Od Lehmana do Grčije

Od Lehmana do Grčije

Oddaja

Tako je pred skoraj natanko desetimi leti po svetu odmeval propad ameriške investicijske banke Lehman Brothers. S propadom Lehmana, četrte največje investicijske banke v Združenih državah Amerike, je razsežnost krize ameriškega finančnega sistema postala jasna. Kar pa še ni bilo jasno, je geografski obseg, ki ga bo kriza prizadela. Evropski voditelji so se radi tolažili, da gre za krizo ameriškega modela kapitalizma, ki bo omejena na drugo stran Atlantika. Zgodovina se je odvila drugače in v zadnjem desetletju je bila Evropa prizadeta precej huje od prostotržno dogmatičnih ZDA. Desetletje po propadu Lehmana se oziramo nazaj in se posvečamo predvsem kako je kriza prepotovala Atlantik. Pri tem se izdatno opiramo na nedavno izdano knjigo Crashed ekonomskega zgodovinarja Adama Tooza, ki jo priporočamo v branje.

Začeti pa moramo vendarle v ZDA. Konec devetdesetih let so bili na Wall Streetu že vzpostavljeni skoraj vsi mehanizmi, ki so kasneje pripeljali do finančnega zloma. Hipotekarna posojila, torej posojila, večinoma namenjena nakupu nepremičnin in zavarovana z vrednostjo nepremičnine, so bila sekuritizirana. Banke, ki so izdajale posojila, torej teh posojil niso držale v svoji bilanci, temveč je obstajal trg, na katerem so lahko posojila, skupaj s tveganji in dobički, prodale naprej. Z zbiranjem, pakiranjem in trženjem posojil so se ukvarjale investicijske banke, ki so s provizijami kovale lepe dobičke.

Na prelomu tisočletja pa še ni bila razširjena najbolj toksična finančna inovacija: zavarovana dolžniška obligacija, v angleščini collateralized debt obligation, s kratico CDO. Ta je omogočila trženje visoko tveganih drugorazrednih - tako imenovanih subprime - posojil. Med letoma 1999 in 2003 je bilo 70 odstotkov hipotekarnih posojil še vedno običajnih, relativno varnih posojil, ki so obetala poplačilo.

Za razvoj drugorazrednih posojil je ključna prva polovica 2000-ih. Po poku internetnega balona in 11. septembru 2001 je ameriška centralna banka FED znižala obrestne mere, da bi spodbudila gospodarsko rast. Po ameriški zakonodaji imajo posojilojemalci vedno pravico refinancirati svoje posojilo. Nizke obrestne mere so tako povzročile množično refinanciranje hipotekarnih posojil po nižjih obrestnih merah. To je investicijskim bankam, ki so ta posojila pakirala in tržila, odprlo dobičkonosne posle. Leta 2001 je bilo v ZDA izdanih za 1000 milijard dolarjev novih posojil. Leta 2003 je ta številka narasla že na 3800 milijard, od tega več kot 2500 samo za refinanciranje.

Do leta 2004 pa se je ta val refinanciranja izpel in investicijske banke so potrebovale nove posle. Te so našle v tveganih drugorazrednih posojilih, pri katerih posojilojemalci nimajo ustreznih prihodkov in je možnost poplačila precej vprašljiva. Poleg tega velik del teh posojil sploh ni imel ustrezne dokumentacije.

Zaradi vsega potrebnega finančnega inženiringa so takšna posojila investicijskim bankam omogočala še višje provizije in dobičke. Razcvet tega tveganega trga je težko preceniti. Če je bilo do leta 2003 70 odstotkov novih hipotekarnih posojil relativno varnih, je bilo leta 2006 že 70 odstotkov drugorazrednih. Od leta 2004 polovica posojil ni imela potrebne dokumentacije, skoraj tretjina pa je bila takšnih, ki so zahtevala le plačilo obresti, medtem ko naj bi se poplačilo glavnice prestavljalo vedno dlje v prihodnost.

Banke so ta posojila združevala v pakete, znane kot zavarovane dolžniške obligacije, z angleško kratico CDO. Namen tega finančnega inženiringa je bil, da je visoko kreditno oceno dobil večji del posojil, kot bi jo sicer. S tem so umetno ustvarjale domnevno varne naložbe. Te pakete so banke nato tržile.

Investicijske banke so tako ustvarile več tisoč milijard dolarjev domnevno varnih naložb. Novi ponudbi finančnih instrumentov pa je moralo slediti tudi povpraševanje po njih. Ključno za to je bilo, da so bila ta hipotekarna posojila označena kot varna. Mnogi institucionalni vlagatelji, kot so pokojninske družbe in zavarovalnice, so namreč zavezani vlagati le v varne naložbe. Velik del tega sestoji iz državnih obveznic, katerih vrednost zagotavlja država in so na splošno ocenjene kot popolnoma varne in brez možnosti bankrota. A ponudba teh obveznic je omejena.

Konec 90-ih in v začetku 2000-ih je Kitajska svoje rastoče trgovinske presežke vlagala v najvarnejšo izmed vseh naložb: ameriške državne obveznice. V tem času je predvsem Kitajska, v manjši meri pa tudi druge razvijajoče se države, pokupila večino ameriških kratkoročnih državnih obveznic. Ostali investitorji so bili tako prisiljeni iskati druge varne naložbe in jih našli v ameriškem nepremičninskem trgu.

Hipotekarni finančni instrumenti so tako prevzeli vlogo ene izmed vrst denarja na finančnih trgih, podobno kot to vlogo igrajo državne obveznice. Ključna elementa za to vlogo sta varnost in visoka likvidnost, ki vedno omogočata pretvorbo premoženja v druge vrste imetja. Leta 2008 se je izkazalo, da je varnost teh instrumentov le iluzija, s tem pa je pošla tudi njihova likvidnost. Finančni sistem je tako ostal brez ene izmed vrst denarja, ki je podmazovala njegovo delovanje, in celoten mehanizem se je ustavil. To je tudi ena izmed glavnih razlik med to finančno krizo in drugimi borznimi baloni, ki ob poku niso ogrozili celotnega finančnega sistema.

Še ena pomembna razlika pa je, da so banke, ki so posojila pakirale, tudi same držale mnogo teh tveganih finančnih instrumentov. Deloma je bila to posledica želje po zaslužku: banke, ki so proizvajale visoko donosne instrumente, so želele del teh dobičkov zase. Deloma pa je bilo zadrževanje tveganih instrumentov posledica njihove strukture. Kombiniranje posojil, več kot dve tretjini katerih je bilo drugorazrednih, v pakete je nujno proizvedlo nekatere bolj in nekatere manj varne pakete. Za tiste manj varne je bil trg precej bolj omejen. Te so bile banke do neke mere primorane zadrževati v svoji lasti. Zaradi regulatorne ureditve so jih lahko financirale z minimalnim kapitalskim vložkom in tveganim kratkoročnim zadolževanjem.

Banke so v svojih bilancah zadrževale blizu 1000 milijard dolarjev teh tveganih hipotekarnih instrumentov. Tveganje je dopolnjevalo dejstvo, da so največje banke od 40 do 50 odstotkov bilance financirale s kratkoročnim zadolževanjem. Dejstvo, da so banke te toksične instrumente zadrževale v svoji lasti, je pomenilo, da je kolaps njihovih cen prek trga kratkoročnih medbančnih posojil zamajal celoten finančni sistem, kar je ključna razlika med tem in drugimi finančnimi baloni. Zavarovanja teh tveganih posojil pa so zrušila še nekatere zavarovalnice, v prvi vrsti ameriško AIG.

Vse do sedaj povedano nakazuje na specifično ameriškost finančne krize: ameriški nepremičninski trg, pohlepne investicijske banke, ohlapna regulacija. S tem so se v dneh po stečaju banke Lehman Brothers tolažili tudi evropski voditelji.

A globalna ni bila le sledeča kriza, temveč tudi razlogi zanjo. Pri tem ima posebno mesto prav Evropa. Evropa, natančneje njena otoška periferija, je bila prvi inovator finančne deregulacije. V 60-ih letih prejšnjega stoletja, ko so ZDA regulirale dovoljeno višino obresti na bančne račune, je londonski City izumil trg evrodolarjev. Prek Londona so tako ameriške banke lahko ponujale varčevalne račune z višjimi donosi in privabljale več varčevalcev. Britanske oblasti so se na inovacijo odzvale z zavestno odločitvijo, da tovrstnih praks ne bodo omejevale, saj bi to ošibilo položaj Londona kot finančnega centra.

Vse od takrat se je moč finančne industrije na Otoku povečevala, njene interese pa je politika vedno bolj enačila z interesi države. S prihodom Tonyja Blaira in njegovega finančnega ministra Gordona Browna na oblast ter spreobrnitvijo socialdemokracije v tretjo pot je bila dominacija Cityja nad državno regulacijo zakoličena. Konkurenca, ki jo je predstavljal šibko regulirani London, je močno pripomogla, če ne kar neposredno vodila tudi do deregulacije v ZDA. Permisivnost regulatornih agencij in postopno umikanje regulacije finančnih trgov v 90-ih je administracija Billa Clintona utemeljevala prav s tem, da bo v nasprotnem primeru pozicija New Yorka kot svetovnega finančnega centra ogrožena.

Evropske institucije pa so bile do vratu vpletene tudi neposredno v razcvet hipotekarnih finančnih instrumentov v ZDA. Evropske banke, ki jim plitkost domačih kapitalskih trgov podobnih avantur ni dopuščala, so se navdušeno podale v pakiranje, prodajo in nakupe vprašljivih hipotekarnih posojil na drugi strani Atlantika. Na vrhuncu evforije, leta 2006, so tretjino novih hipotekarnih instrumentov na trg plasirale evropske banke. Še bolj so bile evropske banke vpletene v najbolj tvegane posle.

Ameriške banke so se delile na integrirane, ki so združevale klasične bančne storitve in investicijsko bančništvo, ter izključno investicijske banke. Integrirane banke so kapital dobivale od varčevalcev, medtem ko so se investicijske banke morale zadolževati na kapitalskih trgih. Težava evropskih bank je bila, da so bile v ameriškem prostoru vse izključno investicijske, brez varčevalcev, ki bi pri njih varčevali v dolarjih. Zato so bile svoje imetje hipotekarnih instrumentov prisiljene financirati s tveganim kratkoročnim zadolževanjem. Evropske banke so tako izdale dve tretjini vsega tovrstnega kratkoročnega dolga, s katerim so banke financirale svoje imetje tveganih instrumentov.

Ta dolg je bil ključna vez med kolapsom cen hipotekarnih posojil in kolapsom finančnega sistema. Najbolj izpostavljene so bile nemške banke, sledile so britanske, nizozemske, francoske in belgijske. Evropske banke so imele v svojih bilancah pred krizo skupaj za skoraj 400 milijard dolarjev hipotekarnih finančnih instrumentov.

Evropske banke so tako igrale vidno vlogo v razcvetu hipotekarnega balona in skorajšnjem kolapsu ameriškega finančnega sistema. Njihove finančne težave so se neposredno prelile na staro celino. Vpletene banke so morale sanirati svoje bilance in posledično niso izdajale novih posojil evropskim podjetjem, kar je krizo preneslo v evropsko realno gospodarstvo. Poleg tega pa so evropske države naslednje leto morale več bank dokapitalizirati in so tako zasebne dolgove prelile v državne, kar je dve leti kasneje vodilo v evropsko dolžniško krizo.

Do sedaj smo si pogledali, kako je v ZDA nastal nepremičninski balon, vrednost katerega je bila nato pretvorjena v vrednostne papirje, ki so financirali ekspanzivno rast investicijskih bank. Bilance teh bank in običajnih bank z investicijsko bančno podružnico so bile močno občutljive na morebiten padec cen nepremičnin. Omenili smo tudi, da je lastni kapital v teh bankah predstavljal zgolj nekaj odstotkov njihove bilance. Razmerje je bilo lahko visoko tudi 1 proti 50, kar je pomenilo, da je bila izguba v vrednosti le nekaj odstotkov bilance dovolj za propad banke. Dejstvo, da se vrednost nepremičnin še nikoli v modernem spominu ni močno znižala, je zakrivalo to finančno bombo.

Pregreti ameriški trg z nepremičninami se je začel ohlajati v letu 2006 in poleti so cene začele počasi, a vztrajno padati. Številni Američani so z rastjo cene svojih nepremičnin financirali tudi svojo tekočo potrošnjo in s tem svoje hiše efektivno spremenili v bankomate. Ti so sedaj nehali izstavljati denar, kar je pomenilo, da je ZDA in Evropo neizbežno čakala zoprna recesija, ne glede na to, kaj bi se zgodilo na finančnih trgih. A ti so bili, kot smo videli, neločljivo povezani z nepremičninskim trgom. Teoretično naj bi pretvorba nepremičninskih hipotek v vrednostne papirje, ki so bili nato razpršeni po celotnem finančnem trgu, poskrbela za zmanjšanje tveganja, saj bi se izgube prerazporedile po celotnem gospodarstvu. A obseg papirjev in tvegana finančna struktura bank z zanašanjem na kratkoročne kredite sta pomenila, da je poleti 2007 postajalo vedno bolj jasno, da se v bankah kuhajo precejšnje težave. Propadlo je namreč več nepremičninskih skladov.

Ključen moment je prišel 9. avgusta, ko je največja francoska banka BNP Paribas zaprla tri svoje investicijske sklade. Obrazložitev je bila sledeča: »Popolno izginotje likvidnosti na trgih nekaterih vrednostnih papirjev ameriškega trga onemogoča cenitev teh vrednostnih papirjev, ne glede na njihovo kvaliteto ali kreditno oceno.« Razumevanje pomena te latovščine je ključno. BNP Paribas in številne druge banke so vrednostne papirje, vezane na hipotekarne kredite, uporabljale kot jamstva v kratkoročnih kreditih, s katerimi so financirale svoje dnevno poslovanje. To je bil malo znan trg relativno kompleksnega repo financiranja. Ti krediti so jim omogočali podpiranje trgovanja in služenje z bilanco, ki je več desetkrat presegala njihov kapital. Če ni bila mogoča cenitev teh vrednostnih papirjev in niso bili likvidni, jih ni bilo mogoče uporabiti za jamstva. Brez jamstva ni bilo financiranja, in če ni bilo financiranja, so bile v težavah vse banke ne glede na svojo direktno izpostavljenost ameriškemu nepremičninskemu trgu.

Še isti dan, ko je prišla novica iz Pariza, so po Evropi dramatično poskočile cene kratkoročnih medbančnih kreditov. Visoko pozicioniran evropski bančnik je kasneje slikovito opisal situacijo: »To je bilo nekaj, česar še nihče od nas ni doživel. Bilo je, kot da bi celo življenje odpiral pipo in ven je pritekla voda. In potem naenkrat ni bilo več vode.«

Če so bila medbančna posojila voda evropskega finančnega sistema, potem je bila Evropska centralna banka upravitelj edine vrtine, ki seže v podtalnico in nikoli ne presahne. V Frankfurtu so vedeli, da morajo nemudoma odpreti pipico. Do konca 9. avgusta so evropske banke iz ECB-ja vzele 95 milijard evrov, naslednji dan pa še dodatnih 50 milijard. To je bilo dovolj, da se je kriza umirila, a epizoda je pokazala finančnikom, tudi tistim v ameriški vladi in centralni banki, na kako tankem ledu drsa bančni sektor. Kmalu se je izkazalo tudi, da je najtežji drsalec britanska banka Northern Rock.

Northern Rock je zrasla iz hranilnic, namenjenih financiranju nepremičninskih posojil v viktorijanski severni Angliji. V dereguliranih devetdesetih se je preoblikovala v delniško družbo in z inovativnimi finančnimi pristopi skokovito zrasla v eno največjih finančnih institucij v Veliki Britaniji. Bila je ključno odvisna od medbančnega kreditnega trga in hkrati močno zainvestirana v ameriški trg hipotekarnih posojil. Avgusta je banka izgubila dostop do teh virov financiranja in do sredine septembra je bila banka na robu propada. Potem ko je BBC poročal o težavah banke, so se njeni varčevalci zgrnili pred bančna okenca, da bi dvignili denar. S tem so svetu priskrbeli edine posnetke klasične bančne panike tokratne finančne krize. A Northern Rock je v resnici pokopala nevidna bančna panika, ki se je zgodila na elektronskem trgu medbančnih kreditov.

Namesto ikoničnih prizorov iz črno-belih fotografij velike depresije je bil tokrat za propad banke potreben zgolj umik glavnih virov financiranja na trgu medbančnih posojil. Marca 2008 je podobna usoda kot Northern Rock doletela ameriško investicijsko banko Bear Stearns. Gledano nazaj bi ta banka lahko odigrala vlogo sprožilca prave finančne krize. To se ni zgodilo, ker jo je tik pred bankrotom za drobiž kupil JP Morgan, in zato, ker za razliko od Northern Rocka ni imela zasebnih varčevalcev.

A po propadu Bear Stearns se je začelo dogajati nekaj še resnejšega. Cena medbančnih posojil, ki so bila zavarovana s hipotekarnimi finančnimi instrumenti, se je začela dramatično povečevati. To je veljalo ne zgolj za posamezne banke, ampak za trg nasploh. Financiranje, pri katerem so banke uporabile vrednostne papirje, vezane na hipotekarna posojila, je postalo vedno dražje. Vrednostni papirji, ki so zagotavljali financiranje bank, naenkrat tega niso več omogočali. Septembra 2008 je tako vprašanje postalo zgolj to, katera banka bo popustila prva. Izkazalo se je, da je to Lehman Brothers, ki se je najbolj priključila na tok denarja, ki je izviral na nepremičninskem trgu. Ko je banki začela padati vrednost delnic, so njeni posojilodajalci zahtevali vedno večja jamstva. Ker je bila banka od teh kratkoročnih posojil odvisna za servisiranje dolgoročnih obveznosti, je 15. septembra bankrotirala.

Propad Lehman Brothers se je kasneje izkazal za ključno točko finančne krize leta 2008. Trg tveganega kratkoročnega financiranja je podpiralo 2500 tisoč milijard vrednostnih papirjev in ta trg je naenkrat zamrznil. Šokantnost situacije je presenetila ameriško finančno ministrstvo in centralno banko. V obeh je prevladalo mnenje, da ni slabo, če država potegne črto pod reševanjem bank. Poleg tega so menili, da nimajo pravne podlage za dejanja, potrebna za rešitev banke Lehman Brothers.

16. septembra so bili takšni pomisleki že postranskega pomena. Celoten finančni sistem je bil nenadoma na robu zloma in največji problem je predstavljala gigantska zavarovalnica AIG. Bankrot AIG bi bil resnično apokaliptičen dogodek. Zavarovalnica je delovala na vseh področjih komercialnih zavarovanj. Med drugim je bil pri njej zavarovan velik del flote potniških letal, ki nezavarovana ne smejo leteti. Če bi AIG propadla, bi se ustavil ameriški letalski promet.

AIG je zašla v težave z izdajanjem zavarovanj za vrednostne papirje, vezane na hipotekarne kredite. Za razliko od običajnih zavarovanj so ta zavarovanja zgolj še ena vrsta vrednostnih papirjev, ki jih lahko kupi kdorkoli. To je podobno, kot če bi kupili protipožarno zavarovanje za tujo hišo. Poleg tega se je AIG zapletal v poslovanje s tveganimi finančnimi papirji, tako kot številne banke. Newyorška izpostava centralne banke je v enem dnevu zagotovila 85 milijard dolarjev posojila, ameriška vlada pa je de facto nacionalizirala zavarovalnico in vanjo načrpala 62 milijard dolarjev. Na ta način je vlada reševala tudi banke, saj se je večina denarja preselila iz zavarovalnice v banke, ki so imele do AIG terjatve. Na ta način je vlada torej reševala tudi banke. Med največjimi prejemniki tega denarja so bile tudi evropske banke. Deutsche Bank je na primer dobila 12 milijard evrov.

Reševanje AIG je bil šele začetek. Finančni sistem se je sesuval in potrebno je bilo veliko močnejše orožje. Za to je ameriško zunanje ministrstvo potrebovalo dovoljenje kongresa, kar pa je predstavljalo velik problem. Reševanje AIG je bila že druga tiha nacionalizacija, ki jo je leta 2008 izvedla republikanska Busheva administracija. Nekaj mesecev pred tem je namreč vlada nacionalizirala poldržavna ponudnika stanovanjskih posojil Fannie Mae in Freddie Mac za skupno ceno okoli 200 milijard dolarjev. V republikanski stranki, ki je bila skoncentrirana na skorajšnje predsedniške volitve, v katerih se je v slavo pravkar izstrelila Sarah Palin, je vrelo. Busha so obtožili, da se gre socializem, in podporo državni pomoči bankam je moral dobiti predvsem z demokratskimi glasovi.

Kakršnakoli neposredna injekcija kapitala se je pokazala za preveč podobno nacionalizaciji, zato se je ministrstvo odločilo za program kupovanja toksičnih vrednostnih papirjev.  To je bila precej dražja pot in celo 700 milijard dolarjev, kolikor jih je predvidel program, je bilo zgolj polovica tega, kar bi bilo potrebno, če bi morala vlada nase prevzeti vse nasedle naložbe. Banke so bile zadolžene v razmerju več kot ena proti deset, kar je pomenilo, da bi en dolar dodatnega kapitala lahko podpiral deset dolarjev vrednostnih papirjev. Če se je vlada reševanja lotila z drugega konca, je potrebovala sredstev, večje od letnega proračuna Pentagona. Ko je kongres to v dramatičnem glasovanju zavrnil, je newyorška borza padla za rekordnih 778 točk in pri tem s seboj vzela 1200 milijard dolarjev premoženja.

Prihodnja dva tedna reševanja finančnega sistema na obeh straneh Atlantika sta zaznamovala naslednje desetletje. Propad banke Lehman Brothers je sprožil bančno krizo tudi v Evropi. Prva je bila na vrsti Irska, kjer so obveznosti irskih bank na robu bankrota znašale sedemkratnik irskega proračuna. Če bi upniki množično dvignili denar teh bank, bi bila vlada brez moči. V smrtnem strahu se je irska vlada odločila za samomor in razglasila, da garantira ne zgolj depozite, ampak vse obveznosti irskih bank. Po cipresah sta dišala tudi beneluška banka Fortis in nemška Hypo Real Estate. Vsaka je imela bilanco približno ekvivalentno Lehmanu.

Nizozemska je nato predlagala skupen evropski program, podoben ameriškemu. To je močno podprla Francija, kjer je bil bančni sektor sicer v najboljšem stanju med večjimi državami. Nepresenetljivo so se strinjali tudi Italijani. Izkazalo pa se je, da o tem noče niti slišati nemška kanclerka Angela Merkel. Francoski predsednik Sarkozy se je po sestanku 3. oktobra pridušal: »Če ne najdemo skupne evropske rešitve, bo tole debakel. Ampak ne bo moj debakel, ampak Angelin. Veš, kaj mi je rekla? ‘Chacun sa merde!’ (Vsakemu svoj drek).” Nemški viri so kasneje zatrdili, da je kanclerka uporabila manj kosmat jezik. Odločitev nemške vlade gre pripisati prej karakterju kot razumu, saj je kmalu po tem izvedela, da bo morala zakrpati 50 milijard evrov veliko luknjo v Hypo Real Estate, ki se je izkazala za večjo od prvih ocen, poleg tega pa so bile v velikih težavah tudi številne regionalne banke.

A odločitev se je izkazala za ključno in je postavila Evropo na drugo pot okrevanja od Združenih držav. Medtem ko je ameriška vlada banke rešila v paketu, v katerega je prisilila vse večje banke, in ob sodelovanju centralne banke, so evropske države banke reševale vsaka posebej, brez pomoči centralne banke in s pogubnimi posledicami za najšibkejše članice.

A pod največjim pritiskom je bila britanska vlada, ki se je v Londonu soočala s krizo ne dosti manjših razsežnosti, kot je bila ameriška. Ta je po propadu evropske opcije sestavila svoj program, ki je nato postal model, po katerem so postopali tudi drugi. Model so sestavljali neposreden vstop državnega kapitala v ogrožene banke, garancije za slaba posojila in dodatna likvidnost britanske centralne banke. To je pomenilo nacionalizacijo bank, zaradi česar so se banke temu izognile, če so se lahko. V Azijo usmerjena HSBC reševanja ni potrebovala, Barclays pa se je rešila skozi neregularen posel z neznanim bližnjevzhodnim državnim fondom, zaradi česar so vodstvo kasneje doletele kazenske obtožnice. Nekaj podobnega je storila tudi Deutsche Bank, ki pa so jo zaradi tega preganjale zgolj ameriške in ne nemške oblasti.

Evropska komisija je nato dvignila belo zastavo v svoji obrambni liniji za obrambo prostega trga pred reakcionarnim socializmom in dovolila državno pomoč, dokler traja finančna kriza. Odobrili so dvajset državnih programov, poleg tega pa še številna reševanja posameznih bank, kar 44 iz Nemčije. Programi so sledili britanskemu zgledu, a so bili predvsem v primeru Nizozemske in Belgije glede na velikost gospodarstva še večji. Irska je bila seveda v svoji kategoriji.

Še pred tem so po manjših modifikacijah svoj program, imenovan TARP, dobile tudi ZDA. Na precejšen šok direktorjev bank se je še vedno Bushevo finančno ministrstvo odločilo za delno dokapitaliziranje bank. V to so bile prisiljene vse velike banke, tudi tiste, ki jim ni tekla voda v grlo. V slednjo kategorijo je spadala predvsem City banka, ki je nato potrebovala še eno reševanje. Na precej kaotičen način so tako ZDA sestavile program reševanja bank, s katerim je vlada ne le dobila vrnjena sredstva, ki jih je vložila v banke, temveč tudi zaslužila 15 milijard dolarjev.

Celo ogromne vsote, ki so se pojavile v reševalnih paketih, pa so bile če ne kaplja v morje, vsaj šalčka v banjo v primerjavi s tem, kar se je dogajalo z dolarjem. Ogromne investicije v ameriški finančni trg so namreč evropske banke postavile v situacijo, ko so potrebovale veliko dolarjev. Evropske banke so imele namreč na različnih obveznicah in oblikah medbančnega posojanja okoli 2 tisoč milijard dolarskih obveznosti. Te banke so bile sedaj v veliki stiski kupiti te dolarje, zaradi česar je ameriška valuta sredi najhujše gospodarske krize v zadnjih 70 letih pridobivala na vrednosti.

Če bi evropske banke skušale dolarje pridobiti s prodajo vsega svojega premoženja v hipotekarnih finančnih instrumentih, bi njihova cena močno padla. To bi povzročilo še večje težave ameriških bank, zato se je ameriška centralna banka odločila, da bo igrala vlogo zadnjega posojilodajalca tudi za evropske banke in jim zagotovila dolarsko likvidnost. Začeli so s plejado programov, v katerih so omogočili praktično neomejeno financiranje v dolarjih, banke pa so za jamstvo po ugodnih pogojih lahko uporabile vrednostne papirje, ki so jih imele v svojih bilancah. Obseg tega financiranja je bil resnično ogromen, tudi po več kot 100 milijard dolarjev na dan.

Ameriška centralna banka se je dobro zavedala, da je tovrstna pomoč izjemno eksplozivna notranjepolitična tema, zaradi česar je vse potekalo v najstrožji tajnosti. V tujih centralnih bankah, ki so sodelovale, je za programe vedela zgolj peščica uslužbencev. Program je bil razširjen tudi na neevropske države, a le izbrane: Brazilijo, Južno Korejo, Mehiko in Singapur. Dve državi sta za pomoč zaprosili, a sta bili zavrnjeni. Kateri, ostaja skrivnost. Bančnike v komercialnih bankah je k molčečnosti zavezoval finančni interes, saj bi imelo razkritje dejanskega stanja njihovih bilanc lahko izjemno slabe posledice. Domača politična jeza bi bila neupravičena. Centralna banka je s temi programi zabetonirala centralni položaj dolarja v svetovni ekonomiji trdneje kot kadarkoli po propadu povojnega sistema Bretton Woods.

Po tem, ko Frankfurt ni pomagal, so morale vzhodnoevropske države požreti programe Mednarodnega denarnega sklada. Prva je bila Madžarska z 20 milijardami evrov, sledile pa so Latvija, Ukrajina, Belorusija in Romunija. Del pomoči je prišel tudi z Dunaja, kjer je avstrijska vlada reševala svoje banke, ki so v vzhodno Evropo vložile ekvivalent polovice avstrijskega BDP-ja. Avstrija je ob pomoči Svetovne banke in Evropske investicijske banke, a brez Evropske komisije ali Evropske centralne banke, sestavila 25 milijard evrov vreden reševalni program, ki je reševal avstrijske, italijanske in švedske banke na divjem vzhodu.

Na tem mestu zaključujemo današnjo oddajo, ki se je ukvarjala predvsem s finančno krizo. Popotresni sunki, ki so se še posebno v Evropi čutili še več let po zlomu banke Lehman Brothers, presegajo njen obseg. September 2008 je postal ena glavnih historičnih referenčnih točk naše dobe.  Postal je prizma, s katero vidimo svojo ekonomsko sedanjost in prihodnost. Pogosto je na primer vprašanje, kdaj nas čaka nova kriza, nov zlom bank. Čeprav so gospodarski cikli nekaj običajnega v kapitalističnem gospodarstvu, ni na prvi pogled jasno, da bo naslednja kriza enakovredna zadnji.  

Za globino krize, kakršna je izbruhnila leta 2008, namreč ni dovolj le visoka zadolženost gospodarstva. Pomembna je struktura dolga z visokim deležem špekulativnega dolga, ki je lahko poplačan le ob rasti cen zastavljenega premoženja. In ključno je, da od vrednosti tega premoženja ni odvisen le dobiček vlagateljev, temveč likvidnost finančnega sistema. Zaradi vseh teh pogojev so baloni in plitkejše recesije precej bolj pogoste kot globoke krize, ki na rob zloma pripeljejo celotno gospodarstvo. Zadnja takšna kriza zahodnih gospodarstev - leta 2008 - se je kuhala približno 30 let.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness