Slovenija rekordno?
Cenjeno poslušalstvo, pozdravljeni v oddaji Ponudba in prevpraševanje, oddaji o gospodarskih temah na valovih Radia Študent, na sporedu vsak drugi ponedeljek v mesecu ob osmih zvečer. Slovenija vstopa v predvolilno leto, v katerem bodo, sodeč po dosedanji retoriki vlade, gospodarske teme precej izpostavljene. Številka, na katero največkrat zreduciramo celotno polje proizvodnje, distribucije ter potrošnje dobrin in storitev, po domače gospodarstvo, kaže vladi v prid. Slovenska gospodarska rast v prvih treh mesecih letos je bila glede na prvo trimesečje lani 5,3-odstotna. Takšna rast nas, skupaj s Slovaško, uvršča med dve najhitreje rastoči gospodarstvi Evropske unije. V tokratni oddaji bomo pogledali, kaj stoji za to vsemogočno številko in razdelali prispevke različnih dejavnikov h gospodarski rasti, spremembe položaja slovenskega gospodarstva v odnosih s tujino, in zakaj se stanje začenja izboljševati šele zdaj, skoraj desetletje po začetku krize.
Najprej se zastavlja vprašanje, zakaj je Slovenija med najhitreje rastočimi gospodarstvi v EU. Bogomir Kovač z ljubljanske ekonomske fakultete to pripisuje predvsem velikosti:
Sašo Polanec, tudi z Ekonomske fakultete, dodaja še spremembe pri delitvi sredstev, ki so bolj kot v preteklosti usmerjena v produktivne sektorje, manj pa v finančne akrobacije:
Kateri lopar pa je tisti, ki je ping-pong žogico slovenskega gospodarstva odbil navzgor? Prispevke h gospodarski rasti običajno delimo na: prispevek menjave s tujino, ki zaobjema uvoz in izvoz, prispevek potrošnje in prispevek investicij. Izvoz deluje stabilno in je v zadnjih treh letih v povprečju h gospodarski rasti prispeval nekaj manj kot pet odstotnih točk. A ker hkrati raste tudi vrednost uvoza, se prispevek menjave s tujino h gospodarski rasti giblje pod eno odstotno točko. Več Kovač:
Potrošnja gospodinjstev se že približno dve leti pospešuje, k čemur je pripomogla predvsem sprostitev varčevanja. V zadnjem letu je prispevek potrošnje gospodinjstev k rasti bruto domačega proizvoda dosegel približno predkrizno raven.
Trenutno pa največji prispevek h rasti gospodarstva predstavljajo investicije. Medtem ko so investicije v opremo in stroje zadnji dve leti stabilne, so se investicije v zgradbe in objekte do konca lanskega leta krčile. Ob koncu lanskega in v začetku letošnjega leta pa so investicije v zgradbe hitro poskočile. Kovač razloži, da gre predvsem za gradbene projekte, ki so vezani na evropska sredstva in prihajajoče volitve:
Čeprav izvoz v letošnjem letu ni več edina lokomotiva gospodarske rasti, pa primerjava s časom pred začetkom krize razkrije okrepljeno vlogo izvoza v slovenskem gospodarstvu. Pred desetletjem se je vrednost izvoza gibala med približno 50 in 60 odstotki bruto domačega proizvoda. Danes je vrednost izvoza enaka skoraj 80 odstotkom BDP-ja. Prav tako je izvoz presegel uvoz. Od sredine devetdesetih do leta 2012 je bila slovenska trgovinska bilanca negativna, v zadnjih letih pa izvoz za okoli štiri odstotke oziroma milijardo evrov letno presega uvoz. Oba, uvoz in izvoz, sta v krizi padla za približno enako vrednost. Nato je v času varčevanja, med leti 2011 in 2014, uvoz, ki je delno odvisen od kupne moči domačega prebivalstva, stagniral. Hkrati je izvoz, odvisen od tujih trgov, predvsem nemškega, počasi rasel, s čimer se je ustvaril presežek izvoza nad uvozom. Razlaga Polanec:
Krepitev izvoza se je zgodila predvsem na račun rasti na tradicionalnih evropskih trgih. Delež držav Evropske unije v slovenski zunanji trgovini namreč ostaja relativno konstanten, približno tri četrtine. Veliko najmočnejših slovenskih izvoznikov, kot sta Kolektor in Hella Saturnus, je denimo vpetih v evropsko, predvsem nemško avtomobilsko industrijo. Tudi sicer največji del izvoza ustvarijo podjetja, ki so sama dobavitelji večjim evropskim podjetjem. O strukturi izvoza in kolikšen del v njem predstavljajo končni proizvajalci, Polanec:
Spremenjeno razmerje uvoza in izvoza se kaže tudi v spremenjeni smeri denarnih tokov. Plačilna bilanca, torej bilanca med izvozom dobrin in kapitala, namreč mora ostati uravnotežena. Pred krizo smo trgovinski primanjkljaj pokrivali z uvozom kapitala; z neposrednimi tujimi investicijami. Po vstopu v evroobmočje pa se je močno okrepil pritok kapitala preko posojil, ki so jih v tujini najemale slovenske banke:
Pritok kapitala v Slovenijo so po drugi strani spremljale precejšnje investicije slovenskih podjetij v tujini, predvsem na Balkanu. Nato se je to spremenilo in v zadnjih letih skupna vrednost kapitala, ki ga imajo slovenska podjetja v tujini, pada. Kako je dezinvestiranje slovenskih podjetij v tujini dolgoročno vplivalo na njihov položaj na tujih trgih, pojasnjuje Kovač:
Kot pojasnjuje Sašo Polanec, je vpliv slovenskih investicij v tujini danes relativno majhen:
Večji vpliv kot investicije slovenskih podjetij v tujini imajo investicije tujih podjetij v Sloveniji. Tuja podjetja imajo v Sloveniji investiranih okoli 11,5 milijarde evrov, vsota pa se v zadnjih letih povečuje. 11,5 milijarde je enako približno četrtini vrednosti bruto domačega proizvoda, kar je še zmeraj manj kot v večini drugih evropskih držav podobne velikosti.
Privabljanje tujega kapitala je eden glavnih ciljev trenutne vlade, ki vrednost novih neposrednih tujih investicij vidi tudi kot enega glavnih merilnikov svoje uspešnosti. V nasprotju z novimi investicijami, pri katerih investitor v Sloveniji ustanovi novo podjetje, pa so investicije v že obstoječa podjetja. Ta med tujimi investicijami v Sloveniji prevladujejo, v času privatizacije se je delež investicij v obstoječa podjetja še povečal. Nadaljuje Kovač:
Ponovno pozdravljeni v oddaji Ponudba in prevpraševanje, kjer danes govorimo o stanju slovenskega gospodarstva, in kako se je gospodarstvo spremenilo v slabem desetletju po začetku gospodarske krize. V prvem delu oddaje smo raziskali, kaj stoji za statistikami, s katerimi se danes rada pohvali vlada. Sedaj si bomo pogledali stanje v sektorju, ki je bil v središču krize, to je bančništvo. Kot pojasni Sašo Polanec z Ekonomske fakultete, je poglavitna sprememba v bančnem sektorju od krize naprej dodeljevanje posojil. Banke namreč z izdajo posojil ustvarjajo novo kupno moč oziroma nov denar, zato je delitev posojil in s tem novega denarja med različne sektorje lahko ključnega pomena za razvoj gospodarstva. Medtem ko je velik del posojil pred krizo romal v špekulativne lastniške prevzeme, je danes večji del posojil namenjen produktivnim dejavnostim::
Banke lahko pri ustvarjanju posojil v grobem sledijo dvema načinoma delovanja. Prvi je aktivno spodbujanje zadolževanja, s čimer pospešujejo rast gospodarstva, a hkrati povečujejo nevarnost napihovanja balonov. Drugi je pasivno sledenje povpraševanju po posojilih. Po tem ko so se posojila bank realnemu sektorju gospodarstva šest let krčila, se je trend lani obrnil in banke količino posojil nefinančnim družbam zopet povečujejo. Kot pojasni Bogomir Kovač, profesor Ekonomske fakultete, banke danes več nimajo tako aktivne vloge pri generiranju gospodarske rasti kot v preteklosti:
Okrevanje bančnega sektorja je bilo, ne le v Sloveniji, temveč tudi v Evropi, precej počasnejše kot denimo v ZDA, kar je upočasnilo tudi okrevanje realnega sektorja gospodarstva. Kako se je bančni sektor spremenil in zakaj so spremembe tako počasne, razlaga Polanec:
Zaostrovanje bančne regulacije na mednarodni ravni velja za tisti del političnega odziva na krizo, ki je šel v pravo smer. Ostrejša regulacija je namenjena predvsem preprečevanju razrasta sistemsko nevarnih praks v prihodnje, čeprav tega v svetu profitno motiviranega bančnega sistema in zapletenih finančnih instrumentov ne zagotavlja. Ni pa namenjena zagonu gospodarstva po krizi, temveč tega z zapletanjem standardov za izdajo posojil kvečjemu otežuje. Na področju politik, ki bi gospodarstvo zagnale, pa je tako Slovenija kot celotna Evropska unija delovala v povsem napačni smeri. Neoziraje se na socialne aspekte, je varčevalna politika z nižanjem prihodkov in s tem povpraševanja po dobrinah v povsem ekonomskem pogledu krizo poglabljala in podaljševala. Nadaljuje Kovač:
Ena izmed posledic krize in predvsem sledečega varčevanja je bilo poglabljanje neenakosti porazdelitve dohodkov in premoženja, s tem pa tudi ekonomske moči v družbi. Povečevanje neenakosti pomeni prenos ekonomske moči nižjih slojev, ki večji del svojih prihodkov namenijo potrošnji, k višjim slojem, k, nasprotno, za potrošnjo namenijo manjši del prihodkov. Večanje neenakosti tako šibi potrošnjo, s tem pa otežuje okrevanje gospodarstva, zato Kovač izpostavlja, da razslojevanje ni le posledica, tevmeč tudi vzrok za dolgotrajno krizo:
Dodaj komentar
Komentiraj