To Miha!!!

Začnete z vprašanjem o feminizmu, ne prašate ga pa, kje ma še kake člane in članice, ki niso on, v stranki?

pravsoc

Bužsoc more like it

Neva Acceto Vranac:

Volila bom Kordiša.

Moj ded mi je povedal tole zgodbo.
Leta 1941 je v vasi nad Izolo zmanjkalo soli in tudi iz Italije in Hrvaške jim je niso mogli dostaviti. Juhe in koreničje so brez soli omledni in tako so si Italijani domislili, da bi nadomestili sol z morsko vodo. Tako so zelenjavo kuhali v tisti ogabni slanici.

Ampak vodo je bilo vseeno treba pretovorit v hrib.

Med ljudmi je bilo veliko priletnih, tako da se je moj ded javil ,da bo tovoril morsko vodo.
Malo je šepal, kar je bila posledica slabo naravnane noge ( v vojsko mu pa mu le ni bilo treba), a nič ne de.
V pomoč mu je bila ogromna šefla in star italijanski voziček uvožen iz Trsta. Gospod Ferbežar mu je odstopil par majhnih hrastovih sodov, ki sta imela veho.

Odžagal je vrh pri sodih, izdelal premična pokrova in ju namestil na otroški voziček. Tako je prišel do prevoznega sredstva. (Proletarci morajo biti vešči izumljanja lastne infrastrukture).

Tovoril je torej sod po grušču in za sabo puščal sledi vkopanih pet, takrat pa je na sredi klanca mimo pripeljal avto. Nato se je avto ustavil in zapeljal vzratno. Oseba, ki je stopila iz avtomobila, ga je vprašala, če rabi pomoč. Ded je odvrnil, da ne, potem se je ta skrivnostni možakar brez besed spustil za mojim dedom dol po pečinah, da bi mu pomagal na vrh prikotaliti sod z vodo.

Kasneje jima je zaradi drsečega kamenja spodrsnilo, da sta oba padla in sod z vodo se jima je izmuznil iz rok, se zakotalil navzdol in se raztreščil na skalovju. Bog ve, zakaj se jima je to zdelo smešno, toda tako je bilo! Nagibala sta se se nad pečino in se premočena neustavljivo krohotala. Takrat je mojemu dedu iz žepa zdrsnila knjiga z Leninovimi govori in Kordišev dedek, od katerega je curljala morska voda, jo je pobral.

»Oho, Vladimir Iljič Uljanov Lenin! Len-iiiin! (tako kot v uvodni špici oddaje Obrati kapitala)«
In še dodal: »On tudi ni bil moški, ki bi mu šla mokrota do živega!«

Povzpela sta se nazaj do njegovega avta. Neznanca je zanimalo, ali si bo moj ded lahko priskrbel drug sod. Moj ded mu je odvrnil, da se bo že znašel, in mu razložil, da ljudem dostavlja vodo.

Po tistem mu je Kordišev dedek večkrat pomagal tovoriti vodo v hrib in po opravljenem delu mu je vedno ponudil cigareto, pri čemer sta vedno načel pogovor o lepotah Primorske obale.

Kasneje v Jugoslaviji se je Kordišev dedek večkrat, kot fantom pojavljal na različnih krajih, kjer je pomagal dvigniti težko breme, zaboj ali kaj posebej težkega. Pojavljal se je tudi na kmečkih kolovozih, ne samo v mestih.

Nekoč je prišel v vas Besnica na Gorenjskem. Tja je pripotoval z bisagami in telečnjakom, kakor kakšen Goethe na svojih potovanjih v Italijo, in ne kakor komunist pod krinko.

In pridejo ljudje iz Besnice ob pot, češ umazani smo.
»Pa se dajte umit.«
»Nimamo se s čim«. In so mu prinesli kos mila, narejen iz francoske gline. In res, ko je spustil to milo v kad, je na dno potonilo kot kamen. Povsem neuporabno je bilo. Z njim si se drgnil, a si lahko samo upal, da se bo vsaj malo spenilo.

Tistega dne je v krčmi izvedel, da je pri sosedovih poginil pujs za prašičjo mrzlico.
Poiskal ga je, nekje staknil velik kotel, pod katerim je podkuril, in naposled iz prasca (njegove masti) skuhal več kosov čudovitega mila.

Ljudje so se očistili in še dolgo potem so se mu hodili zahvaljevat, čeprav ne vsi, nekateri so še zmeraj pljuvali po njem , češ komunist. In še to, da si je to zgodbo isposodil iz otoka Guernesey v Rokavskem prelivu.

edini razlog da berem rš sajt so takšni komentarji