V tokratni oddaji Ponudba in prevpraševanje, oddaji o gospodarskih temah na valovih Radia Študent, ki je na sporedu vsak drugi ponedeljek v mesecu ob osmih zvečer, bomo govorili o političnih implikacijah ustanovitve Azijske infrastrukturne investicijske banke. Sporazum o ustanovitvi Azijske infrastrukturne investicijske banke oziroma AIIB je v veljavo stopil konec leta 2015, banka pa je pričela delovati sredi januarja 2016.

Sporazum o ustanovitvi je podpisalo 57 držav ustanoviteljic, vključno s 14 evropskimi državami, med njimi so bile tudi Velika Britanija, Francija in Nemčija. Največji svetovni gospodarstvi, gospodarstvo Japonske in ZDA, nista izrazili želje po pridružitvi, ZDA so tudi lobirale proti pridruževanju drugih držav. Cilj AIIB je podpora gradnji infrastrukture v azijsko-pacifiški regiji. Danes bomo pogledali, kakšne politično-ekonomske posledice ta banka prinaša, a najprej nekaj teorije.

Po teoriji Susan Strange, britanske mednarodne politične ekonomistke, obstajata dve vrsti moči, strukturna in relacijska. Relacijska moč pomeni, da prva država vpliva na drugo državo, da ta stori nekaj, česar sicer ne bi storil. Strukturna moč pa je na drugi strani moč za oblikovanje in opredeljevanje struktur globalne politične ekonomije, znotraj katere potem delujejo druge države, njihove politične ustanove, podjetja, znanstveniki in ostali strokovnjaki.

Takšna strukturna moč pomeni mnogo več kot pa moč za določanje dnevnega reda razprav ali oblikovanja mednarodnih režimov pravil in običajev, ki naj vladajo mednarodnim ekonomskim odnosom. Na kratko je to moč odločanja o tem, kako se opravlja določene stvari, in moč oblikovanja okvirov, znotraj katerih se vzpostavljajo odnosi med državami, ljudmi ali podjetji.

Trgi se med sabo razlikujejo ne le v obsegu svobode, ki jo oblast daje tržnim subjektom, ampak tudi v okolju, v katerem deluje samo tržišče. Tudi to okolje odraža določeno razmerje moči. Lahko je varno ali tvegano, stabilno ali nestabilno, konjunkturno ali depresivno, skratka odraža niz odločitev, ki jih sprejemajo tisti, ki imajo oblast. Zato ni pomembna le neposredna moč oblasti nad trgi, ampak tudi posredni učinki oblasti na okolje oziroma pogoje okolja, v katerem deluje tržišče.

Po teoriji Strange obstajajo v svetovnem gospodarstvu štiri strukture moči: varnostna, proizvodna, finančna in struktura znanja. V mednarodni politični ekonomiji imajo moč tisti, ki lahko ponudijo ali odrečejo varnost, ki upravljajo z nastajanjem bogastva v proizvodnji, ter tisti, ki razpolagajo z znanjem in ki v celoti ali delno odločajo o pogojih pristopa do tega znanja in ustvarjajo diskurz. Danes pa se bomo osredotočili na finančno strukturo.

Moč pomeni tudi omogočiti ali odreči  možnosti porabe danes in odplačila jutri. Moč je, da lahko drugi realizirajo kupno moč in tako vplivajo na trg izdelkov. Prav tako pa je moč upravljanje z denarjem, v katerem je kredit nominiran, s čimer lahko vplivamo na menjalni tečaj s posojilom, ki je nominirano v drugi valuti. Finančna struktura ima dva neločljiva vidika. Vključuje ne samo strukturo politične ekonomije, skozi katero se kredit ustvarja, ampak tudi monetarni sistem ali sisteme, ki opredeljujejo relativne vrednosti različnih valut, v katerih je kredit nominiran.

V strukturi politične ekonomije si sposobnost, da ustvarjajo kredit, delijo vlade in banke. V monetarnem sistemu pa menjalniške tečaje med različnimi valutami opredeljujejo politike vlad in trgi, kolikor imajo slednji svobode. Finančno strukturo lahko tako definiramo kot vsoto vseh aranžmajev, ki uravnavajo razpoložljivost kreditov, in vseh dejavnikov, ki opredeljujejo pogoje menjave različnih valut.

Eden teh aranžmajev je tudi vzpostavitev Azijske infrastrukturne investicijske banke oziroma AIIB. Eden od razlogov za vzpostavitev te banke je podpora implementaciji pobude Pas in pot. Do leta 2016 se je pobuda imenovala En pas, ena pot, a je Kitajska potem odstranila števnika, ker naj bi povzročala napačno interpretacijo. Pas in pot ter AIIB sta naredili Kitajsko za osrednjega gospodarskega igralca tako v regiji kot onkraj. Kitajska je zdaj največji trgovski in gospodarski partner za večino azijskih držav. AIIB bo pomagala in pospeševala razvoj infrastrukture v regiji z zagotavljanjem posojil in tehničnih storitev. S tem pa se tudi spodbuja uporaba kitajskega juana v drugih državah in krepi vloga juana kot mednarodne valute.

Kitajska je z vložkom slabih 30 milijard dolarjev največji vlagatelj in delničar AIIB. Glede na to, da ima tudi dobrih 26 odstotkov glasovalne moči, v sporazumu pa piše, da je za kakršnekoli velike spremembe potrebnih vsaj 75 odstotkov glasov, ima Kitajska v banki de facto moč veta. Podobno imajo ZDA moč veta v Mednarodnem denarnem skladu in Mednarodni banki za obnovo in razvoj oziroma IBRD, Japonska pa ima moč veta v Azijski razvojni banki.

Kot velja za vse podobne finančne institucije, je recimo v Mednarodnem denarnem skladu glasovalna moč posamezne države odvisna od njenega deleža v kapitalu banke. Sprememba kvot oziroma glasovalne moči v IMF pa mora biti potrjena s 85-odstotno večino vseh glasov. ZDA, ki imajo dobrih 16 odstotkov glasovalne moči, so tako edina država, ki ima v Mednarodnem denarnem skladu moč veta, kar pomeni, da lahko blokirajo pomembne odločitve, recimo spremembe besedila ustanovne listine IMF-a in spremembe glasovalnih moči. Glasovalna moč članice se sicer ne more spremeniti brez njenega soglasja.

Moč ZDA v Mednarodnem denarnem skladu pa ni samo v moči veta. IMF je bil ustanovljen leta 1944, ob koncu druge svetovne vojne. ZDA so bile praktično edina velika industrijska sila na svetu in so lahko vodile vzpostavljanje brettonwoodskih institucij. Po nepisanem pravilu je direktor IMF-a vedno Neameričan, do sedaj je bil to vedno Evropejec, njegov namestnik pa je vedno Američan. Predsednik Svetovne banke pa je po neformalnem dogovoru vedno iz Amerike. A Evropejec, ki je izbran za načelovanje IMF-u, mora biti sprejemljiv za ameriško finančno ministrstvo. Leta 2000 je Nemčija za to mesto predlagala Caia Kocha-Weserja, ki so mu ZDA nasprotovale in na to mesto nato ni bil imenovan.

Najbolj nedavne spremembe v glasovalni moči v IMF-u so se zgodile leta 2016. Glasovalni delež ZDA se ni spremenil in ostaja pri 16,73 odstotka Glasovalni delež ZDA se je spremenil iz 16,73 odstotka na okoli 16,5 odstotka. Edina res velika sprememba je bila sprememba glasovalne moči Kitajske. Ta se je dvignila z 3,81 odstotka na 6,16 odstotka, zaradi česar je Kitajska po velikosti glasovalne moči skočila s šestega na tretje mesto.

Še ena sprememba leta 2016 je bil izbirni proces za izvršne direktorje IMF-a. Po novem sistemu je vseh 24 položajev odvisnih od volitev, pred tem pa so države članice IMF s petimi najvišjimi kvotami imenovale vsaka svojega izvršnega direktorja. Tako Kitajska, ki je sedaj na tretjem mestu po glasovalni moči, po novem sistemu ne bo imela zagotovljenega izvršnega direktorja.

Spremembe, sprejete leta 2016, so bile sicer predlagane že leta 2010, sprejela jih je tudi večina držav članic, a so jih republikanci v ameriškem kongresu do decembra 2015 blokirali. Kitajska je imela leta 2016 po metodi paritete kupne moči 18,6-odstotni delež v svetovnem gospodarstvu, kar je več kot ZDA, ki so imele po isti metodi okoli 15,5-odstotni delež v svetovnem gospodarstvu. Kitajska je imela tudi 4,3-krat več prebivalstva kot ZDA, ki pa so v IMF še vedno imele znatno več glasovalne moči kot Kitajska.

Sledi primerjava kapitala Azijske infrastrukturne investicijske banke in Azijske razvojne banke iz konca leta 2017 ter Mednarodne banke za obnovo in razvoj oziroma IBRD, ki je ena od organizacij Svetovne banke, iz junija 2018.

Azijska infrastrukturna banka je imela konec leta 2017 95 milijard dolarjev vpisanega kapitala in 19 milijard vplačanega kapitala. Azijska razvojna banka je imela več vpisanega kapitala, 151 milijard dolarjev, a manj vplačanega kapitala, 7,5 milijarde dolarjev. Mednarodna banka za obnovo in razvoj pa je imela junija 2018 največ vpisanega kapitala, in sicer 275 milijard dolarjev, a še vedno manj vplačanega kapitala kot AIIB, 16,5 milijarde dolarjev. Vse tri banke so imele bonitetno oceno trojni A.

Vplačani kapital so države članice bank prispevale, razlika med vpisanim in vplačanim kapitalom pa je tako imenovani kapital na poziv. Banke lahko, če potrebujejo, države članice pozovejo, da jim izplačajo dodatni denar, zato dobivajo dobre bonitetne ocene na mednarodnih trgih kapitala in se lahko zadolžujejo na mednarodnih finančnih trgih po ugodnih obrestnih merah. Ta denar pa nato posojajo državam. Sam kapital sicer ni glavni vir sredstev, ki jih banka v obliki kreditov namenja državam članicam. Daleč najbolj pomemben finančni vir recimo IBRD je njeno zadolževanje na mednarodnih trgih kapitala. Zaradi svojega odličnega položaja se slednja lahko zadolžuje na mednarodnih finančnih trgih po ceni, ki je celo nižja od LIBOR-ja, torej povprečne medbančne obrestne mere, po kateri so si izbrane banke na londonskem denarnem trgu pripravljene posojati denar med seboj.

Eden od faktorjev za vzpostavitev AIIB je tudi potreba drugih azijskih držav po vlaganjih v razvoj infrastrukture. Mnoge razvijajoče se azijske države so soočene s potrebo po nadgradnji svojih cest, zračnega transporta, pristanišč in železnic, kar je ovira za gospodarsko rast in regionalno integracijo. Pogosti izpadi elektrike in vode ter zastarela infrastruktura znižujejo življenjski standard ljudi, a tudi ovirajo industrializacijo in tuje naložbe v države.

Po ocenah Azijske razvojne banke, ki jih je objavila pred nekaj leti, bodo azijske države do leta 2020 potrebovale osem tisoč milijard dolarjev za posodobitev svoje infrastrukture. Svetovna banka in Azijska razvojna banka nimata dovolj kapitalskih zmožnosti za to veliko povpraševanje po naložbah, tveganja in dolga obdobja gradnje infrastrukture pa odvračajo zasebne vlagatelje. Eden od razlogov za vzpostavitev Azijske infrastrukturne investicijske banke je tudi potreba po zapolnitvi te vrzeli, česar dosedanje mednarodne finančne institucije niso zmogle.

V mnoge projekte pa AIIB vlaga skupaj s Svetovno banko, Azijsko razvojno banko ali drugimi mednarodnimi finančnimi institucijami, kar zmanjšuje tveganja. Skupno financiranje z AIIB pa omogoča tudi več posojil državam v razvoju. Pričakovano je bilo, da bo AIIB v prvih petih ali šestih letih obstoja posojala od 10 do 15 milijard dolarjev letno. Po podatkih je AIIB leta 2016 odobrila 1,13 milijarde dolarjev posojil in leta 2017 3,3 milijarde dolarjev posojil. Za primerjavo: Azijska razvojna banka je leta 2016 odobrila 17,5 milijarde dolarjev in leta 2017 19,1 milijarde dolarjev posojil. Lahko tudi omenimo, da si je v tistem času Kitajska sposodila več denarja od Azijske razvojne banke, kot ga je posodila prek AIIB.

Vzpostavitev Azijske infrastrukturne investicijske banke pa bi lahko razumeli tudi kot kitajski odziv na počasne reforme v mednarodnem finančnem sistemu. Kot že prej omenjeno, imajo ZDA moč veta v Mednarodnem denarnem skladu in Svetovni banki, Japonska pa v Azijski razvojni banki, medtem ko se kitajski gospodarski vzpon v teh institucijah ne odraža.

Kitajska se zato povezuje z ostalimi gospodarstvi v vzponu, primarno z državami skupine BRICS, torej še z Brazilijo, Rusijo, Indijo in Južno Afriko, ki si delijo mnenje, da so premalo zastopane v trenutnem mednarodnem finančnem sistemu, in si prizadevajo za reforme. Države BRICS so leta 2014 ustanovile tudi Novo razvojno banko, katere sedež je v Šanghaju na Kitajskem. Nova razvojna banka sodeluje z ostalimi mednarodnimi finančnimi institucijami. Kitajski finančni minister je leta 2016 izjavil, da bi lahko vzpostavitev te banke in AIIB spodbudilo obstoječe multilateralne institucije, da bi delale bolje.

Spremembe glasovalne moči oziroma kvot v IMF-u leta 2016 so morda tudi posledica vzpostavitve Nove razvojne banke in AIIB. V reformi IMF je bilo izpostavljeno, da bo več kot 6 odstotkov kvot prešlo na tako imenovana gospodarstva v vzponu in od preveč do premalo zastopanih znotraj institucije. Braziliji, Rusiji, Indiji in Kitajski, štirim od petih članic v Novi razvojni banki, se je vsaj malo dvignil nivo glasovalne moči. Ostala gospodarstva v vzponu izven držav OECD-ja pa so skupno izgubila okoli 3 odstotke glasovalne moči.

Kitajska je začela tudi z vzpostavljanjem, v narekovajih, svojih mednarodnih finančnih organizacij, kot je Azijska infrastrukturna investicijska banka. S tem vrši dodaten pritisk  na Zahod za pospešitev reform v mednarodnem finančnem sistemu. AIIB zahteva, da so odobreni projekti transparentni, socialno naravnani in varujejo okolje, a naj ne bi pogojevala posojil s privatizacijo ali deregulacijo, kot to počnejo brettonwoodske institucije.

Največ projektov in denarja, dobro milijardo dolarjev, je AIIB v letih 2016 in 2017 vložila v Indijo. Je pa takrat vložila tudi 600 milijonov dolarjev v azerbajdžanski del plinovoda TANAP. Z njim bo lahko Azerbajdžan obšel Rusijo in izvažal plin preko Gruzije in Turčije neposredno v Evropo. Pri tem projektu sodeluje tudi Svetovna banka. AIIB je denimo vložila tudi 300 milijonov dolarjev v projekt čistejšega zraka v Pekingu.

Kitajska ima zaradi ohlajajočega se gospodarstva tudi problem s presežno proizvodnjo. Implementacija pobude “Pas in pot” in financiranje infrastrukturnih projektov s strani AIIB bosta pomagala oživiti ohlajajoče se kitajsko gospodarstvo s pospešitvijo zunanje trgovine in kitajskih naložb ter pomagala absorbirati presežne zmogljivosti kitajskega gospodarstva.

Prva razvita Zahodna država, ki se je navkljub močnemu nasprotovanju ZDA pridružila AIIB, je bila leta 2015 Velika Britanija. Ta se je pridružila zaradi gospodarskih interesov. S pridružitvijo bo lahko dobila delež na potencialnem trgu infrastrukturnih projektov v Aziji in utrdila moč Londona kot mednarodnega finančnega centra. Banki pa so se pridružile tudi države, kot so Izrael, Južna Koreja, Avstralija, Savdska Arabija, Rusija, Luksemburg in tako naprej. Vse naštete, razen Rusije, so tesne zaveznice ZDA, ki so sprva lobirale proti pridruževanju držav k AIIB.

Kot razloge so ZDA navajale skrb, da banka ne bo sledila najboljšim praksam pri mednarodnem financiranju razvoja in da bo spodkopavala vpliv mednarodnih finančnih institucij, ki jih nadzoruje Zahod, vključno s Svetovno banko in Azijsko razvojno banko. Dvomili so tudi o tem, da bo banka dosegala dovolj visoke okoljske in socialne standarde. ZDA so dojemale AIIB kot kitajsko sredstvo za širjenje ekonomskega vpliva v Aziji.

A se je odnos ZDA in Japonske do AIIB, ko je postalo očitno, da je nasprotovanje banki geostrateška napaka, spremenil. Leta 2016 sta AIIB in Svetovna banka podpisali sporazum o okviru skupnega financiranja projektov v prihodnosti. Tudi Azijska razvojna banka in AIIB sta že skupno financirali projekte.

Kitajska je večkrat poudarila, da z AIIB noče nadomestiti trenutno vzpostavljenih mednarodnih bančnih organizacij, ampak se od njih učiti in z njimi sodelovati. Velike multilateralne razvojne institucije so vse izrazile namero o sodelovanju z AIIB pri zagotavljanju posojil in deljenju svojih izkušenj pri gradnji prepotrebne infrastrukture v regiji. Čeprav se bo AIIB težko izognila tekmovanju, pa so potrebe po infrastrukturnih vlaganjih v azijsko-pacifiški regiji tako velike, da bo tekmovanje med AIIB, Svetovno banko in Azijsko razvojno banko prijateljsko.

Tudi Tajvan je ob ustanovitvi banke izrazil željo po pridružitvi, a je bil zavrnjen. V sporazumu o ustanovitvi AIIB piše, da mora prošnjo za pridružitev banki v primeru, da morebitni prosilec ni suveren ali odgovoren za vodenje svojih mednarodnih odnosov, podati članica banke, ki je odgovorna za njegove mednarodne odnose. Predsednik AIIB Jin Likun je leta 2016 kot pogoj postavil, da prošnjo za pridružitev Tajvana, kot v primeru Hongkonga, vloži kitajsko ministrstvo za finance. To je tajvanski finančni minister zavrnil in izjavil, da se Tajvan pod takšnim pogojem nikoli ne bo pridružil AIIB.

Čeprav je Kitajska ustanovila AIIB in ima v njej največji lastniški delež ter moč veta, to ni kitajska banka. Kitajski voditelji morda želijo to institucijo imeti pod svojim nadzorom, a ima banka zraven Kitajske še 56 ostalih ustanovitvenih članic in 27 drugih držav članic ali potencialnih članic, še več pa se jih lahko pridruži v prihodnosti. Uspeh AIIB je odvisen tudi od sodelovanja drugih držav, kar bi lahko omejilo kitajske poskuse, da z njim uveljavlja svoje nacionalne interese ali enostransko spremeni uveljavljen mednarodni finančni sistem.