Če se poskusimo ozreti na zadnja dva meseca, v prvem hipu ne zagledamo jasne krize, temveč prej konfuzen blob, v katerem se v premešanih časovnih in vzročnih povezavah prikazujejo korona, janša, hojs, fatalistični zdravnik z ugledne berlinske klinike, nijz, prepovedi, rahljanja, sproščanja, maske, ventilatorji, počivalšek, matej in joži tonin, tarča, gale in bicikli. Koncentrirana in na virus fokusirana kriza, kriza torej, v kateri vsi siceršnji problemi napol izginejo, napol pa se zgostijo v enem samem problemu, je trajala morda dva, tri tedne – zgolj do momenta namreč, ko je vlada, ali bolj točno, ad hoc delegirana kabinetna megaskupina predstavila svoj famozni megapaket, za katerega še danes v resnici ni jasno, ali bo, kot se reče, težak dve, tri ali na koncu zgolj eno milijardo. 

In čeprav je jasno, da z ekonomskimi protikriznimi načrti nihče ne bi mogel čakati na dokončno razrešitev izhodiščne zdravstvene krize, je bila menjava fokusa čudno prezgodnja. Že sam vnos ekonomske tematike, ki kljub kriznemu predznaku evocira splošni življenjski vsakdan, je v družbi tako sprožil verižno reakcijo vnaprejšnje normalizacije, odmišljanja tistega problema, s katerim imamo in smo takrat še toliko bolj imeli opraviti. 24. marca, manj kot dva tedna po razglasu epidemije, je bila izvorna kriza na simbolni ravni v bistvenem že končana. Ko so bili objavljeni prvi obrisi megapaketa ter sta Janša in Kacin oznanila, da bo vlada »zagotovila toliko sredstev, kot bo potrebno«, so bili odzivi predstavnikov vseh glavnih družbenih skupin v svojem osnovnem tonu praktično nerazločljivi. Takole so, po vrsti, zveneli Lidija Jerkič, Sonja Šmuc, Janez Sušnik in Franc Küčan:

KLIP Odmevi

Čeprav je Lidija Jerkič svoji reakciji že takrat znala dodati previdnostno klavzulo in čeprav se je razprava v dneh, ki so sledili, nemudoma obrnila na neprijetne pomanjkljivosti tega na prvi pogled brezprecedenčnega intervencionizma, pa je dejansko trajektorijo prihodnosti v njeni enostavnosti najbolje zaznalo oko kmeta – ki je po, še enkrat, le slabih dveh tednih že začutil, da je virus v diskurzu že stvar preteklika. 

A ironija je v tem: ko se je družba odmaknila od ekskluzivnega fokusa na epidemijo, da bi se lahko ukvarjala z njeno sanacijo, je izpred oči izgubila oboje. Od tistega trenutka smo epidemijo še naprej imeli, a celotna družbena refleksija, vse naše subjektivne predstave o tem, kaj epidemija je in kakšni smo v epidemiji mi sami, se je od takrat nanašala na ta, dejansko izjemno kratek referenčni okvir. Ko smo razlagali, kako se obnašamo, ko smo zatrjevali, da smo pokazali izjemen nivo lastne odgovornosti, ko smo še globoko v maj tarnali, kako se žrtvujemo in kako si za to zaslužimo medaljo, smo imeli ves čas v mislih podobo prvih štirinajstih dni – tistega časa, ko smo pozabili na velike ideje in si dovolili čisto pristen strah, tistega časa, ko so bili tudi najbolj liberalni starši veseli, da otroci ne hodijo v šolo in so tudi najbolj zagnani kulturniki odložili svojo produktivnost.

Nova oblast je glede trajanja ekstremnega kriznega stanja sprva morda imela drugačne načrte. Morda je v svojih predstavah o neposrednem ujemanju formalnih ukrepov in njihovih družbenih učinkov dejansko verjela, da se družba vede še povsem predkrizno. Morda je zato dejansko verjela, da eksponentne rasti primerov niti slučajno še ne bo tako kmalu konec in da bo za videz kompetentnega upravljanja problema dovolj samo opozarjati na nujnost čakanja in vztrajanja, dejansko oblast pa bi namesto nje izvajala vse hujša epidemija kot taka. Morda smo bili prav zato, ker so najožje oblastne strukture epidemijo kot problem znale razumeti zgolj v formi protokatastrofične eksponentnosti, v tistem času priča groteskno prozornim poskusom njene fabrikacije – z grafi, ki so med točkama A in B zarisali krivuljo poljubne, esktremno eksponentne ukrivljenosti. Skratka, morda so si prve svoje mesece sprva predstavljali drugače – a ker se realnost ni odvijala povsem v skladu s prognozo, so se od trenutka, ko so se tudi sami prestavili na teren ekonomije, državne ali privatne, le še stežka skoncentrirali na izvorni problem.

Čeprav so se elementi shizofrenega odnosa do epidemije kazali že prej – tudi znamenite profi maske s prve seje vlade so, kot nam je razodel prostodušni Tonin, sneli takoj po fototerminu –, pa je razcep ob koncu marca postal farsičen. Le kakšen dan po tem, ko so sami zatrjevali, da praktično niso zaznali kršitev odloka, so v sodelovanju s takrat očitno še ne tako svobodnimi mediji in še ne tako uporniškim ljudstvom načarali naval na Bled in Obalo, ki ji je sledila prepoved gibanja med občinami. Kakšne so bile ob tem fantazije ministra Hojsa, je težko reči – a glede na lokalno specifiko epidemije, ki je bila takrat skorajda v celoti zgoščena v nekaj domovih za starejše občane, je bilo jasno, da je bil ta ukrep tipičen primer fejk reševanja krize, kot tak pa ni bil le abstraktno nesorazmeren, temveč je bil zaradi svoje absurdnosti tudi potencialno kontraproduktiven, kolikor bi ob zgolj nekaj večji prisotnosti virusa med splošno populacijo lahko sprožil izbruh iz revolta v obliki nenadzorljivega zasebnega druženja.

A ta premeščeni ukrep, ki je na eni strani prikrival resnost situacije v DSO-jih, na drugi strani pa njihove okužene in umrle prebivalce izkoriščal za napihovanje resnosti splošne epidemiološke slike, ni bil neposredno zaznan kot absurdni fejk, temveč je bil v pretežnem delu civilne družbe predelan v simbol neskončne oblastne opresije, na podlagi katerega je bilo mogoče izgraditi vzporedni svet – vzporedni svet, v katerem oblast v svojem lastnem nespoštovanju ukrepov ni bila smešno majhna in groteskno podobna sleherniku, temveč prav takšna, kakršno naj bi pod Janšo pričakovali. Neizprosna, avtoritativna in diktatorska – pač v skladu z bajko, da Janša uživa v goli moči, medtem ko dejansko že dolgo uživa le še v zanj zabavnih momentih morda ne vedno dejanskega, a situacijsko realnega intelektualnega triumfa, le še v momentih, ko se nasprotniki zaganjajo v prazno mesto, na katerem sam več ne stoji, le še v momentih, ko morajo nasprotniki za to, da bi zveneli prepričljivo, vedno znova prodati svojo dušo ter posiljeno idealizirati realno precej klavrne medije, realno precej klavrne politične akterje in/ali realno precej klavrne same sebe.

In medtem ko so nasprotniki zamrznili v preteklosti, v kateri je Janša še hlepel po permantnem, nikoli končanem izrednem stanju, v katerem nas drži uklenjene v lastnih domovih, da bi sam plenil po deželi, je v času pred veliko nočjo strategijo apokalipse že zamenjala strategija vstajenja, ki se je z nedavnim razglasom konca epidemije »na zalogo«, kot temu pravi veleposlanik Kacin, prevesila v sklepno fazo. 

Na preklic epidemije se je opozicija odzvala v okvirih svojih zmožnosti: ker se v nobenem trenutku ni postavila kot akter, ki epidemijo jemlje bolj resno, kot jo jemlje sama oblast, ker ni znala ustvariti vnaprejšnjega okvira, v katerem bi bil preklic registriran kot reakcija na predhodno predstavljeno alternativno časovnico, ker je večina opozicije s svojimi zunajparlamentarnimi dejanji signalizirala faktični konec epidemije, ji je preostal le še očitek nestrokovnosti, ko gre za Šarca, ali legalističnega antisocialnega natega, ko gre za Mesca. 

Oboje, jasno, drži – a ker je opozicija tudi sama verjela, da je najboljše zdravilo za pridruženo socialno-ekonomsko krizo čimprejšnja normalizacija stanja, ker je na ulici tudi sama demonstrirala, da je epidemijo za višje cilje zmožna postaviti v oklepaj, ker se je diskurzivnemu fokusu na epidemijo torej odrekla še pred Janšo, je iz rok izpustila tudi možnost, da bi konkretno socialno-ekonomsko krizo še ohranila kot brezprecedenčno. Kriza, ki bo sledila, bo tudi zato le še ena, normalna kriza, katere akterji ne bomo več vsi, temveč le peščica vladnih ekonomistov – in precej bolj normalna, kot je bila, bo tudi epidemija, če nastopi drugič. Pritoževali ste se nad opresijo in represijo, bo takrat rekel Janša. Pritoževali ste se, da otroci ne morejo v šolo. Pritoževali ste se, da ste pogrešali šport in kulturo. Prav, pa se prekužimo. Vlada bo zagotovila toliko ventilatorjev, kolikor bo potrebno.

...

Če smo prej govorili o tem, da se stranke opozicije niti v enem trenutku niso bile zmožne postaviti kot gospodar kriznega diskurza, je eden od bistvenih strukturnih razlogov dejstvo, da jih vsaj zadnjih nekaj let kot senca spremlja njihov civilnodružbeni dvojnik, od katerega se nočejo ali ne zmorejo odlepiti – in ki v vsakem trenutku, ko se situacija začne zapletati, prevzame iniciativo ter prostor debate zakoliči v standardne koordinate obenem prenizkih in previsokih pričakovanj, s katerimi opremi svoj protestniški passage a l'acte. V tokratni utelesitvi, jasno, ta kolektivni subjekt ob petkih vozi bicikel.

Množice v zastopniški demokraciji, jasno, vedno igrajo funkcijo konstitutivnega dopolnila. Ko se pojavi luknja v reprezentaciji, ko stranke določenega segmenta ljudstva več ne zastopajo, je tvorba ad hoc sestavljene množice logična in skoraj avtomatična pot. A videti je, da je v konkretnem primeru prisila, s katero se ob vsaki večji zadevi – pred volitvami, po volitvah, pred menjavo vlade in po nastopu nove, če je ta vlada Janševa vlada – po vedno istem vzorcu oblikuje protestniška masa, pogojena z načelno odločitvijo, da je vsaka strankarska reprezentacija vsebinskega in afektivnega sporočila vnaprej razglašena za nezadostno.

A pri tem favoriziranju lastne politične aktivacije in manifestacije ne gre za enostavno malikovanje neposredno prisotnega, zgolj prezentiranega ljudstva, ki bi ga vsaka reprezentacija skvarila. Ne gre za primat neposrednosti malega človeka, ki nima finih besed, ima pa pristni afekt – jezo, ogorčenje, bes –, temveč prej za menda bolj pristno in bolj učinkovito konkurenčno reprezentacijo. Množica, ki si tudi ljudstvo pravi bolj iz navdahnjenosti kot iz realnega občutja, si proteste zato organizira s poudarjeno kreativnostjo: plakat ne sme biti samo besen in neposreden, temveč mora biti zanimiv, inovativen, obrtniško izpopolnjen in predvsem fotogeničen – da bo lahko kasneje tudi sam še enkrat reprezentiran na generaciji primerni platformi.

Ta ponovljena reprezentacija pa, jasno, signalizira realni univerzum, v katerem biva ta kolektivni subjekt – ki dejansko že davno ni več ulica, temveč prav tisti facebook ali instagram bubble, v katerem se je zanos generiral in iz katerega poskuša migrirati, a mu v novem prostoru zmanjka izraznih sredstev. Mi smo tukaj, mi obstajamo, mi se z vami ne strinjamo, mi vas ne maramo – to je, v grobem, osnovno jedro sporočila aktualnih protestov. 

A če v realnosti na sebi absurdno vožnjo v krogu animira cingljanje in »lopovi«, so v sekundarni reprezentaciji tega kolektiva tudi vsebinska sporočila spuščena skozi presežno sentimentalni, skoraj nerealno estetiziran filter.

KLIP 10.000 biciklov

Če ob decrescendu sploh še uspemo slišati zadnji verz, ko v formi že skoraj perverzne krhkosti zazveni stavek »kot je fakt, da hočemo tranparentno poslovanje«, se le težko upremo vtisu, da ima ta komad svoje lastno nezavedno: kot da ne bi mogel več vzdržati napetosti med realno praznostjo in estetsko polnostjo, mu na samem koncu uide liberalno-ekonomistična floskula, ki jo protestniška množica sicer lahko napiše na plakat, a je nikakor ne more izreči, ker ima za te potrebe na zalogi krajši in bolj preprost očitek: lopovi.

V običajnih okoliščinah smo naučeni misliti, da s kultiviranimi frazami zakrivamo pristno in bolj primarno neposredno čustvo. Navajeni smo verjeti, da se za lepo zvenečo zahtevo po transparentnem poslovanju skriva neposredni bes, ko oblast zasačimo pri kraji. Skratka, načeloma velja, da je vzklik lopovi resnica zahteve po transparentnem in nekoruptivnem delovanju, a v tem primeru se shema zaplete. 

V estetizaciji je več resnice kot v neposrednem psovanju – pri čemer pa ne gre za to, da bi nas transparentno poslovanje dejansko prav veliko brigalo. Kar se dejansko kaže v tej zmožnosti, da vzklik lopovi, ko je enkrat izrečen, prevedemo nazaj v uglajeno programsko frazo, je v prvi vrsti neresnost, nepristnost, nezavezujočnost samega očitka. Ko človeku enkrat resno in z vso zavestjo rečemo svinja, odjebi, mu v naslednjem trenutku ne bomo mogli reči, naj se, če se le da, obnaša malo bolj prijazno in spoštljivo. In enake so zakonitosti kolektivnega očitka: če je vzklik lopovi izraz realnega in svežega spoznanja, se lahko afekt le še krepi.

Prav v tem pa je, če špekuliramo, najbrž jedro problema. Očitek, da gre za lopove, v tem primeru ni nedavno spoznanje, ki je novi kolektiv pognalo na ulice, in prej kot kaj drugega igra vlogo mašila, ki prikriva realne vzgibe protestiranja. Jasno je sicer, znamenita razkritja Tarče, zaradi katerih protestniki, kot da bi se rodili včeraj, ploskajo pred stavbo TV Slovenija, je proteste številčno okrepilo – a če vemo, da so se protesti, vsaj na balkonih, začeli že pred tem, in da so jih na začetku spodbudili konkretni krizi precej bolj notranji motivi, je težko verjeti, da je izvor preprosto izginil. 

Takole še danes piše v opisu rednega petkovega dogodka:

"V tednih, ko se kot družba solidarno odzivamo na izzive epidemije, vlada Janeza Janše pod krinko boja proti virusu uvaja izredne razmere in vsakodnevno krati naše svoboščine. Eden za drugim se vrstijo sporne poteze oblasti, med njimi večanje pooblastil policiji, pošiljanje vojske na mejo, širjenje lažnih novic o domnevno neodgovornem obnašanju prebivalcev, pretirano in neživljenjsko omejevanje gibanja ljudi, netenje sovraštva do migrantov, izločanje najbolj prekarnih iz ukrepov socialnih pomoči, širjenje nestrpnosti ter osebni napadi na novinarje in novinarsko svobodo. Vse to nima veze z bojem proti epidemiji, temveč kaže na željo aktualne oblasti po vpeljavi avtokratske vladavine, militarizaciji družbe in utrjevanju privilegijev peščice, ki imajo v tej družbi v rokah oblast in bogastvo."

Čeprav so protesti že v izvoru izšli iz nekoliko shematizirane diagnoze stanja, ki ni uspela atrikulirati pristne škandaloznosti oblastnega spopadanja s situacijo, škandaloznosti namreč, ki jo bolje kot Janša sam pooseblja maziljeni in profesionalno diletantski veleposlanik Kacin, pa so v začetku vendarle upoštevali vsaj eno pravilo: če protestiram v času epidemije, protestiram tako, da obenem demonstriram tudi presežno lastno odgovornost. In prav ta element je v trenutku, ko so se protesti prestavili na kolesa, nepovratno izginil. Nekateri protestniki so privatno dobro vedeli, da počnejo nekaj v osnovi iracionalnega in butasto tveganega – a to jim ni pomagalo, da ne bi bili vključeni v produkcijo problematičnega objektivnega videza ignorance do epidemije.

In seveda, ko se je pritisk epidemije zmanjšal, ko je tveganje postalo čedalje manj očitno, ko se je z vsakim novim tednom sproščala atmosfera, so med elementi množice vse močnejši postali prav tisti, ki so epidemijo že pred tem tudi privatno ignorirali – in so v retrospekciji postajali vse manj idiotski in vse bolj pogumni. Ta odsek množice, ki je še pred kot da koncem epidemije nastopal, kot se reče, »brez strahu«, sicer nima povedati kaj drugega kot objaviti politični higienski minimum. A če ima namen protestirati do padca Janševe vlade, morda pa tudi do odhoda vseh vsi so isti politikov, bo ta množica protestirala še dolgo – in bo lahko ob morebitnem drugem valu tudi dejansko postala to, kar je objektivno že ves čas bila. Naša avtohtona, psevdolevičarska in na papirju socialno čuteča množica zanikovalcev, za katero bo vedno, pa naj pomre še toliko ljudi, osrednji virus virus strahu. Ali bodo stranke, ki so se tej množici podredile in se ji pridružile, v njej ostale tudi takrat, ali pa bodo končno znale prekiniti vzajemno izbegavanje, ki ga prodajajo kot sinergijo politike in ljudstva – to pa bomo še videli.

T. T.

Glasba: The Sound – Hour of Need, Regal – Chaos