Štekaš iranski uran?
V današnjem Štekerju se sprašujemo, kaj se je zgodilo z iranskim jedrskim programom po ameriškem enostranskem odstopu od jedrskega sporazuma z Iranom. O Iranu v slovenskih medijih, odkar se je polegel prah po odločitvi Donalda Trumpa za odstop od sporazuma, nismo izvedeli ničesar. Občasno slišimo kaj o grozodejstvih iranske moralne policije, usmrtitvah ali sankcijah Evropske unije. V zatišju pa so nedavno znova stekla pogajanja Združenih držav z Iranom o novem jedrskem sporazumu, ki bi Iranu omogočil gospodarsko sodelovanje z Zahodom, Američanom pa zagotovil, da Iran ne bo proizvedel jedrske bombe.
Zdaj že nekdanji predsednik Združenih držav Amerike Donald Trump je od iranskega jedrskega sporazuma odstopil maja 2018, rekoč, da bo izpogajal boljši sporazum. Pogajanj potem ni bilo, saj je Trump vztrajal pri politiki maksimalnega pritiska na Iran. S sporazumom se je Iran junija 2015 zavezal, da urana ne bo bogatil nad 3,67 odstotka, kar je za civilne namene dovolj. Svoje zaloge obogatenega urana je zmanjšal z več kot 10 tisoč kilogramov na manj kot 300 kilogramov. Sporazum je uvedel tudi nadzor Mednarodne agencije za jedrsko energijo nad iranskimi jedrskimi obrati. Nadzor je poleg rednih inšpekcij vključeval še namestitev varnostnih kamer in merilnih naprav mednarodne agencije. V zameno so Združeni narodi, Združene države in države Evropske unije ukinili sankcije proti Iranu, ki so jih uvedli zaradi obtožb, da Iran morda razvija jedrsko bombo. Sankcije, sprejete iz drugih razlogov, so ostale. Po svojem enostranskem odstopu od sporazuma so Združene države ponovno uvedle sankcije proti Iranu, celo strožje kot prej. S sankcijami Američani grozijo tudi vsem, ki bi gospodarsko sodelovali z Iranom. Odmeven je primer Meng Wanzhou, hčere ustanovitelja kitajskega tehnološkega podjetja Huawei. Ameriško pravosodno ministrstvo jo je, potem ko jo je prijela Kanada, praktično prisililo, da je priznala operacije Huaweia v Iranu, če je hotela na prostost. Iran je na obnovo sankcije odgovoril z nadaljevanjem bogatenja urana. Kmalu so presegli – po ne več veljavnem sporazumu dovoljen – obseg zalog obogatenega urana 300 kilogramov.
Aktualni spor glede iranskega jedrskega programa se vleče od leta 2003, ko je Mednarodna agencija za jedrsko energijo odkrila, da so v Iranu začeli izvajati bogatenje urana, ne da bi ji to sporočili. Temu so leta 2006 sledile sankcije Združenih narodov. Iranske oblasti ves čas trdijo, da so nameni njihovega jedrskega programa strogo miroljubni, čemur ne verjamejo v Izraelu in Združenih državah.
Kako daleč so po propadu dogovora z bogatenjem urana, je težko zanesljivo trditi. Iran še vedno poroča Mednarodni agenciji za jedrsko energijo o svojih jedrskih dejavnostih, ampak postopno tudi ukinja njen neposredni nadzor. Kamere in merilne naprave so odstranili, kot je sporočila agencija. Dostop inšpekcijam še vedno omogočajo, vendar manj pogosto. Mednarodna agencija kritizira Teheran, da z njo ne sodeluje dovolj, Teheran pa njo, da je »orodje zahoda«.
Iran sam poroča, da so v nekaterih obratih uran obogatili na 60-odstotno koncentracijo uranovega 235. izotopa. To je še vedno pod 90 odstotki, potrebnimi za izdelavo jedrskega orožja, a veliko več, kot je potrebno samo za pridobivanje jedrske energije. Po poročilu Mednarodne agencije za jedrsko energijo iz marca s konca februarja je inšpekcija letošnjega januarja v podzemnem obratu za bogatenje urana Fordow, južno od Teherana, odkrila na 87 odstotkov obogaten uran, kar je že zelo blizu orožarskemu nivoju. V Iranu vztrajajo, da bogatijo uran na 60 odstotkov, agenciji pa so pojasnili, da je do 87-odstotne koncentracije izotopa prišlo po nesreči med procesom bogatenja na 60 odstotkov. Ko je inšpekcija februarja ponovno dobila dostop do lokacije, so nivo obogatitve urana znova izmerili na 60 odstotkov.
Zakaj Iran bogati uran do 60 odstotkov, ne pa več, smo vprašali Primoža Šterbenca, programskega direktorja magistrskih programov politologije na Fakulteti za menedžment Univerze na Primorskem.
Pogajanja o novem sporazumu je odprla administracija Joeja Bidna aprila 2021. Pogajanja so Združene države opustile med protesti v Iranu po smrti Mahse Amini v priporu moralne policije. Maja letos so preko Omana pogajanja spet obnovili. Pod okriljem Evropske unije so pred tem pogajanja Irana potekala s šestimi državami: Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Francijo, Nemčijo in Združenim kraljestvom. Nov dogovor je Združenim državam v interesu iz več razlogov.
V ameriškem interesu je sklenitev dogovora tudi zato, ker sankcije še bolj potiskajo Iran v naročje geopolitičnih tekmecev Združenih držav.
Zaradi nasprotovanja znotraj Združenih držav pa tudi nezaupanja Irana, da se bodo Združene države držale dogovora, je vrnitev k nespremenjenemu jedrskemu sporazumu, kot je veljal od leta 2015, malo verjetna. Obstaja pa možnost, da pride do manjših sporazumov, pri katerih obe strani nekoliko popustita. Združene države so že aprila izrazile pripravljenost, da zmanjšajo obseg sankcij v zameno za omejitev nadaljnjih jedrskih aktivnosti. Pogoj Irana je, da se njegova obstoječa jedrska infrastruktura ohrani. Več o okviru pogajanj Šterbenc.
Medtem vsakemu sporazumu z Iranom glede njegovega programa nasprotuje edina država z jedrsko oborožitvijo na Bližnjem vzhodu – Izrael. Za to po Šterbenčevem mnenju obstajata dva razloga. Prvi razlog je, da bi se z daljšanjem krize oslabil Iran, ki je zadnja močna muslimanska država in ovira za izraelsko hegemonijo na Bližnjem vzhodu.
Drugi razlog je ustvarjanje zunanjega sovražnika.
Skrbi, da bi Iran razvil jedrsko orožje, bi se sicer lahko rešile z dogovorom, da Bližnji vzhod postane območje brez jedrskega orožja. Takšna območja pokrivajo že večino južne hemisfere. Prvi tak predlog za Bližnji vzhod se je pojavil že leta 1982, konference Združenih narodov na to temo pa so se začele leta 2019. S predlogom se strinjajo vse države Arabske lige in tudi sam Iran, ampak dokler se Izrael ni pripravljen o tem niti pogovarjati, na dogovor ne moremo računati. Območju brez jedrskega orožja Izrael nasprotuje, ker bi se moral jedrskemu arzenalu odreči sam. To pa je očitno bolj nesprejemljivo kot teoretična varnostna grožnja, da bi táko orožje v regiji razvil kdo drug.
Vir fotografije: Bundesministerium für europäische und internationale Angelegenheiten
Dodaj komentar
Komentiraj