Ne štekaš tajvanskega parlamentarizma
Tajvanski parlament, v katerem ima od januarskih volitev večino opozicija, je sprejel reformo, s katero si je povečal pooblastila pri nadzoru vlade. Po novem lahko poslanci ustanavljajo parlamentarne preiskovalne komisije, predsednik države pa se mora vsake toliko javiti v parlamentu in odgovarjati na poslanska vprašanja. Kar ne zveni kot nikakršen unikum za parlamentarizem, je sprožilo najbolj množične proteste na Tajvanu v zadnjih desetih letih, vladna Demokratska progresivna stranka pa svari pred vračanjem v čas partijske države zdaj opozicijskega Kuomintanga. Ustavno sodišče je izvajanje sprememb parlamentarne zakonodaje prejšnji mesec že zadržalo, na končno razsodbo o ustavnosti še čakamo. Zakaj je reforma sploh sporna in kaj je v ozadju, ugotavljamo v tokratnem Štekerju.
Sprejetje reforme so poslanci izglasovali praktično takoj po nastopu vlade predsednika Lai Ching-teja. Za parlamentarno reformo so skupaj glasovali poslanci opozicijskih Kitajske nacionalistične stranke, krajše Kuomintang, in Tajvanske ljudske stranke (Minzhongdang) z angleško kratico TPP. Na januarskih predsedniških volitvah je zmagal kandidat Demokratske progresivne stranke (Minjindang) z angleško kratico DPP in po dveh mandatih nasledil predsednico Cai Yingwen iz iste stranke. Toda na parlamentarnih volitvah je stranka izgubila večino, ki jo je uživala zadnjih osem let. Lai Ching-te tako zdaj vodi manjšinsko vlado.
Kitajski nacionalisti v opozicijskih strankah so se takoj namenili izkoristiti svojo novo osvojeno premoč nad liberalnejšimi tajvanskimi nacionalisti v parlamentu. Njihova reforma omogoča parlamentu, da ustanavlja preiskovalne komisije, ki bi lahko zasliševale člane vlade in druge osebe, povezane z domnevnimi nezakonitimi ravnanji vlade, kar lahko vključuje tudi predstavnike vojske, civilnodružbenih organizacij in zasebnih podjetij. Preiskovalna komisija lahko zahteva vpogled v dokumentacijo, povezano s primerom. Od predsednika parlamentarna reforma zahteva, da se na pol leta zglasi v parlamentu, da predstavi poročilo o stanju v državi in odgovarja na poslanska vprašanja. Reforma tudi spreminja kazenski zakonik – s kriminalizacijo tako imenovanega nespoštovanja parlamenta, za kar predvideva denarno kazen do 10 tisoč evrov in zaporno kazen do treh let.
Sam seznam novih pooblastil parlamenta za liberalni parlamentarni sistem ni nenavaden, z izjemo kriminalizacije nespoštovanja parlamenta, ki pa jo poznajo Združeno kraljestvo in druge anglofone države nekdanjega britanskega imperija ter Hongkong. Slovenski premierji se še niso pritožili, da dolžnost periodičnega odgovarjanja na poslanska vprašanja posega v njihovo neodvisnost od zakonodajne veje oblasti. Tu nastopi pojem nespoštovanja parlamenta v obliki, kot jo uvaja reforma Kuomintanga in Tajvanske ljudske stranke. Kot nespoštovanje parlamenta novi člen kazenskega zakonika opredeljuje prikrivanje informacij, izmikanje odgovoru, predstavljanje lažnih informacij in odgovarjanje z vprašanji. O tem, kaj šteje kot prikrivanje, izmikanje ali odgovarjanje z vprašanji, bi poslanci presojali sami in namesto državnega tožilca z navadno večino sprožili pregon.
Nova preiskovalna pooblastila parlamenta komentira urednik portala New Bloom Magazine, Brian Hioe.
Sogovornik pojasni še, kakšne bi lahko bile posledice preganjanja nespoštovanja parlamenta.
Poslanska skupina stranke DPP je kritizirala opozicijo, da je vsilila glasovanje o reformi, ne da bi prej opravili javno razpravo o njenih posameznih točkah. Tudi parlamentarni odbori po trditvah poslanske skupine predloga reforme niso obravnavali po pravilnem postopku, ampak pospešeno in netransparentno. Z vsebinskega vidika kritizira pooblastilo za ustanavljanje preiskovalnih komisij, češ da krši načelo delitve oblasti, saj ima po obstoječi zakonodaji to moč že sodna veja, poleg tega si je parlament v primeru nespoštovanja parlamenta podelil tožilsko funkcijo. Direktorica Inštituta za tajvanske študije na Univerzi v Nottinghamu, doktorica Lee Chun-yi, ocenjuje, da je postopek sprejemanja reforme večji problem kot prelaganje pooblastil z ene veje oblasti na drugo.
Preden je ustavno sodišče izvajanje sprememb zakonodaje zadržalo, so poslanci Kuomintanga in stranke TPP ustanovili dve parlamentarni komisiji. Ena bi preiskovala korupcijo v primeru podelitve dovoljenja za oddajanje televiziji Mirror TV leta 2022, ko so v Kuomintangu obtožili vlado DPP, da je favorizirala sebi naklonjen medij. Druga bi preiskovala ravnanje vlade med lanskim pomanjkanjem jajc. Tudi sicer v Kuomintangu navajajo večinoma korupcijske afere, ko govorijo o svojih inšpekcijskih načrtih. Toda realnejši problem za kitajske nacionaliste iz časa večine DPP-ja v parlamentu predstavljajo ukrepi, ki so jih demokratski progresivci uvedli proti samemu Kuomintangu, na primer zamrznitve in nacionalizacije premoženja stranke. Hioe predvideva, da bodo Kuomintangovi parlamentarci preiskovalna pooblastila uporabili tudi za rušenje vladnih ukrepov proti stranki.
Kuomintang je ena najbogatejših političnih strank na svetu. Na prelomu tisočletja je imela stranka v lasti vsaj pet milijard evrov premoženja. Danes ima uradno prijavljenega pol milijarde evrov premoženja, a je 97 odstotkov tega premoženja zamrznjenih. Odločitve o zasegih in zamrznitvah premoženja Kitajske nacionalistične stranke sprejema vladna Komisija za partijsko lastnino na podlagi zakona o nelegitimno pridobljeni partijski lastnini. Zakon je bil sprejet po volitvah leta 2016, ko je DPP prvič dobila večino v parlamentu. V Demokratski progresivni stranki so zakon upravičili s tem, da bodo tako izničili nepošteno prednost Kuomintanga in zagotovili enakovrednost političnih strank ter pravično tranzicijo v demokracijo. Zakon določa nacionalizacijo oziroma renacionalizacijo lastnine političnih strank, ustanovljenih pred letom 1987, ali lastnine z njimi povezanih organizacij, za katero Komisija za partijsko lastnino ugotovi, da je bila pridobljena nelegitimno v času diktature, na primer s prenosom državne lastnine na stranko. Zakonite vire dohodka političnih strank omejuje na članarine, donacije in državne subvencije za financiranje volilnih kampanj. Zakon Kuomintanga ne omenja neposredno, toda do leta 1987 je bil Kuomintang poleg dveh priveskov edina legalna politična stranka. Nazadnje je vlada konec januarja nacionalizirala dve podjetji, ki jih je imel v lasti Kuomintang, in sicer Centralno investicijsko družbo in delnice podjetja Hsinyutai Company, potem ko pritožba stranke na tajvanskem upravnem sodišču ni uspela. Komisija za partijsko lastnino je večino premoženja stranke zamrznila zaradi razprševanja finančnih sredstev med različne račune po sprejetju zakona o partijski lastnini. Pomen tega premoženja za Kuomintang pojasni sogovornik.
Po obdobju de facto dvostrankarskega sistema je na zadnjih volitvah odločilno manjšino sedežev v parlamentu osvojila Tajvanska ljudska stranka. Preiskovalna pooblastila proti vladi in njenim uslužbencem potencialno lahko onemogočajo posamezne – po mnenju kitajskih nacionalistov – nezakonite vladne ukrepe, toda protikuomintanško politiko DPP lahko poslanci Kuomintanga popolnoma odpravijo samo zakonodajno, za kar potrebujejo podporo Tajvanske ljudske stranke. TPP večinoma glasuje skupaj s Kuomintangom, iz katerega izvira večina njenih članov, in je podprla tudi parlamentarno reformo, katere večji del je sestavil Kuomintang. Koliko je zavezništvo med opozicijskima strankama dejansko zanesljivo, pojasni Lee.
Predsednik Lai je spremembe zakonodaje najprej vrnil v parlament v ponovno obravnavo in parlament jih je še enkrat potrdil, tako da jih je bil konec junija prisiljen podpisati. Ob tem pa je tudi vložil pobudo za presojo ustavnosti in zadržanje izvajanja reforme. Ustavno sodišče je sredi julija soglasno zadržalo izvajanje sprememb.
Za dokončno odločitev o ustavnosti postopka sprejemanja reforme in njene vsebine ima ustavno sodišče z upoštevanjem možnosti podaljšanja roka čas do začetka januarja. Celotno trenutno zasedbo tajvanskega ustavnega sodišča je imenovala prejšnja predsednica Cai Yingwen, toda sedmim od petnajstih sodnikov oktobra poteče mandat. Ustavne sodnike predlaga predsednik, potrjuje pa jih parlament, v katerem predsednikova stranka sama nima večine. Poslanci Kuomintanga so v začetku julija tako predlagali spremembo zakona o ustavni pobudi, po kateri mora za doseženo sklepčnost zasedati vsaj deset članov sodišča. S tem bi lahko preprečili ustavnemu sodišču, da reformo v predpisanem roku razveljavi, če tega ne stori pred oktobrom. Pol leta po zadržanju bi spremembe ponovno stopile v veljavo. Če reforma uspešno prestane obravnavo oziroma potencialno neobravnavo na ustavnem sodišču, ima vlada še možnost, da skliče referendum za razveljavitev sprememb parlamentarne zakonodaje. Po Hioejevem mnenju bo zgodba svoj epilog najverjetneje dobila že na ustavnem sodišču.
Sredi maja, še preden je parlament dokončno izglasoval sprejetje reforme, se je v Tajpeju začelo protestno gibanje proti širjenju pooblastil parlamenta. Na prvem protestu se je zbralo nekaj sto ljudi, do konca meseca pa se je po besedah organizatorjev protestov udeležilo več kot 100 tisoč ljudi. Protesti so dobili ime Gibanje sinje ptice (青鳥), kar je ortografska besedna igra z imenom ulice, kjer se nahaja parlament in kjer so protesti potekali – Qingdaoska cesta (青島). Gre za najbolj množične proteste na Tajvanu od tako imenovanega Gibanja sončnic leta 2014, ki je na vrhuncu mobiliziralo pol milijona ljudi. Takrat so študentski protestniki nasprotovali trgovinskemu sporazumu s Kitajsko in zasedli parlament. Tokrat protestniki niso izvajali enako radikalnih akcij in dogajanje ni neposredno povezano z vprašanjem odnosa s Kitajsko, temveč gre za notranjepolitično vprašanje. Razloge za množično udeležbo pojasni Lee.
Protesti pred parlamentom so se nadaljevali še v julij, vendar z manjšo udeležbo kot v prejšnjih dveh mesecih. Hioe protestom pripisuje odločilno vlogo v razvoju dogodkov.
Kuomintang finančno propada, ker po osmih letih vladavine svojih političnih nasprotnikov ne more več koristiti dediščine Čankajškove diktature. Medtem se starata tako njegovo članstvo kot volivci. Poskus, da skupaj z ideološko sorodno stranko z večino v parlamentu poveča svojo moč nasproti vladi DPP, pa bi mu lahko volilno bazo še dodatno zmanjšal. Dosedanji razvoj dogodkov po letošnjih volitvah na Tajvanu na kratki rok predsedniku ne obeta lahkega vladanja, na dolgi rok pa Kuomintangu ne obeta lahkega preživetja.
Dodaj komentar
Komentiraj