V sredo zjutraj, par ur pred glasovanjem o rebalansu proračuna, je Večer, in samo Večer, objavil udarno novico: po neuradnih informacijah naj bi se stranka Levica odločila, da, citiram, »sporazuma ne bo« in da se »Mesčevi umikajo v pravo opozicijo«. Po dodatnih, tokrat uradnih informacijah se je začetna udarna trditev sicer kmalu spremenila v Levici bolj domač dvakratni pogojnik – da se bo, če sporazuma ne bo, verjetno preselila v opozicijo. A grožnja kataklizme je vendarle ostala v zraku, vsaj v okvirih šablonske naracije, ki so jo v zadnjih dneh mediji pomagali ustvariti, naracije namreč, da je od glasov Levice odvisna potrditev proračuna po morebitnem vetu Državnega sveta, od potrditve proračuna pa obstoj koalicije – pa vendar vse do konca novice ni povzel nit en sam medij, ne MMC, ne Dnevnik, ne Delo, ne Siol, ne Mladina, ne Reporter in ne Nova24. O tem, kateri psihosocialni mehanizmi so bili na delu pri tej bizarni ignoranci novice, ki bi jamčila vsaj klike, če že ne presežnega užitka, nima smisla špekulirati – kmalu se je namreč izkazalo, da je šlo le še za zadnje histerične spazme pred dokončno stabilizacijo.

Sporazum, ki je bil v centru tega zapleta, je že sam po sebi bizarna tvorba. Čeprav nekje že obstaja neki parafiran, a nikoli podpisan sporazum iz časa glasovanja o mandatarju, ki se je nanašal na celoten mandat, je bilo nanj treba pozabiti – in se fokusirati na nov, čisto nov sporazum. Bolje rečeno, na stari sporazum se ni smelo pozabiti v celoti; absolutno se je še naprej nujno zavedati njegovih blagodejnih socialnih učinkov, s katerimi si je, kot temu pravi Luka Mesec, premier Šarec pridobil ugled, a obenem ga moramo zagrebsti v preteklost, o kateri se ni več umestno spraševati. Pozabite, je sporočala Levica, na sporazum, ki ga nismo podpisali, ker se je v kabinetu premierja pet minut po imenovanju vlade znašel Damir Črnčec: ravnokar vam namreč kažemo, da tega sporazuma definitivno in karseda odločno ne bomo podpisali. Zatežili bomo namreč, da je nujno podpisati novega.

V novem krogu se Levica, ki je medtem že prepoznala in pripoznala pravega šefa, ni več utrujala s pogovori s celotno koalicijo. Ni šlo več za usklajevanja s strankami, sploh ni šlo več za to, da bi parlamentarna opozicija iskala načine sodelovanja s parlamentarno koalicijo, temveč je vse skupaj dobilo bolj direktno operativno, ne več »nadkoalicijsko«, temveč prej »nadvladno« noto: kot so povedali sami in kot je povedal tudi Šarec, so se usklajevali le še z nekaterimi ministri in kabinetom predsednika vlade, torej točno s tisto strukturo koaliciji notranje nad-vlade, v kateri Marjan Šarec v praksi že izvaja neformalni predsedniški sistem. Mutenje v vmesnem prostoru, odločitev Levice, da v vlado ne gre, še vedno pa bi rada redno sedela na sestankih, je konstitutivni del oblasti Marjana Šarca: le s tem, da jo Šarec pripne nase, a ji pusti iluzijo avtonomnosti, le s tem, da jo, kot temu pravijo sami, postavi na čelo reševanja problemov prekarnosti, stanovanjskega vprašanja, višjega davka na dobiček in odprave dopolnilnega zavarovanja, obenem pa že vnaprej lahko računa na spontano samocenzuro – le s tem torej, ko dobi opozicijo, ki ni zares opozicija, dobi tudi koalicijo, ki ni zares koalicija. Šele koalicija, ki ni zares koalicija, pa nujno potrebuje vladarski dodatek: koalicija, ki ni zares koalicija, se lahko zapolni le z nenehno, tako rekoč nadkoalicijsko, nadstrankarsko, nadpolitično, nadoblastno osebno prezenco predsednika.

A kakorkoli, preden je Levica tudi formalno postala »pogodbena opozicija«, se je moralo odviti še eno kolektivno moraliziranje, še poslednje discipliniranje tistega edinega štrclja resnice, ki vsake toliko časa v formi simptoma, tudi simptoma samega sebe, opozori na to, da vztrajanje v vmesnem prostoru le ni tako neproblematično in naravno, kot bi želeli verjeti. Ja, spet in še enkrat več: treba je bilo pokazati, da Levica nikakor ni stranka Mihe Kordiša – kot da bi to še kdo verjel.

Kordiševa facebook objava, v kateri je socialdemokratske koncesije, ki se obetajo, prevedel v badass ukrepe za delavski razred, je bila sama po sebi ekstremen primer sladke limone – a če bi jo razumeli na ta način, bi se morali soočiti s tistim, česar nihče od podpornikov stranke noče videti: da je skozi Miho Kordiša spregovorila Levica kot taka, da skozi Miho Kordiša ravno ni spregovorila kakšna pobalinska upornost, temveč vsa tista v entuziazem zavita žalost, ki jo v politiki proizvede pristanek na imperativ »dela za ljudi«, pristanek na predpostavko depolitizirane in desubjektivirane mase, ki bi sicer raje vzela deset evrov, a bo zadovoljna tudi s tremi, če jih le dobi ta trenutek.

V konkretnem primeru to pomeni: ker je Levica stranka, ki dela za ljudi, ker je stranka, ki ljudem želi pomagati, in ker na oblasti ni ravno nekdo, ki bi se njenega sodelovanja na vso silo otepal, postane sodelovanje z vlado stvar nujnosti – in ker je nujno v strogem smislu, je so rezultati sodelovanja lahko nezadostni in pomanjkljivi, a sodelovanje kot tako mora biti popolno. Stranka lahko ni del vlade, lahko je pogodbena opozicija – mora pa ustvariti videz, da tudi v tej nepopolni formi v celoti izvaja svoj strankarski program. Obljubili smo povišanje minimalne plače in povišali smo jo; obljubili smo odpravljanje prekarnosti in odpravljali jo bomo; obljubili smo reševanje stanovanjske problematike in reševali jo bomo. In naj bodo realne izboljšave še tako minimalne, bodo predstavljene kot objektivno maksimalne – in vsaka kritika, ki bi zahtevala več ali morda celo drugačen koncept reševanja problema, bo posledično razumljena kot objektivno redundantna. Nepopolna forma in nepopolna vsebina druga drugo tako rekoč odpravita: stranka ni zares na oblasti in ne bo zares dosegla vsega, kar naj bi želela, a ker se samodeklarira kot »stranka programa« in ker vpliv njenega programa skrbi za levosredinski odklon celotnega delovanja vlade, bo v vsakem trenutku lahko verjela, da deluje optimalno.

In jasno, ker se stranka na ta način neobhodno reducira na funkcijo normalnosti, ker se s tem neobhodno pretvori v prvi primer dejansko konstruktivne opozicije, je sestavni del njenega delovanja tudi obredno žrtvovanje svojega simptoma.

KLIP Mesec

Da Kordiševe facebook objave niso vedno najbolj na mestu, je eno – a ko vidimo, da problem sploh ni zgolj označba Cerarja in Erjavca za ministrski pavlihi, temveč največji problem postane očitna hiperbola o zabeljeni ceni za podporo proračuna, na koncu pa že samo dejstvo, da se Kordiš sploh oglaša, se hitro izkaže, da voljno distanciranje, ki ga izvaja Mesec, ni ravno najboljši način promocije stranke. Levica, če je treba reči, tudi nasploh ni ravno zgled sterilne in vljudne javne komunikacije – če se samo spomnimo na Franca Trčka in njegove famozne facebook tete. A če Trčkovi samogovori ostajajo tolerirani, je Miha Kordiš vedno in na vsakem koraku vzet smrtno resno. Kar je izjemno pripravno: ko ga ne le kolegi politiki, temveč tudi kvazilevičarski novinarji Večera, recimo, osamijo kot »populističnega« ali, še bolj preprosto, »najmlajšega« poslanca Levice, ki dela probleme, se ne reže le Mihe Kordiša, temveč se postavlja načelen zid skrajno levega, onkraj katerega mora vladati molk, ki jamči za normalnost.   

***

Če smo se od trenutka, ko se je latentna priljubljenost Marjana Šarca tudi dokončno manifestirala in se prenesla na njegovo stranko, morda spraševali, katera bodo imena, s katerimi bo stranka, ki je videti že vnaprej določena za zmagovalko, nastopila na evropskih volitvah, moramo po predstavitveni tiskovki ugotoviti, da smo si zastavljali napačno vprašanje. Za stranko, ki ji priljubljenost jamči ena sama oseba, bi bila pretiran napor in pretirana domišljija odveč – vse, kar potrebuje, je, da zadosti minimalnim kriterijem, ki jih zahteva specifična struktura evropskih volitev. Vse, kar potrebuje, je, da oblikuje množico, ki vsebuje tri nujne elemente: ker so evropske volitve evropske, mora vsebovati element »ekspert«; ker so evropske volitve sveže in aktivne, mora vsebovati element »mladi«; in ker so evropske volitve razumljene kot volitve, reducirane na minimum, torej kot volitve, kjer ljudje volijo za ljudi, mora množica vsebovati element, ki je obenem ime množice v celoti, element »ljudi«.

O prvem elementu, elementu eksperta, ki ga je zasedel Klemen Grošelj, nima smisla izgubljati besed – navsezadnje se, kot bomo slišali, v predstavitvi tudi sam ni ravno pretegnil.

KLIP Grošelj

Za Klemna Grošlja, sekretarja pri Karlu Erjavcu, ki je bil doslej reprezentiran kot varnostno-strateška protiutež Damirju Črnčecu, sicer nismo točno vedeli, da spada v krog LMŠ, a recimo, da ga je težko zvesti na goli piar – in skoraj prepričani smo lahko, da je bil eden redkih, ki se je za kandidaturo javil sam. V nasprotju s figuro, jasno, ki pooseblja drugi element, doslej novinarko POP TV Ireno Jovevo.

KLIP Joveva

Fetišiziranje mladih, fetiš te prozorno kvazineideološke podmnožice ljudi, kategorije ljudi torej, ki izključenost ljudstva iz procesov odločanja prevede v ontični register in ustvari iluzijo možne hitre rešitve – ta fetiš seveda ni izum LMŠ. A če je kategorija mladih doslej praviloma nastopala kot objekt, o katerem je politika govorila, če se je predvsem sredinska politika doslej postavljala kot politika ljudi, ki zato, ker je politika ljudi, dela tudi in predvsem za mlade, so z Ireno Jovevo mladi prvič nastopili v formi subjekta. Njena politika je politika mladih – in ker so mladi zgolj forma ljudi v postajanju, ker so mladi postajanje nove, slišane in uslišane kategorije ljudi, bo ljudem, ki so z aktivacijo zamudili, preostal le ponižen molk.

In dejansko, le z neverjetno močjo spontane ideologije je mogoče razložiti sicer neskončno bizaren način predstavitve preostalih šestih kandidatov stranke. Nobenega problema ni v tem, da doslej nismo vedeli, kdo so Edis Rujović, Katja Damij, Jasna Ružicki, Luka Kočevar, Justina Erčulj in Rudi Spruk – povsem nekaj drugega pa je, da na tiskovki, s katero je LMŠ začela s kampanjo, njihovih imen tudi nismo mogli izvedeti. Čeprav so nekateri med njimi privatno gledano mladi, pa so morali kot kolektiv odigrati vlogo ljudi, morali so utelesiti tretji bistveni element sporočila. In da ne bo pomote: ni šlo za naključen zdrs, ni šlo za to, da bi v LMŠ zgolj pozabili povedati, kdo ti ljudje so – tega čisto zares niso hoteli povedati. Da to vemo, se je med vsemi prisotnimi novinarji treba zahvaliti Vladimirju Vodušku.

KLIP Vodušek

Z izjemo Voduška in Gregorja Drnovška, ki je isto vprašanje brez uspeha zastavil že nekaj pred tem, so se slovenski novinarji ponovno izkazali. Prišli so na tiskovko, kjer jim je bila servirana novinarka, za katero moramo verjeti, da bo nenadoma postala političarka, kjer jim je bil pod značko LMŠ serviran sekretar na Ministrstvu za obrambo in kjer jim je bila servirana množica anonimusov – a če jih za vprašanja ne bi prosil sam Šarec, vprašanj sploh ni bilo.

KLIP Šarec

V tej situaciji nas težko preseneti, da se tudi s presenečenjem, ki jim ga je ponovno pripravil Šarec, niso znali spopasti kot s presenečenjem. Namesto da bi se ukvarjali s tem, kdo Irena Joveva je, kaj jo kvalificira, kako se je v stranki znašla, kakšne so njene politične pozicije, kaj je napisala v svojem magisteriju itd. itd., so se raje odločili, da jo vpnejo v dolgo verigo novinark in novinarjev, ki so na neki točki svojih karier vstopili v politiko – in na ta način sklenejo, kot se je zgodilo v Večeru, da Šarec »na nek način kopira recept Boruta Pahorja iz volitev 2009, ko je na seznam kandidatov za Bruselj in Strasbourg uvrstil dopisnico RTV iz Bruslja Tanjo Fajon.«

A tudi ta prostovoljna odpoved iskanju političnih specifik nosilke liste ima svoje globlje razloge. Če je Tanjo Fajon, jasno, za pozicijo kvalificirala prav njena specifična novinarska vloga, je pri Ireni Jovevi – in prav na to stavijo v LMŠ – bistveno, da njeno specifično zgodovino pozabimo. Kaj je počela pred tem, ni pomembno, šteje le njena površinska domačnost.

KLIP Joveva

Bistveno sporočilo je eno samo: važen je pogum, važna je odločitev za novo pot, ki zahteva nepreklicen konec pretekle kariere. In kot vemo: Šarec ni le tisti, ki rad oznanja konec, temveč najbolj uživa v kadriranju ljudi, ki so zmožni napraviti rez s preteklostjo in vstopiti v nov red. Irena Joveva ni le novinarka, ki je prestopila v politiko, temveč je v strogem smislu, kot so zapisali na spletni strani, »nekdanja novinarka«. Ta eksces korektnosti, kjer v poltiiko prestopi že nekdanja novinarka, ta eksec korektnostni, ki naj zabriše vsako sled možnih konfliktov interesov, ta nenavadna vnaprejšnja retroaktivnost, po kateri so sledi starega odpravljene ne s trenutkom prestopa, temveč že pred njim, je seveda prozorna finta – a če želimo, da nosilka liste nastopi kot čista oblika »mladih«, očiščena vse partikularne navlake, hkrati pa je volivcem kot da že od nekdaj znana, drugače pač ne gre.

T. T.

Glasba: The Weeknd – Drunk in Love, Herbert – Move it