Prišepetovalci. Šestintridesetič.

Audio file

UVODNIK

Primitivni del slovenske desnice se je v zadnjem tednu osredotočil na dve podobi Luciferja. Prvi je Alexis Tsipras in njegova Syriza. Zanje Janša ocenjuje, da predstavljajo nujno postajo na poti do dokončne streznitve. O tem, kaj si pod tem pojmom predstavlja, je težko soditi. Pa vendar – ko on in njegovi govorijo o Tsiprasu, v veliki meri še ostajajo znotraj širšega diskurza evropske desnice. Mrmrajo običajne neoliberalne floskule, govorijo o njegovi nesposobnosti in radikalizmu ter skupaj s prominentnimi figurami Evropske ljudske stranke trdno verjamejo, da se bosta Tsipras in Syriza slej ko prej zaletela sama vase in s tem še v večji meri legitimirala politiko konsolidacijske nujnosti. Skratka, če je slovenska primitivna desnica ob prvem Luciferju še obdržala minimum samonadzora, se je tej grupaciji ob drugi podobi Luciferja popolnoma strgalo. Ta drugi Lucifer je, seveda, Erik Valenčič.

Janševih tvitov nima smisla ponavljati. Dejansko, kot je poudaril Boris Vezjak, je vsaka kritika, ki Janši očita pomanjkanje kulture, absolutni understatement; in res je, kot pravi Vezjak, da so Janševi izpadi v osnovi instrumentalne narave, poskusi, da zameša meglo, pri čemer obilno računa na pomoč tudi tistih medijev, ki jih sam razume kot »dominantne«. Pa vendar, ko si ogledamo celotno grupacijo, katere del je, postane jasno, da tudi instrumentalizacija ni le instrumentalizacija. Drugeče rečeno: če se ne osredotočimo le na posamezne izpostavljene tvite, temveč sledimo celotni komunikaciji, se hec konča. V tem polju, recimo, postane možno, da tudi sam Janša retvita patološki članek s portala 24kul, ki se sprašuje, »zakaj slovenski novinarji prikrivajo zločine radikalnih homoseksualnih aktivistov« in na to odgovarja, da »molk slovenskih medijev kaže na grozljivi totalitarizem radikalnih homoseksualnih organizacij v Sloveniji, ki že v celoti nadzirajo slovenske medije«.

Kje torej živimo in do česa smo vendarle strpni? Živimo v državi, kjer lahko Jože Biščak, novinar Reporterja, ob pobudi mestnih svetnikov Združene levice, da bi se mesto Ljubljana, med okupacijo obdano z bodečo žico, pobratilo z Gazo, zapiše tudi tole: »Ljubljana ni bila obdana z bodečo žico zato, da bi bili njeni meščani interniranci v taborišču, ampak zato, da bi zaščitili meščane pred vpadi partijskih in revolucionarnih teroristov, ki so pobijali civiliste.« Torej, živimo v času, ko desnica ne govori več le stare zgodbe, da sta med drugo svetovno vojno obstajala dva tipa odpora, grdi revolucionarni in plemeniti narodnjaški odpor, temveč v celoti prevzame banditsko retoriko tedanjih italijanskih in kasneje še nemških okupatorjev. Živimo v času, ko smo v isto linijo banditov postavljeni partizani in aktivisti, Hamas in prebivalci Gaze, Zvonko Fišer, homoseksualci in Erik Valenčič, v linijo dobrih pa Izrael, nacistični okupatorji, Jože Biščak, Sebastjan Erlah, Janez Janša in vsi ostali njegovi pristaši.

Da se v taki državi na sodišču znajdejo novinarji nekega drugega tipa, je že samo po sebi škandalozno – a še bolj škandalozno je, da je v odgovor na peticijo, katere cilj je odstranitev terorističnega novinarja z RTV Slovenija, sam varuh pravic gledalcev in poslušalcev Lado Ambrožič brez premisleka odgovoril le tole: »Valenčičevo poziranje je, milo rečeno, neprimerno, o zadevi se bosta morala izreči vodstvo zavoda in Programski svet.« Ni ga zanimalo, kdo mu je to poslal, in ni ga zanimalo, da Sebstjan Erlah v peticiji piše tudi, da »ne bi (...) rad, da vaš novinar Valenčič kadar koli ob kateri koli priložnosti napačno odreagira in v skladu s stališči islamskih terorističnih skupin izvede teroristični napad v naši državi.«

T. T.

MONOLOG: Erik Valenčič

Glasba: Gil Scott-Heron - Me and the devil.

Dodaj komentar

Komentiraj