Prišepetovalci. Dvainšestdesetič.

Prišepetovalci. Dvainšestdesetič.

Oddaja

UVODNIK

Pred nekaj dnevi je britanski meteorološki urad objavil napoved globalne temperature za naslednjih pet let. Ta ni le z veliko verjetnostjo potrdila tistega, kar je najbolj možno logično – da bo ob globalni rasti emisij, tako preteklih kot trenutnih, temperatura še naprej rasla –, temveč je pokazala tudi 10-odstotno verjetnost, da bo temperatura v kakšnem od prihodnjih petih let uspela preseči enoinpolstopinjski dvig. Skratka, že do leta 2022 se lahko zgodi tisto, kar se po optimistični verziji pariškega sporazuma ne bi smelo zgoditi ali vsaj ne dogajati vse do leta 2100. Ta precej prezgodaj dosežena optimistična limita nam kristalno jasno kaže, da klimatski sistem ne glumi užaljenosti – in da posledično tudi ne bo sprejemal odpustkov, pa naj smo še tako ponosni na sprejete zaveze, tiste dvojno prazne zaveze namreč, ki so bile prazne že pred tem, ko jih nismo začeli izpolnjevati, tiste zaveze, ki so bile brez podlage že v idealu, še preden smo se odločili, da naj še malo odležijo.

A ker ta veliko prezgodaj dosežena limita sama po sebi še ne bo imela katastrofalnih implikacij, vsaj ne v sedanjiku, se tudi na tej točki ne bo zgodilo razsvetljenje. Prav obratno – lahko smo prepričani, da bomo tudi ta moment izkoristili za oporo odmišljevanja problema. In ko bo klimatski sistem precej pred koncem stoletja prišel do točke, za katero so klimatologi trdili, da do nje ne bi bilo dobro priti nikoli, ne bomo šokirani. Prav obratno – odleglo nam bo, prepričani bomo, da so totalno pretiravali. Stopinja in pol bo videti samo pol stopinje več kot stopinja, dve stopinji samo pol stopinje več kot stopinja in pol, tri stopinje pa samo stopinja več kot dve stopinji – in če smo se brez večjih težav navadili na eno stopinjo več od ničle, se bomo tudi na eno več kot dve, na eno več kot tri in na eno več kot štiri. Podnebje bo imelo pač malo višjo temperaturo kot zdaj – in tudi vreme bo pač samo malo bolj dinamično, nepredvidiljivo in nenapovedljivo, kar pomeni: malo bolj takšno, kakršno je v principu že danes.

Dobro je znano, da je prav ta dvojica, par podnebja in vremena, eden glavnih vzvodov zanikanja podnebnih sprememb. A če pri klasičnih vulgarnih zanikovalcih kot dokaz deluje vreme kot tako, če klasični zanikovalec potrebuje negativni temperaturni ekstrem, da lahko periodično zanika trend segrevanja podnebja, se mehki zanikovalec, ki svojega zanikanja nikoli ne bo priznal, oprime razlike kot take. Pri njem vreme ne negira klimatskih sprememb, vreme ne zanika podnebja – pri njem sta vreme in podnebje zgolj dve v principu ločeni sferi brez bistvene povezave, pri čemer je prav ta ločenost tista, ki preprečuje privatno neugodje ob načelnem poznavanju in zavedanju dejstev.

Tako se je nekako v tednu, ko so bili tudi v ameriške mainstream medije pripuščeni komentarji klimatologov, ki so ekstremno situacijo v ZDA, ekstremen minus na vzhodu in ekstremen plus na zahodu, pojasnili kot neposredno posledico nekajletne dinamike samega podnebja, torej kot neposredni učinek klimatskih sprememb, v Odmevih TV Slovenija odvil lahkoten pogovor o vremenu.

KLIP

Pogovor, ki je bil že v začetku nastavljen kot kritika histeričnega ljudske pogleda in ki je nato prešel v študiozno razlago konkretnega naključnega dogodka, se je v nadaljevanju premaknil v komentar temperaturnih odklonov na karti sveta. Globalna karta, pred katero sta stala, je bila že na prvi pogled očitno ekstremna – a ton je ostajal povsem lahkoten. A ker niti voditelj niti meteorolog nista zanikovalca, sta na koncu vendarle prešla k obveznemu vprašanju, vprašanju, ki bi že zdavnaj moralo biti retorično.

KLIP

Študioznost z začetka pogovora, študioznost, ki se je v razlagi vremena spustila v najbolj fine detajle, se je nenadoma povsem razpustila. Ko smo izvedeli tisto, kar vsi vemo iz osnovne šole, ko smo se spomnili razlike med vremenom in podnebjem, se je odprl teren, ko smo fakte lahko izrekli, a jih v isti gesti pretvorili v prazne in neškodljive abstrakcije. Izrednost bo postala normalnost, smo slišali ob koncu – lepo bi bilo, če bi bilo res tako. Pa ne bo. Ko se bo klima začela obnašati kot vreme, bo normalnost, pa naj jo razumemo še tako inovativno in duhovito, postala preprosto nemogoča. 

DIALOG: Tadej Kern, Izidor Ostan Ožbolt

Glasba: Glavata Majmunčina – Jaguar Bog, maja – maler

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Zakaj že so "zelena delovna mesta" izven (neo)liberalne ideologije in so bojda progresivni predlog (kot zatrjujeta sogovornika)?
Tudi "zelena delovna mesta" so del ideologije dela.
Priporočam za bralno značko:
http://zofijini.net/mediji_ideologija/

prispevek v linku o ideologiji dela, drugače pa nesociološko in nedružbeno interpretacijo seveda najdete v Viti Activi

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.