V času povišane inflacije so predvidljivo iz brlogov ne povsem pozabljenih ekonomskih idej na plano pogledali tudi predlogi o oživitvi zlatega standarda. Zlato je imelo od časov kralja Midasa privlačnost, ki je ljudi gnala pod zemljo, čez morje in v boj, a kljub zlatim novčičem v predmodernih dobah ni bil osnova običajnega denarja. To se je zgodilo šele s prvo globalizacijo. Denarni sistem, ki je temeljil na zlatu, je bil kamen, na katerem je bila zgrajena blaginja (pa tudi beda), ali kar civilizacija 19. stoletja, če si izposodimo slogan ameriškega predsednika Williama McKinleyja. Nasprotniki so mu, ne brez argumentov, očitali, da križa delavce in kmete na zlatem križu. 

Zlati standard je bil ideologija vladajočih razredov v dobi prevlade klasičnega liberalizma. Zaradi monetarnih politik, ki jih je predeterminiral, pa je bil zlati standard tudi eno najbolj enoznačno razrednih vprašanj. Zato se je kmalu po njegovom zatonu pozabilo, da je kot globalni denarni sistem dejansko obstajal zgolj tri do štiri desetletja pred prvo svetovno vojno. Poskus, da bi ga po vojni obnovili, je katastrofalno propadel in je pomembno doprinesel k veliki gospodarski krizi. Oddajo zaključimo z barbarstvom zlata, kot je nastanek povojnega denarnega sistema Bretton Woods poimenoval največji kritik, a tudi najbolj pronicljiv analitik zlatega standarda John Maynard Keynes.