UVODNIK

 Odkar skupaj z našo prečudovito učinkovito oblastjo rešujemo krizo, pardon, pričenjamo reševati krizo, pardon, pričenjamo iskati prve poti, ki nas bodo sčasoma, če bo sreča, pripeljale do tega, da bomo nekje v daljavi morda zagledali prve obete začetka izhoda iz krize – skratka, odkar imamo, kar imamo, je bil teden, ki je minil, doslej najhujši.

 Najprej na ravni »konkretnih ukrepov«, kot temu pravijo. Najprej holding, pa slaba banka in štirimilijardno državno poroštvo, za katerega nihče ne ve, v kakšen realni znesek se bo v nekem trenutku pretvoril. Potem novi rezi, ki so tudi po logiki še malo slabši od prejšnjih. Medtem ko so bili prejšnji vsaj v večjem delu osredotočeni na nižanje plač in so vsaj formalno še terjali pogajanja s sindikati, se je vlada tokrat samo odločila, resnična »odgovornost« za izvajanje rezov pa je povsem prepuščena direktorjem, rektorjem in vsem ostalim vodjem inštitucij. Odgovornost bodo tokrat nosile vse odgovorne osebe – razen tistih, ki se hvalijo, da so na volitvah prevzeli glavno odgovornost. Ministri niso krivi, ministri tudi ne bodo ničesar odrejali, ministri bodo samo tarnali, da jim je reze naložila višja inštanca.

 Logika prenosa odgovornosti za reze, ki je bila pri prejšnjih rezih omejena na nekatera področja, na kulturo, na znanost, na visoko šolstvo, se je zdaj posplošila. Pa vendar – najhujše breme bo kljub temu spet padlo na ta področja. Ljudstvo sliši, da gre za zgolj 5-odstotni rez, a ko se prenese na kulturo in znanost, se 5 odstotkov čudežno spremeni v 17 in 19 odstotkov.

 Podobna coprnija se je zgodila tudi v zvezi z idejo, ki jo je sprva promovirala opozicija, idejo dviga davka na dodano vrednost. Izvorna ideja je bila za oblast pretirano sistemska. Povečati splošno stopnjo z dvajset na, recimo, dvaindvajset odstotkov, se sliši preveč splošno, preveč normalno, ne sliši se kot ukrep za čas krize. V času krize so potrebni drugačni ukrepi.

 Konkretno je to videti sledeče: dvig DDV zdaj pomeni dvig znižane stopnje na splošno stopnjo, povišanje z 8 na 20 odstotkov za nekatere, skrbno izbrane storitve: izdajanje časopisov, komunalo, frizerstvo, cvetličarstvo in čiščenje oken. Sistemska rešitev zdaj nastopi kot parodija – in to v povsem strogem smislu.

 Učinki ukrepov so zanemarljivi in v resnici sami po sebi sploh niso bistveni. Njihova glavna funkcija je pokazati problematičnost izvorne ideje. Le poglejte, takole je videti, ko se dvigajo davki, prav to ste si želeli, ko ste hoteli drugačno vlado in drugačno ekonomsko politiko. Morda se vam zdijo smešni in absurdni – a ko se smejete, se ne smejete nam, smejete se tistim, ki mislijo, da bi dvig DDV lahko rešil krizo.

 In kot da to še ne bi bilo dovolj, se je minister Šušteršič na novinarski konferenci še sam utiril v diskurz, ki ga je ob znižanju RTV naročnine lansiral Žiga Turk. Že res, tam je šlo za prihranek, tu za dodaten strošek – a vendarle je v igri isti subjekt. To pa ni, kot je v državi običajno, državljan ali prebivalec države, temveč: gospodinjstvo. Gospodinjstva, ki so prej prihranila en evro, bodo zdaj, če poslušamo ministra za finance, s tem ukrepom prispevala 3 ali 4 evre k reševanju krize.

 Posamezniki izgubljajo službe, inštitucije propadajo, kultura in znanost hirata, študenti bodo slejkoprej plačevali šolnine, vse to je potrebni pogoj za reševanje krize – a gospodinjstva so tista, ki bodo s svojim prispevkom nastopila kot zadostni pogoj, gospodinjstvo je tisti subjekt, ki bo morda prevesil tehtnico in nas popeljal iz krize.

 Ta teden je bil doslej najhujši – in zdaj se nam počasi že lahko svita, da je bil poleg »realnih ukrepov« najhujši tudi na ravni tistega, kar realne ukrepe spremlja in jih poganja. Ta teden ni bil samo napoved čedalje slabšega življenja, ta teden ni bil najhujši samo v tem pogledu – v tem tednu je svoj začasni vrhunec, svojo doslej najvišjo stopnjo doživela tudi družbena pobebljenost, normalizacija popolne neumnosti.

 Pazite, nacionalna televizija nam je v Dnevniku postregla s prispevkom z naslovom: »Volilne skrinjice v rokah vojske«. Žal ne gre za vojaški udar. Gre za poročilo o racionalizaciji, kot se temu reče, dela državne volillne komisije. Doslej, v času debelih krav in razsipne države, je volilna komisija za hrambo, prevoz in čiščenje volilnih skrinjic, tistih plastičnih škatel s pokrovom, v katerih se od sedmih zjutraj do sedmih zvečer kuha demokracija, plačevala zunanjemu izvajalcu. Zdaj ne bo več tako. Prvi prihranek: škatle hranijo v kleti ministrstva za finance. Drugi prihranek: naokrog jih bo prevažala vojska, državna volilna komisija bo plačala samo za bencin. Tretji prihranek: čistili jih bodo člani lokalnih volilnih komisij. In koliko bomo s tem prihranili? 30 tisoč evrov. Na ene volitve! Se vam zdi malo? Pomnožite z 10, nam pravi šef volilne komisije, in to je že 300 tisoč evrov!

 To je ideologija v najčistejši obliki. In ko se taka novica vrti po nacionalnem TV Dnevniku, ne da bi voditelja popadel krohot, nam končno postane jasno, da tudi floskule, ki jih ponavljajo nosilci oblasti, niso namenjene prepričevanju.

Poljubni primer: Oktobra 2012 nas premier Janša spomni, da so rezi v javni sektor pravični, ker že od začetka krize mnogo večje reze doživlja gospodarstvo. Najhujše pri tem pa ni, da je argument zgoljufan, ker pozablja, da so ubogi podjetniki, ki zdaj služijo manj, prej smeli služiti več. Najhujše je, da je ta argument prepričal že čisto vse, ki jih je lahko. Ne gre več za laž, ki postane resnica, če jo dovolj dolgo ponavljamo. To ni več niti resnica niti laž, je blebetanje v čisti obliki, blebetanje brez naslovnika, je samo še mantra, ideologija v čisti obliki.

 Treba se je poneumiti, da bi v kaotičnih ukrepih videli smisel, treba je blebetati vedno iste fraze, da se ne bi pogreznili v brezno nesmisla – in to gre onkraj političnih strategij. V nekem trenutku se še tako visok oblastnik ujame v njihovo zanko. Najprej jih je hotel, zdaj jih mora govoriti. A še dobro, da s svojo mantro ni sam, temveč del nove religiozne skupnosti.

Tadej Troha

MONOLOG: Neža Kogovšek Šalamon