druge pravne ukrepe. No, še bolj pa v uradu ombudsmanke Vlaste Nussdorfer presenečajo z ugotovitvijo:

“Nobena poprava krivic iz preteklosti z zakoni ni in ne more biti pravična za posameznike, ki so krivice utrpeli. Posplošene odškodnine, ki posameznike izenačujejo, čeprav ima vsak svojo zgodbo in krivico, kar predpisi ne morejo ustrezno upoštevati in individualizirati, neizogibno pomenijo zgolj določeno zadoščenje in ne vračilo dejanske in celotne škode.

Vsak zakon o popravi krivic, ki so bile storjene v preteklosti, pomeni hkrati obremenitev prebivalcev, ki teh krivic niso povzročili in prerazdelitev razpoložljivih javnih sredstev v družbi. To je še posebej boleče, če se dejanski povzročitelji krivic uradno ne razkrijejo in ne prispevajo sami k popravi krivic.” 



​izjava

Kogovšek Šalamon ob tem spomni na razliko med odškodnino, ki jo je izbrisanim prisodilo Evropsko sodišče za človekove pravice, in to, ki jo jim priznava domača shema.



izjava

izjava

V obeh zakonih pa ni samo sporna višina odškodnin tista, zaradi katere izbrisani terjajo ustavno presojo, pač pa sprejete zakonske rešitve iz kroga upravičencev izključujejo del prizadetih. Gre predvsem za izbrisane osebe, ki niso ostale v Sloveniji in ki ali nimajo želje ali pa realnih možnosti za vrnitev.

izjava

O tej točki naj bi se po mnenju Varuha človekovih pravic Ustavno sodišče ob januarski zavrnitvi pobude Društva izbrisanih že izreklo. Kot so ob odločitvi za nevložitev zahteve za ustavno presojo zapisali v uradu Varuha, Ustavno sodišče ni ugotovilo neustavnosti v tem, da del izbrisanih ni upravičen do odškodnin, saj naj bi bilo z zakonom vzpostavljeno moralno zadoščenje. A kot poudarja naša sogovornica, se Ustavno sodišče ob zavrnitvi podbude društva ni vsebinsko opredeljevalo, pač pa je pobudo, kot rečeno, zavrnilo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.   

izjava

Varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer se je s sodelavci torej odločila, da zakona o povračilu škode izbrisanim in novele zakona o izbrisanih ne bo postavila na ustavno tehtnico, s tem pa so nadaljnje pravne možnosti za izbrisane v že več 23 let trajajočem boju za popravo krivic močno otežene, a nikakor še ne tudi izčrpane.

izjava

Končne besede pa še ni reklo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice. Kako bo odločitev Varuha človekovih pravic vplivala na njegove nadaljnje korake.

izjava



 

*popravljeno in dopolnjeno.