Prišepetovalci. Osemdesetič.

Prišepetovalci. Osemdesetič.

Oddaja

Izredni vrh Evropskega sveta je bil, kot je običajno, načrtovan kot podaljšani vikend, a se je, kot je spet običajno, še dodatno podaljšal v torkovo zgodnje jutro – ko je predsednik Sveta Charles Michel lahko končno tvitnil »Deal!«. Ta bizarni modus operandi, po katerem se sprejemanje najbolj ključnih odločitev v sicer pedantno regulirani združbi po pravilu odvije na sceni brez zavezujočega terminskega plana, je jasno, osrednji pogoj spektakelske narave teh dogodkov. Zgolj ta okvir, v katerem se članice skupne superdržave obnašajo, kot da ravnokar dogovarjajo Daytonski sporazum, je namreč tisti, v katerem kot uspeh pogajanj lahko nastopi že samo dejstvo, da so se končala; zgolj v tem okviru lahko novinar Spiegla po koncu razglasi redko dobro novico, da je Evropska unija preživela; in zgolj v tem okviru lahko pragmatični brezosebni interesi držav in kapitala, ki je z njimi prepleten, nastopijo v podobi ekskluzivno političnih akterjev, ekskluzivno političnih subjektivitet, prek katerih se Evropska unija uprizori kot plemenita sinteza homogenosti in heterogenosti, ki se občasno malo pokrega, a se kmalu spet potreplja.

Resnost in urgentnost konkretne krize se je v tem kontekstu – pričakovano – prevedla v še več zavlačevanja, v še več fingirane kapricioznosti, posledično pa v še več kompromisa in še več niča. Kot je opozoril Yanis Varoufakis, ima celoten paket pomoči že v svoji izhodiščni obliki funkcijo utajevanja realnega problema: ob pričakovanem kratko- in srednjeročnem padcu BDP na ravni celotne Unije, ki bo le s težavo blažji od trenutnih napovedi, ta paket pač ne more biti to, za kar se kaže. Ta paket že v osnovi ni in ne more biti radikalna alternativa logiki varčevanja, temveč zgolj začasno sredstvo odloga, zgolj manever, po katerem bo logika varčevanja spet postala sprejemljiva. 

Če so državljani EU v letih zadnje finančne krize s pomočjo preprostega narativa o nemoralnem državnem trošenju varčevanje večinsko še sprejeli kot sicer boleče, a dolgoročno vendarle učinkovito zdravilo za krizo, se objektivna nujnost varčevanja zdaj, ko je vsem jasno, kam pelje, lahko vzpostavi le še s pomočjo dodatne konstrukcije, le še s pomočjo praktične demonstracije neuspeha alternativnega pristopa. Šele potem ko se bo novi princip reševanja krize sam po sebi izkazal kot nezadosten, šele potem ko bo kljub finančnim injekcijam v državnih proračunih še naprej zijala luknja – šele takrat bo spet mogoče govoriti jezik, ki smo ga govorili pred desetletjem: jezik fiskalne konsolidacije in jezik nujnih rezov na vseh področjih, ki se jih bomo zmožni domisliti.

A če je problematična že izvorna nemško-francoska verzija mehanizma, je končni kompromis, ki je občutno spremenil razmerje nepovratnih sredstev in posojil, škodljiv že v tem trenutku. Ko so voditelji Unije od danes na jutri sem in tja premetavali desetine milijard evrov, so iz izhodiščnega predloga bolj ali manj neopazno izčrtali tudi vse tiste minimalne preostanke osnovne velike ideje, ki smo se je naposlušali od začetka pandemije: da bo izhodna strategija iz pandemske krize bistveno vzeta kot hkratno reševanje podnebne krize, kot krizna priložnost, s katero se bo Evropa hitreje, kot bi se sicer, lotila podnebne tranzicije. 

V končnem kompromisu, ki ga je v prvi vrsti izsilil Mark Rutte, tista edina direktno neoliberalna figura, ki bi najraje začela varčevati že danes, namreč ni bil znižan le obseg programa za raziskave in popolnoma izbrisan program za, pozor, zdravstvo, temveč je bil radikalno okleščen tudi sklad za pravično tranzicijo – ki namesto 40 milijard zdaj znaša zgolj še 10 milijard. Skratka, končni kompromis ni le neadekvatno sredstvo za reševanje koronakrize, temveč se je že danes, v tem trenutku, postavil kot aktivno nereševanje podnebne krize – s čimer je Unija še enkrat več jasno demonstrirala svoje predstave kriznega odziva. Preden zagusti, problema ni; ko zagusti, že sanjarimo o času, ko bo problem izginil; ko ne izgine, izumljamo strategije odmišljanja.

Da so sprejeti ukrepi »zgodovinski«, kot so drug za drugim ponavljali razni politiki in ekonomisti, na papirju drži – kot tudi drži, da bi lahko bili slabši. Pa vendar, če upoštevamo dejstvo, da odgovarjajo na morda še bolj zgodovinsko krizo, da je Evropska unija zavrgla nedvomno bolj zgodovinsko idejo evropskih obveznic in da so bili s kompromisom bistveno okrnjeni tudi nastavki podnebne tranzicije, se ta videz močno skrha – in se lahko obdrži le z dodatno mahinacijo, za katero v prvi vrsti poskrbijo voditelji posameznih držav, ko v predstavitvi izplena pogajanj urgentnim sredstvom bolj ali manj transparentno prištejejo še sredstva iz novo dogovorjene redne sedemletne finančne perspektive. Seveda, tokrat smo dobili več – a tudi situacija je mnogo mnogo slabša.

In kaj od tega smo opazili mi? Kaj od tega smo opazili v Sloveniji? Kaj od tega so opazili naši mediji? Kaj od tega so opazile naše opozicijske stranke? Če odštejemo komentar Tanje Fajon po koncu pogajanj, ko je bila skupaj z evropskimi socialisti vendarle zmožna opaziti, da bo »žal manj sredstev za doseganje podnebnih ciljev, za znanost, raziskave in inovacije in za zdravstvo«, je mogoče odgovoriti zelo na kratko: nič. Ker zakaj? Ker Janša, ker Orbán, ker vladavina prava.

Disput, ki se je ustvaril okrog predloga, da bi evropska sredstva vseh oblik, vključno z interventnim skladom za okrevanje, po novem pogojevali z upoštevanjem vladavine prava v posamezni članici, je bil na sebi izjemno prozoren – prozoren ne le v tem, da se bo na koncu rodila miš, temveč tudi v tem, da je bil prej kot kaj drugega že kot tak zgolj slepilni manever, ki je ustrezal obema stranema. In kdo bi to, tako z vsebino kot tonom, predstavil bolje kot Viktor Orbán sam:

KLIP Orbán

Za boksarja v rdečem kotu, nizozemskega premierja Marka Rutteja, je bil ta obstranski spopad bistven in tako rekoč vzet iz učbenika liberalizma. Da bi zameglil svoje ekonomske interese in sistemsko privilegiranost države, kot je Nizozemska, da bi zameglil dejstvo, da se kljub brezprecedenčni krizi ni zmogel odreči že resnično neokusno nesolidarni stari šabloni reševanja krize, in da bi domačo javnost prepričal, da je ideja o superiornosti ustanovne članice v razmerju do Vzhoda, pa tudi do Juga, vendarle tudi dejansko utemeljena – iz vseh teh razlogov je bila ideja, da bi veljalo finančno tematiko obogatiti z dodatkom morale, zanj tako vabljiva. Ker je retorika o lenih južnjakih v času koronakrize vendarle postala pretirano neaplikabilna, pa četudi ni popolnoma izginila, se je bila morala nizozemskega liberalizma prisiljena obrniti proti vzhodu in migrirati v bolj abstraktno, manj osebnno in bolj univerzalno polje vladavine prava. Uspeh samega predloga je bil v tem pogledu irelevanten – kolikor je Rutte v osnovnem ringu dosegel to, kar je želel. Manj nepovratnih sredstev, več posojil in več rabatov.

Tudi Orbán, jasno, je od disputa imel korist – kolikor je z njim dobil novo epizodo v ruvanju z jedrno Evropo, ki jo bo sicer lahko prodal svoji javnosti, a še bolj samemu sebi. Kot že mnogokrat pred tem iz spopada namreč ni odšel le z ugodnim končnim rezultatom, temveč obenem s presežnim užitkom v ciničnem nadmudrovanju, s katerim se vedno znova zoperstavlja neresno zastavljenim in politično amaterskim poskusom discipliniranja, pa naj gre za EU ali Evropsko ljudsko stranko. In prav v dejstvu, da se je v disputih tega tipa zmožen obdržati v izvornem evropskem ringu, prav v dejstvu, da kljub nenehnemu govoru o Madžarski v tovrstnih spopadih materialno ni mogoče zaznati notranjepolitične motivacije in notranjepolitičnega smotra, se Orbán bistveno razlikuje od politika, ki mu je tokrat priskočil na pomoč, ki je sam dejansko sploh ni potreboval. Tudi Janša je v svoji izjavi skušal začeti tam, kjer je začel Orbán – a nato odblodil v tiste privatne sfere, v katerih biva tudi, ko je v Bruslju.

KLIP Janša

...

Kot smo govorili že prej, je bilo celotno dogajanje v Bruslju iz slovenske perspektive reducirano na dogodek Janševega pakta z Orbánom – na tisti dogodek torej, ki ga je opozicijska javnost lahko brez vsakršnega miselnega napora vpletla v svoje lokalne scenarije. Ta dogodek se nam morda lahko zdi problematičen, politično sporen in nespreten, neskladen z veljavno zunanjepolitično strategijo, lahko se nam zdi škodljiv ali celo škandalozen. Lahko mu nasprotujemo, lahko proti njemu protestiramo, lahko se mečemo na zobe in zahtevamo ustavno obtožbo – a morda bi bilo vendarle koristno, če bi ga vzeli kot na sebi še ne usodno opozorilo, da bi veljalo v zadevah Evropske unije oblikovati strategijo, ki bi se izognila tako aktivnemu paktiranju z Orbánom kot pasivnemu paktiranju s šibko definiranim pojmom »jedrne Evrope«, ki se ga držimo po že davno izbranem defaultu. Janšev premik zunanjepolitičnega kurza sicer lahko ima tudi dolgoročne učinke – a zgolj pod pogojem, da mu opozicija, taka ali drugačna, ne bo zmožna zoperstaviti nove in predvsem aktivne alternative. 

In v tem kontekstu je silno zgovorno, da se je nasprotovanje Janševemu paktu z Orbánom tudi na levi politični in medijski sceni pretežno oprlo na artikulacijo, ki bi ji vsaj od grške dolžniške krize in Trojke morala biti tuja, na diskurz žlahtne konservativnosti, ki ga je poosebila Ljudmila Novak v svojem široko retvitanem tvitu: »Kdo se boji vladavine prava?,« se je vprašala Novakova. »Če bi nekateri voditelji imeli čisto vest, ne bi zahodnim državam EU, ki so ustanoviteljice te unije, predavali o vladavini prava. Dovolj je tega, da je EU le bankomat, medtem ko se zlorabljajo temeljne vrednote povojne Evrope.«

Ljudmila Novak bi si kdaj sicer zaslužila več hvale, kot je je deležna. Ko je pred leti nastopila na mitingu, ki naj bi obnovil politično strukturo slovenske pomladi, in izrekla brezprecedenčni ne temu, čemur zdaj pravimo »janšizem«, je uprizorila prvi in doslej še nepreseženi primer tega, čemur zdaj pravimo »brez strahu«. A če bi si, kot rečeno, za to gesto zaslužila več hvale, predvsem pa dolgotrajnejše spoštovanje, kot so ji ga namenili klasični levičarski krogi, je kot zmerna evropska konservativka, jasno, obenem strogo limitirana. Ko so njene besede nalepljene na njeno lastno politično pozicijo, pomenijo nekaj in pomenijo dovolj – a če jih nekritično prevzamemo, pa čeprav si pravimo levičarji, se pojavi velik problem. Če je Evropska unija bankomat, je dvig s tega bankomata namreč še najbolj podoben dvigu s konverzijo na hrvaški obali: iz bankomata resda pride točno toliko, kot smo želeli; bankomat nam celo ponudi, da namesto nas opravi zahteven posel preračunavanja in nas domnevno odreši negotovosti –  a dejanska cena se, če nismo posebej pozorni, pokaže šele takrat, ko preverimo račun.

A vse bi še šlo, če bi se navdušenje nad umirjenim in strukturno uslužniškim moraliziranjem, ki ga je ubesedila Ljudmila Novak, ustavilo pri klasični taktični igri podpore ene desnice proti drugi desnici. Problem je prej v tem, da se je moralistična prizma, skozi katero je bilo vrednoteno dogajanje v Bruslju, ohranila tudi v trenutku, ko se je svojo oceno odločil podati tudi šef Levice Luka Mesec. 

Kot je poudaril, se je Janša po pogajanjih neupravičeno hvalil s finančnim izplenom, pri katerem ni igral posebej relevantne vloge.

»Je pa ključno vlogo odigral na drugi fronti, ki pa ni imela toliko veze z denarjem kot z dušo EU. Na vzhodu Evrope, s centroma na Madžarskem in Poljskem, nastaja nova Evropa, mračnjaška, diktatorska in nacionalistična. Zahodna Evropa, zlasti Francija, je poskušala Orbanu in tovarišiji nekoliko pristriči krila tako, da bi črpanje evropskih sredstev pogojevali s spoštovanjem pravne države. Tu pa je Janša odigral osrednjo vlogo. Skupaj z Madžari in Poljaki se je namreč ostro postavil proti takemu pogojevanju. Danes t.i. Višegrajska četverica, ki jo vodi Orban, zmagoslavno razglaša, da so bile črtane vse določbe, ki bi novopečene diktatorje zavezovale k spoštovanju pravne države. Zato je prezgodaj, da bi odpirali šampanjce. Ključno je, kaj se bo s tem denarjem počelo in čemu bo služil. Diktatorji (in tisti, ki bi to radi postali) imajo svoj razlog za veselje – lahko bodo kršili človekove pravice, izigravali pravila, se postavljali nad zakone in rušili demokracije – pa vseeno črpali evropska sredstva.«

Če vemo, da je Mesec v prvem delu svoje ocene podal pozitivno oceno ne le našega lokalnega izkupička, temveč je brez zadržkov sprejel vse temeljne postavke prazničnega uradnega narativa, zaradi katerega bi nas sploh mikalo, da odpremo šampanjce, postane jasno, da nereflektiran vnos moralnih kategorij v levičarsko politično pozicijo ne more ostati brez posledic. Duša Evrope bi bila brez Janše in Orbána navzven morda videti lepše, a v krizi, kakršna je sedanja, se duša Evrope kot Evrope kreira prav v načinu in detajlih urgentne pomoči, ne pa v dopolnilnih ideoloških pravljicah, ki bi jih leta 2020 že morali znati razkrinkati kot prazne. Če nanje pristanemo, če pristanemo na teorijo večne in nespremenljive evropske duše, se strukturno zaslepimo za dejstvo, da ta duša ne le ni abstraktna, temveč da se v strogem smislu sploh še ni rodila – in ni se rodila tudi tokrat.

Abstraktna socialistična kritika Evrope seveda še nikoli ni proizvedla kakšnega bistvenega učinka – a dejstva, da se je stranka Levica v svoji uradni oceni bruseljskega dogajanja tokrat v celoti odrekla kritiki totala in se prepustila nenavadnemu optimizmu, da so se »evropske elite po prejšnji krizi vendarle nekaj naučile«, nikakor ni mogoče ignorirati. A kdo bi jim zameril? V času, ko je tudi na lokalnem terenu analiza, ki se ne prepusti imperativu kolektivnega hiperboliziranja, označena kot pol- ali vsaj četrtfašistična, bi na evropskem terenu, kjer grožnja ni le lokalni Orbán wannabe, temveč pravi originalni Orbán, neposredna kritika dobrega, duše polnega jedra Evrope, delovala kot direktni pakt s hudičem. In dejansko, če bo Levica, z malo ali z veliko, še kdaj hotela videti Evropo v njeni realni podobi in to povedati na glas, si bo svobodo morala izboriti na domačem terenu. 

T. T.

Glasba: The B-52’s – Give me back my man, Bicep – Opal(Four Tet Remix)

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.