Prišepetovalci. Devetinštiridesetič.

Prišepetovalci. Devetinštiridesetič.

Oddaja

UVODNIK

Če nam spomin še seže do zadnjih volitev, se bomo spomnili tudi najbolj očitne poteze takratne Stranke Mira Cerarja. V nasprotju z običajnimi strankami, ki pred volitvami obljubljajo veliko, pa potem storijo malo, se je Stranka Mira Cerarja odločila za drugačno strategijo. Ker so volivci naveličani obljub, ki se iztečejo v nič, je najbolje, da že v začetku obljubimo čim manj. Končni izplen v tem primeru sicer ne bo nujno spektakularen – a tudi če nič nastane iz nič, je to še vedno bolje, kot če nič nastane iz nekaj.

Pa vendar, ta temeljna spontana finta Stranke Mira Cerarja, ki je na volitve pripeljala tudi volivce, ki bi sicer ostali doma, ta finta, ki je polovila volivce, ki najraje volijo za prazen list, vendarle ni bila do konca čista. V željo, da bi obljubili čisti nič, se je vendarle vmešalo še nekaj vsebine – ravno toliko vsebine, da se je stranka v očeh naivne javnosti lahko profilirala kot levosredinska. In med temi poudarki, ki so se pokrivali tudi s predvolilnim programom Združene levice, sta Stranka Mira Cerarja in Miro Cerar osebno izpostavljala en ukrep: ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Ta ukrep, ki bi od podarjenega molzenja odrezal zasebne zavarovalnice, pa ni bil le predvolilna finta, temveč se je znašel tudi v koalicijski pogodbi. A kaj bi to – ker je premier na mesto lastne praznine inštaliral Dušana Mramorja, je stvar, jasno, propadla.

Toda tukaj se stvar ne konča: zdaj, ko se je vlada odločila, da realnost socialnih pravic, ki jo že od vekomaj poznajo samozaposleni in vsi ostali honorarci, postopoma prenese tudi na redno zaposlene, je spotoma odkrila možnost novega posla za točno tiste zasebne zavarovalnice, ki naj bi jih odrezala od molzenja. Kot smo lahko brali v zadnji Mladini, se med novimi pravimi idejami ministra Mramorja pojavlja tudi ideja o ukinitvi bolniškega nadomestila za prve dni bolezni – v paru s to idejo pa tudi ideja, da bi odsotnost z dela po novem krilo zasebno zavarovanje. Če ste slučajno zaposleni in zbolite, obenem pa ne želite ostati brez vsega – vam sporoča minister Mramor –, sklenite privatno zavarovanje pri svoji najljubši zavarovalnici.

A naj ne bo pomote. Dušan Mramor, figura, v kateri sta se do neprepoznavnosti pomešala uradna neoliberalne ideologija in privatna varčevalna obsesija, je zadnji, ki bi nas s svojimi potezami še lahko presenetil. Toda tisto, česar dejansko ni več mogoče prenašati, je odziv ostalih članih vlade – konkretno ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc, ki je za Mladino izjavila, da so na finančnem ministrstvu očitno podlegli zasebnim interesom in da vse kaže, da je ta predlog voda na mlin za nov posel zasebnega zavarovanja.

To vse bi pogojno še šlo, če bi imeli vlado, v kateri bi spor med finančnim ministrom in ministrico za zdravje nastopil kot spor ene koalicijske stranke proti drugi, kot spor, ki bi ga bilo za to, da ga ne bi bilo več, treba nekako razrešiti. V tej vladi so stvari drugačne. Ker Dušan Mramor ni le minister iz mesa in krvi, temveč obenem nastopa kot brezosebna prikazen, kot čisto utelešenje ekonomističnega zdravega razuma, ta spor sploh ni percipiran kot javni spor, temveč kot ministričin privatni samogovor, kot samogovor, ki sploh ne računa na Mramorjevo repliko, kot samogovor, ki je po vsebini videti kot kritika, po formi pa nastopi kot čista demotivacija. Ministrici se privatno, tako kot vam in levi opoziciji, morda zdi, da bi bilo bolje ukiniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje in preprečiti nadaljnje molzenje javnega zdravstvenega sistema – a v javnem prostoru šteje le tisto, kar naleti na odmev, šteje le tisto, na kar se je nujno odzvati. Kar je mogoče ignorirati, v strogem smislu ne obstaja.

In pri vseh tovrstnih ukrepih je bistvena prav ta struktura. Da bi se vse Mramorjeve prave ideje tudi dejansko realizirale, je težko pričakovati – sindikati so ta hip še vedno premočni in za svoje interese še vedno predobro organizirani. A če bodo, kot vse kaže, sindikati ponovno izpustili priložnost, da bi v boj za pravice redno zaposlenih vključili tudi pro bono boj za vse tiste, ki bolniškega nadomestila v življenju še niso videli, bo osnovna shema ostala enaka. In ker bo ostala enaka, bo vse samo še slabše: sindikati bodo iz Mramorjevih rok nekako že iztrgali sredstva za svojo bazo, a ker Mramor minusa patološko ne prenaša, ga bo nadomestil z manj vidnim varčevanjem, z nadaljnjim rezanjem postavk na področjih, od katerih je odvisna večina prekarnih delavcev.

Ministrici za zdravje, pa tudi vsem ostalim ministrom, privatno seveda ni hudega – a v strukturi vlade je njihov status natanko takšen, kot je status tistih, za katere naj bi skrbeli. Zato je vsak razmislek o alternativi trenutni oblasti pogojen s prebojem temeljne mentalne blokade. Alternativa Mramorju ni levičarski superminister, alternativa Mramorju ni figura, ki bi bila po vsebini nasprotna, po moči pa enakovredna. Alternativa je prej redukcija moči same funkcije in ponovna kolektivizacija dela vlade. In če bodo stvari postavljene na ta način, se bo levica morda vendarle domislila človeka, ki bi zasedel takšno funkcijo – s tem pa odvrgla še zadnji izgovor, ki ji preprečuje resno razmišljanje o prevzemu oblasti. 

T. T.

MONOLOG: Aljoša Slameršak

Glasba: Rupaul - Geronimo, Sonic Youth - Sunday.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.