Štekaš ameriške naftne sanje?
Spoštovane poslušalke in poslušalci, poslušate Šteker, oddajo aktualnopolitične redakcije za stresanje političnih možgan. V današnji oddaji bomo pregledovali, analizirali in poskušali razumeti okoljske politike Združenih držav Amerike v času predsedovanja Joeja Bidna. Bidnova okolju prijazna drža, s katero je poskušal nastopati že v predvolilni kampanji, se je v letošnjem letu precej sključila. Marca letos je namreč odobril projekt Willow, ki aljaškemu podjetju Conocophillips omogoča črpanje nafte na zveznem zemljišču na severu Aljaske. Manj kot mesec dni kasneje je Biden odprl dražbo za črpališča nafte na skoraj 300 tisoč kvadratnih kilometrov velikem območju v Mehiškem zalivu. Gre za površino, ki ustreza ozemlju Italije. S tem je Biden tudi neposredno prelomil eno svojih predvolilnih obljub, da bo naredil konec črpanju nafte na zvezni zemlji.
Kako se je Bidnova okoljska politika spreminjala med njegovim mandatom, oriše Matthew Huber, profesor in raziskovalec v centru za okoljsko politiko in upravo na Univerzi Syracuse.
Projekt Willow ni zrasel na Bidnovi zelenici, korenine ima že v koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je podjetje Conocophillips dobilo zakupne pogodbe za območje na severu Aljaske. Gre za del območja z imenom National Petroleum Reserve in Alaska, ki ga je predsednik Warren Harding vzpostavil pred točno sto leti z namenom varovanja zalog nafte za potrebe vojske Združenih držav, kasneje pa je dobilo tudi nekaj naravovarstvenih funkcij. Zagon je projekt Willow dobil za časa Donalda Trumpa, ko je Conocophillips zvrtal prve poskusne vrtine, tri mesece pred koncem Trumpovega mandata pa je ameriški urad za upravljanje zemljišč odobril dovoljenje za gradnjo petih naftnih vrtalnih ploščadi. Ker zvezni urad pri presoji vplivov na okolje ni upošteval vseh izpustov toplogrednih plinov in ker ni mogel zagotoviti popolne zaščite bližnjega jezera Teshekpuk, se je gradnja zavlekla za tri leta. Na začetku letošnjega marca je projekt odobril še Biden, a tokrat v zmanjšanem obsegu, tri vrtalne ploščadi namesto petih, še vedno pa predvidevajo, da bo načrpanih šeststo milijonov naftnih sodčkov.
Takoj po Bidnovi odobritvi projekta so okoljevarstveniki na čelu z organizacijo Earthjustice vložili tožbe proti več zveznim uradom, zadolženim za odločitev. Istočasno so tri milijoni državljanov podpisali spletno peticijo proti odobritvi projekta, Bela hiša pa je po poročanju CNN-a prejela več kot milijon protestnih pisem. Gre za največji nov projekt, povezan s črpanjem nafte v Združenih državah Amerike. Projekt nadaljuje ameriško odvisnost od fosilnih goriv, sámo delovanje črpališč nafte Conocophillipsa pa bo proizvedlo 287 milijonov ton ogljikovega dioksida. To je več kot 20-kratnik slovenskega izpusta v letu 2019. Poseg v območje, prekrito z ledom, pomeni spremembo v obnašanju živali na območju, kar posledično vpliva tudi na prebivalstvo bližnjih vasi. Tamkajšnje prebivalstvo, ki velik del hrane dobi z lovom na živali, bo zato postalo bolj odvisno od uvožene hrane. S tem projekt posega v način življenja lokalcev.
Strokovnjakinja za okoljsko politiko z Univerze v Fairbanksu na Aljaski Chanda Meek pojasnjuje, zakaj del ameriške družbe kljub vsem nasprotujočim argumentom projekta ne vidi kot problematičnega.
Pragmatičnost ameriške družbe torej pretehta okoljske skrbi. Aljaska ima od lani tudi prvo staroselsko predstavnico v kongresu, ki je sama pomagala pri pridobivanju javne podpore za projekt.
Biden se sicer lahko izgovarja na to, da je bil zaradi dejanj svojega predhodnika ujet v brezizhoden položaj. Conocophillips bi lahko državo namreč tožil za izgubo prihodka.
Tako torej stvari gredo na arktičnem severu. Drug projekt, ki je plod Bidnovega mandata, se nahaja na skrajnem jugu Združenih držav, v Mehiškem zalivu. Tam je 31. marca letos na dražbo šlo za 300 tisoč kvadratnih kilometrov ozemlja z namenom črpanja nafte in zemeljskega plina. Gre za zahodni del ameriških voda v Mehiškem zalivu, vzhodni del je s predsedniškim memorandumom zaščiten do leta 2032. Območje je potencialno nahajališče milijarde sodčkov nafte in 124 milijard ton zemeljskega plina. Največ denarja, slabih sto milijonov evrov, je na dražbi porabilo podjetje Chevron, z devetimi milijoni evrov mu sledi Exxon Mobil. Razlog za dražbo tiči v lanskem zakonu o zmanjševanju inflacije, ki je vsaj deklaratinvno imel velik poudarek na zelenih projektih. Matthew Huber.
Po Huberjevih besedah je za vključitev dražbe v Mehiškem zalivu v zakon o zmanjševanju inflacije zaslužen predvsem demokratski senator iz Zahodne Virginije Joe Manchin.
Ker sta ameriška družba in gospodarstvo močno odvisna od fosilnih goriv, niti demokratska stranka ni nenaklonjena novim črpališčem, kakor bi sklepali ob hitri primerjavi z republikanci. Konec koncev nižje cene goriv pomenijo tudi politične točke.
Conocophillips je prve zakupne pogodbe podobnega tipa, kot so bile marca na dražbi v Mehiškem zalivu, za projekt Willow dobil konec devetdesetih, torej pred približno petindvajsetimi leti. Po takšni časovnici bi se črpanje v Mehiškem zalivu začelo leta 2048, dve leti pred ciljem Evropske unije, da bi imela podnebno nevtralno gospodarstvo z ničelnimi neto emisijami toplogrednih plinov. Ed Hirs z ekonomske fakultete Univerze v Houstonu razloži, da bi se črpanje v Mehiškem zalivu lahko začelo tudi prej.
Predviden vpliv zakona o zmanjševanju inflacije s subvencijami za električne avtomobile in sončne panele na ogljične izpuste je po ocenah vlade velik. Do leta 2030 naj bi zakon prispeval k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov Združenih držav za štirideset odstotkov. Po Huberjevem mnenju to pretehta nova črpališča, a hudič je v številkah.
Nafta seveda ni le stvar samozadostnosti ameriške družbe, ampak tudi geostrateškega pomena, državne varnosti in v kontekstu vojne v Ukrajini tudi varnosti Zahoda.
Za konec pa se spomnimo še Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah. Nekdanji predsednik Donald Trump je od tega sporazuma izstopil, z nastopom mandata Joeja Bidna pa so se Združene države dogovoru zopet pridružile. To je bil tudi eden razlogov, zakaj je javnost od Bidna pričakovala večje spremembe na področju okoljskih politik. A ne smemo pozabiti na eno stvar. Pariški podnebni dogovor držav ne obvezuje pri doseganju ciljev, prav tako jih za kršitve ne kaznuje. Za razliko od na primer Montrealskega protokola gre predvsem za simbolne zaveze, ki služijo za performativno nabiranje političnih točk. To potrjuje tudi nedavno poročilo Svetovne meteorološke organizacije, ki napoveduje, da se bo prva zaveza pariškega okoljskega sporazuma najverjetneje prelomila že v naslednjih petih letih. V tem času se bo namreč povprečna svetovna temperatura dvignila nad stopinjo in pol Celzija glede na predindustrijsko dobo.
Foto: Kim Mincer, Bureau of Land Management, creative commons
Dodaj komentar
Komentiraj