Začnimo z recimo. Recimo, da se je končno zgodilo, kar bi se moralo zgoditi že zdavnaj. Po desetletjih praktično neobstoječe zelene politične orientacije, ki ni znala stopiti dlje od malo bolj sofisticirane verzije pobiranja papirčkov in ki je, kolikor je glasno obstajala, drsela v obskurantistično biomoralno paniko o hormonskih motilcih, je v zadnjih mesecih prišlo do popolnega preobrata. Po junaštvih ministra Lebna, donedavnega kronskega princa stranke, ki se kljub svoji enormni politični moči okoljske problematike ni niti dotaknila in jo je raje nadomestila s famoznim turistično neoliberalnim sloganom o zeleni referenčni državi v digitalni Evropi, se je po navdihu v pravljično bitje transformirane aktivistke iz Švedske zbudilo tudi ljudstvo – ali bolje, »mladi«. 

Nenadoma je bilo vsem vse jasno, za naprej in za nazaj: nenadoma smo vsi vedeli, da smo tik pred katastrofo, nenadoma smo bili vsi za radikalne spremembe, za green new deal, za brezogljično družbo, za razgradnjo kapitalizma, pa tudi za takojšen rdeči karton vsej tisti politiki, ki tega ne dojame ali se temu upira. V državi z eno samo javno znano klimatologinjo in enim samim javno znanim političnim zanikovalcem, v državi, ki se po javnem zavedanju problema podnebnih sprememb lahko skrije ne le pred Švedsko, temveč tudi pred Orbánovo Madžarsko, v državi torej, kjer se o podnebnih spremembah nikoli ni bilo treba izrekati in lahko posledično le za redke politike in javne intelektualce z gotovostjo trdimo, kaj si o tem problemu sploh mislijo, v tej državi, skratka, se je nenadoma zgodilo ne le moralno razodetje, temveč absolutna intelektualna transformacija. Če vedo klimatologi, če ve Greta, če vedo mladi iz Mladih za podnebno pravičnost in z njimi očitno vsi mladi, potem, jasno, vem tudi jaz. Podnebne spremembe? Ja itak.

A recimo – ta intelektualni blef je bil morda nujen za to, da se je sploh porodil afekt, kakršen je bil zaželen, morda je bil nujen za to, da se je porodila mešanica zanosa, ponosa in arts and crafts kreativnosti, ki je edina lahko dosegla načrtovani cilj: ne trajno protestiranje, ne vztrajno štrajkanje po vzoru Grete, temveč zgolj enkratno in čim bolj številno manifestacijo, ki že ve, kaj bo njen drugi strateški korak.

KLIP Debevc

Da se je v želji po uspehu tudi pri tem protestu ponovila in morda še zaostrila tradicionalna slovenska shema hiper-konstruktivnega upora, upora, ki se ne more upreti imperativu že izgotovoljenih konkretnih ukrepov, ki jih je treba le še dostaviti nosilcem oblasti, samo po sebi še ne bil nujno problem. Reševanje te krize se nekje mora začeti in popolnoma logično je, da tisto, kar nam že je jasno, da lahko deluje, in za kar vemo, da je izvedljivo, tudi porinemo v ospredje. In res je, konkretnost rešitev bi lahko že sama po sebi nastopila kot gesta preboja mentalnih blokad, ki so trdovratne tudi na točkah, kjer so ukrepi izvedljivi instantno in imajo verižne učinke. Recimo, dokler v avtobuse LPP zaradi neosnovane kaprice lahko vstopamo le pri sprednjih vratih, pa čeprav si težko zamislimo bolj učinkovit kratkoročen prometno-okoljski ukrep, vse dotlej je očitno, da prostora za ready-made rešitve še ni zmanjkalo.

Konkretnost, skratka, je v tej situaciji že sama po sebi lahko gesta. Pa vendar – če naj bo konkretnost prebojna, če naj doseže preboj mentalnih blokad, ki je šele lahko prava podlaga dejanskega reševanja podnebne krize, iskanja rešitev torej, za katere še nismo dovolj pametni, če naj je konkretnost boljša od abstraktnega oznanjanja urgentnosti, potem mora biti še za stopnjo bolj konkretna in absolutno definitivna. Ne postopno prehajanje, ne poziv k razmisleku, ne oblikovanje delovnih skupin: na vse to, jasno, lahko oblast vedno reče le – itak, to že počnemo, vabljeni tudi vi. In če nismo zmožni ali še nismo zmožni doseči zadostne stopnje konkretnosti, da bi oblastni pristanek nanjo postal absolutno zavezujoč, so nujni tudi bolj agresivni, manj konstruktivni in manj plemeniti pristopi. Če sem zmožen organizirati protest deset tisoč ljudi, če sem zmožen mobilizirati medije, če sem zmožen proizvesti videz nenadne intelektualne transformacije, sem dolžan tudi tvegati in prav v imenu višjega cilja razkrinkati vsakršno sled zanikanja problema, ki ga oznanjam. Kot rečeno, nobenega jamstva sicer nimamo, da bodo tisti, ki danes protestirajo, jutri še vedeli, kaj so podnebne spremembe – a tisti, ki tega ni zmožen aklamirati niti danes, tisti, ki ni zmožen niti tega minimuma, ta je le stežka moj zaveznik.

Prav isto gibanje, ki je zagnalo javno manifestacijo, je že na dan protesta pristalo na premierjevo idejo pogovora za zaprtimi vrati – in ker to, kaj konkretno o tem pravi Šarec, ni zanimalo tudi nobenega medija, smo se na dan protesta morali zanesti na sporočilo za javnost. 

»V gibanju Mladih za podnebno pravičnost smo izjemno zadovoljni z visoko udeležbo na Podnebnem štrajku. Prav tako smo zadovoljni z izkazano pripravljenostjo za sodelovanje s strani predsednika vlade in predsednika državnega zbora. Verodostojnost njihovih obljub bodo potrdila šele konkretna dejanja.«

Ko je na to, da gre za začetek skupne poti, na Facebooku nakazal tudi predsednik vlade, se je zdelo, da se ni zgodilo nič: mladi so prišli, premier je malo zablefiral, nekaj malega obljubil, ponudil ali si dal ponuditi roko, nato pa so vsi skupaj sklenili, da bodo raje več delali kot govorili – in to je bilo to. Dnevi so nato minevali, javnost je začela pozabljati, nakar so Mladi za podnebno pravičnost objavili poročilo v kanček drugačnem tonu.

»Po petkovem protestu se je predsednik vlade Marjan Šarec končno odzval na vztrajne prošnje gibanja po sestanku. Predstavniki smo ob prihodu na vlado javno predali zahteve in ukrepe, nato pa smo skupaj s kandidatom za ministra za okolje in prostor, Simonom Zajcem, za skupno mizo razpravljali o predloženih dokumentih MZPP. Tako Šarec in Židan sta nam zagotavljala, da sta tako vlada kot ministrstvo že aktivna pri udejstvovanju navedenih ukrepov. Gibanje je poudarilo, da dosedanje delovanje naše države na področju okoljske krize še zdaleč ni zadovoljivo. Slovenija je namreč v spodnji tretjini evropskih držav glede izvajanja zavez Pariškega podnebnega sporazuma. Glede na to, da po uradnem znanstvenem konsenzu tudi sam Pariški sporazum ne bo v dovoljšnji meri omejil katastrofalnih učinkov podnebnih sprememb, naši odločevalci nimajo nikakršne podlage za hvalo. Med drugim je predsednik vlade Marjan Šarec izjavil, da znanstvenikom ne gre vedno zaupati, ker enkrat govorijo, da je paradižnik rdeč, spet drugič, da ni. V gibanju srčno upamo, da je šlo v tem primeru za ponesrečeno šalo. Dogovorili smo se, da ostanemo v kontaktu, med drugim pa sta izrazila željo po sodelovanju.«

Samo dejstvo, da Marjan Šarec tudi ob tem vprašanju ni bil le prisilno duhovit, temveč da se je še enkrat več izkazal ne kot prelom s kontinuiteto slovenske družbe, temveč kot njen subjektivirani simptom, nas v resnici ne more ravno šokirati. Kot rečeno, v državi z eno javno znano klimatologinjo in deset tisoč verniki v chemtrailse je lik, kot je Šarec, lahko izrekel samo nekaj takega – a prav to, kar bi lahko delovalo kot sprožilec pretvorbe konstruktivnega zanosa v politično gesto, prav izjava, ki zgošča sistemski debilizem slovenske javne sfere ob tem vprašanju, prav izjava, ki bi jo lahko napisali na prihodnje transparente, je bila cel teden zamolčana. 

A pravi hec se tu šele začne: če greste na facebook danes, boste na istem mestu našli novo, bolj zrelo in spet bolj konstruktivno pisanje. Ne le da v novi, redigirani verziji poročila ni več Šarec tisti, ki se je končno odzval na vztrajne prošnje za sestanek, temveč je bil, obratno, sam tisti, ki je gibanje povabil k sebi, in ne le, da so bile z bolj diplomatskimi formulacijami nadomeščene tudi druge ostrejše pripombe – zdaj, po novem, je iz javnega arhiva izginila tudi Šarčeva kvazi-ponesrečena šala, ki je povedala vse, kar moramo o njem vedeti. Kdo je bil – kot bi rekli Vlado Miheljak in podobni – »kordiš« podnebnega gibanja, kdo je bil tisti, ki je zinil, kar se menda ne spodobi ziniti, in kdo je bil tisti, ki je bil dovolj moder in odrasel, da je izvedel kolektivno samocenzuro in omogočil, da so mladi lahko še naprej mladi in da lahko še naprej računajo na stolček ali dva v delovnih skupinah, niti ni važno. »Greta«, pa naj si to še tako želi, ni ne prvi ne drugi. Realna Greta na možnost, da bi šlo za ponesrečeno šalo, ne bi niti pomislila. Dojela bi jo kot smrtno resno grožnjo sistemskega debilizma.

***

Medtem ko se je, kot rečeno, zgodovina podnebnega štrajka iztekla brez kakršnekoli konkretne politične žrtve, pa čeprav se je potencialna žrtev praktično sama zavrtela na ražnju, se je protest, ki je sledil teden za tem, že v štartu, še bolj intenzivno pa v dneh, ki so sledili, fokusiral na ministrico za infrastrukturo. Ali je Alenka Bratušek dejansko v krempljih lobijev, kot so trdili protestniki, bo najbrž jasno precej kmalu. A če verjamemo koalicijski pogodbi – in zakaj ji ne bi verjeli na točki, ko gre le za to, da se nekaj ne izvede? –, si Mura vsekakor lahko oddahne. 

A kakorkoli, ker smo Slovenija, se sklapljanje podnebnega štrajka in štrajka za Muro, do katerega je prišlo bolj ali manj po naključju, ni moglo izteči brez nenadejanih posledic. Lahko sicer sanjamo o tem, da je bilo naključje srečno: da sta prvi in drugi problem del skupnega problema in da njuna združitev koristi tako prvemu kot drugemu cilju. Podnebni štrajk poudarja globalno, štrajk za Muro pa lokalno okoljsko odgovornost – in prav to naj bi, bi sanjali, poskrbelo za nujno potrebno pozitivno sinergijo. A ker, še enkrat, živimo v tej specifični državi, ki je prespala tri desetletja znanosti o podnebnih spremembah, ker živimo v državi, ki spontano verjame, da bo globalni sistemski okvir naše lokalne zelenosti dan za večno, se je vznik okoljskega problema starega in utečenega tipa zgodil v najslabšem možnem trenutku. Ko sta se staknila podnebna intelektualna transformacija in globalno nereflektirani lokalni odpor do posega v rečno biosfero, smo namesto zaščite Mure, namesto zaščite konkretne, energijsko ne najbolj potentne reke, prešli v splošno demonizacijo hidroenergije.

Preobrat je dejansko bizaren. Če smo se še do včeraj lahko čudili temu, da so hidroelektrarne pri nas promovirane kot edini zamisljivi obnovljivi vir, če smo se še do včeraj lahko čudili popolnoma neutemeljenemu blokiranju vseh drugih možnosti, vključno s sistemskim varčevanjem, smo zdaj stopili še korak nazaj – in naj so konkretni argumenti proti hidroelektrarnam na Muri še tako veljavni, pa v objektivnem podaljšku, ki se je ustvaril v javnosti, služijo enemu samemu prastaremu cilju: spet smo našli izgovor, da se zafantaziramo v svet, ki več ne obstaja, v svet, kjer bo za ohranitev biodiverzitete in oskrbe s pitno vodo dovolj že to, da se izognemo novim neposrednim škodljivim posegom.

Marcel Štefančič, recimo, ki nam je leta serviral Miša Alkalaja in s tem naredil več škode, kot lahko dobrega naredi do penzije, je še pred dvema tednoma ugotavljal, da podnebje razpada. Kar bi nekako moralo pomeniti: treba je ostati odprt za vse opcije, ki lahko pripomorejo k temu, da do razpada vendarle ne pride. A v zadnjem Studiu City se je odločil, da s pomočja Mihaela Tomana z Biotehniške fakultete razbije mite o hidroenergiji. Najprej tistega o tem, da je hidroenergija čista.

KLIP Studio City_01

Dejstvo, ki ga je izpostavil Andrej Gnezda z Umanotere, ki je govoril drugi, da je nujen fokus na varčevanje, je samo po sebi popolnoma na mestu. Pa vendar, ravno ker živimo v času, ko ni časa za abstrakcije, ker živimo v času, ko je na točkah, kjer ne znamo, ne zmoremo ali nočemo varčevati in proizvajati najbolj čiste, negativne energije, vendarle pomembno, da je nečista energija vsaj čim manj nečista in čim manj ogljično intenzivna, bi hidroenergijo vendarle morali postaviti pred termoenergijo. Vendarle gre za obnovljiv vir – ali pač?  

KLIP Studio City_02

Kako natančno si Mihael Toman predstavlja pridobivanje elektrike v sistemu, kakršnega imamo in ki ga je šele treba razrahljati in transformirati, najbrž ne ve niti sam. A že iz njegovega govora bi lahko posumili, da kljub detajlnemu poznavanju vseh lokalnih mikro in makro nevarnosti živi v zanikanju globalnega sistemskega procesa, ki lahko načne tudi tisto minimalno »trajnost« hidroenergije, ki jo še priznava v svojem cinizmu, da namreč pada dež in reke tečejo in da tako vedno bo. In dejansko, leta 2016 je v odgovoru za Delo to pozicijo tudi ekspliciral. 

»Če se bo nadaljevalo kopičenje CO2 v ozračju in povečevanje učinka tople grede,« so ga vprašali, »ali obstajajo izračuni, kdaj bo postalo življenje na površju Zemlje za človeka nemogoče? Kako bi se dalo obrniti naraščanje koncentracije CO2 v ozračju?« Odgovor je bil blago nenavaden:

»Takih izračunov ne poznam in verjetno niti niso pomembni. Podnebje se je in se bo spreminjalo, sukcesije in spremembe v naravi so bile in bodo z nami ali brez nas. V naravi ni trajnosti, trajnostni razvoj je družbeno, in ne okoljsko vprašanje, še manj vprašanje narave. Jasno, da je opazen tudi vpliv človeka na segrevanje planeta, ali je njegov vpliv na spremembe v združbah na kopnem in morjih glavni, pa ne vem. Imam premalo podatkov, napovedovati na pamet pa ne želim. Enako je s koncentracijo toplogrednih CO2 in metana v ozračju. Naraščanje vsebnosti obeh plinov je zanesljivo tudi v naših rokah, v prometu, živinoreji, industriji, kmetijstvu … Novice iz sveta mi potrjujejo, da na tem področju nismo storili tako rekoč nič pomembnega. Očitno še ni prehudo, vsaj ne za politiko. Razmisliti moramo, česa ne smemo več početi, čeprav kot »razvita« (bio)tehnološka družba veliko zmoremo. Opažam, da tudi študenti prepoznajo še druge okoljske probleme – zdrava hrana, čista pitna voda, izsekavanje gozdov ... –, ki so celo bolj usodni za prihodnost kot le podnebne spremembe. Tudi sam nisem nekritičen vernik podnebnih sprememb. Z njimi danes marsikje prikrijemo dejanske probleme, ker to nekomu 'paše'.«

Prav ta zmes sektorske ekspertize in neopravičljive znanstvene ignorance, prav ta strategija, ki okrog polja lastne ekspertize zgradi zid, namesto da bi ga odprla kompleksni sistemski povezanosti, tvori tipičnega, skorajda avtohtonega slovenskega okoljskega subjekta. Je že res: če podnebne spremembe reduciramo na v sebi zaprto »rast temperature«, seveda lahko funkcionirajo kot fetiš – a ne toliko kot fetiš pred drugimi »dejanskimi« problemi, temveč pred realnostjo problema kot takega. Podnebne spremembe so, kot bi profesor na univerzi skorajda moral vedeti, obenem amplifikator drugih okoljskih problemov, tudi tistega ekspertnega polja, ki si ga prizadeva zaščititi pred nezaželenimi vplivi. 

Izračuni, o katerih so ga spraševali, seveda obstajajo; še več, obstajajo tudi okvirni izračuni, ob kolikšni količini emisij bi do kataklizme lahko tudi dejansko prišlo. In dejansko, če so v ZDA v reakciji na vse večji konsenz klimatologov vzpostavili alternativne raziskovalne inštitute, ob katerih se je bržkone napajal tudi Mišo Alkalaj, je pri nas morda čas za nasprotno gesto. Sicer bo še naprej veljalo: znanstvenikom ne gre zaupati, ker enkrat govorijo, da je paradižnik rdeč, spet drugič, da ni.

T. T.

Glasba: Glasba: Schwefelgelb – Der sichere Weg​, Rival Consoles – Untravel