Iran ni eden, Irana sta dva
Predsednik iranskega parlamenta Mohamed Bager Galibaf je oznanil, da Iran lahko nadaljuje s postopkom uveljavitve zakona o strateškem delovanju za dvig sankcij in varovanje interesov iranske nacije. Zakon je pred tednom dni že potrdil iranski parlament, sprejel pa ga je svet varuhov ustavnega reda islamske republike. Predsednik republike Hassan Rohani zakona ni želel podpisati, saj se zavzema za dialog z zahodom. A po besedah Galibafa lahko zakon sedaj, po preteku petih dni, tudi če ga Rohani ne podpiše, vseeno vstopi v veljavo.
Zakon je moč razumeti kot napoved nadaljnjih korakov odstopanja od iranskega jedrskega sporazuma, ki ga je Iran leta 2015 podpisal s petimi stalnimi članicami Varnostnega sveta Združenih narodov ter Evropsko unijo in Nemčijo. Sporazuma te podpisnice de facto ne izvajajo, saj jim v primeru gospodarskega sodelovanja z Iranom grozijo sankcije Združenih držav Amerike, ki so pred dvema letoma in pol od sporazuma enostransko odstopile.
Iz poročil, ki so o zakonu na voljo, bi Iran lahko začel obogatevati uran na 20 odstotkov, medtem ko sporazum dovoljuje največ 3,67-odstotno obogatitev. Trenutno naj bi lahko Iran uran obogatil za do 4,5 odstotkov. Zakon naj bi omogočal tudi izgradnjo dveh jedrskih reaktorjev s 40-imi megavati moči, ki lahko proizvajata plutonij.
Vendar je ključni poudarek zakona ta, da Iran vseh ukrepov ne bo sprejel nemudoma, ampak le v primeru, da zahodne sankcije v dveh mesecih ne popustijo. V tem smislu lahko zakon predstavlja dvojno strategijo. Na eni strani zunanjepolitično. Predstavlja torej nov pogajalski poskus v razmerju predvsem do evropskih podpisnic, meni Miroslav Gregorič, strokovnjak za jedrsko varnost in nekdanji inšpektor Mednarodne agencije za jedrsko energijo.
Da je zakon predvsem sporočilo svetovni javnosti, lahko sklepamo tudi po tem, da naštetih ukrepov Iran ne more uveljaviti čez noč.
Iran plutonija za jedrsko orožje ne more proizvesti, pravi Gregorič. Iran bi lahko postopoma le začel bogatiti uran do stopnje 20 odstotkov. Vendar to večinoma ni sporno, saj za proizvodnjo jedrskega orožja potrebuje kar 90-odstotno obogateni uran. Kot je potrdil Gregorič, je do 90-odstotne obogatitve resda lažje priti z 20-odstotne. Vendar:
Kot poudarja Gregorič, vse informacije o iranski jedrski oborožitvi prihajajo iz Izraela. Dokazov, da bi Iran oborožitveni program premogel po letu 2003, pa Mednarodna agencija za jedrsko energijo nima.
Morda lahko zakon celo prej kot orožje v zunanji politiki vidimo kot novo notranjepolitično zmago konservativne struje v Iranu. Na parlamentarnih volitvah na začetku leta so konservativci namreč spet prevzeli večino v parlamentu od zmernežev in reformistov. Tudi predsednik Hassan Rohani sicer pripada zmerni frakciji, a se bo naslednje poletje moral s predsedniškega stolčka umakniti - iztekel se mu bo namreč drugi mandat. Eden od kandidatov za predsedniško mesto, ki se trenutno omenjajo v javnosti, pa je prav trenutni predsednik parlamenta Galibaf. Ta je bil do letošnjih parlamentarnih volitev župan Teherana, pred tem pa eden od poveljnikov v iranski revolucionarni gardi, najmočnejšem vojaškem, gospodarskem in potencialno tudi političnem akterju v državi.
Po Trumpovem odstopu od jedrskega sporazuma in uvedbi sankcij, ki so po trditvah Gregoriča mnogo hujše od tistih pred sklenitvijo sporazuma leta 2015, se je vpliv revolucionarne garde na politiko povečal. Garda do zahoda ni sovražna samo zaradi vojaških interesov na Bližnjem vzhodu, ampak tudi zaradi več umorov njenih vodilnih predstavnikov. Nenazadnje je bil tudi Mohsen Fakhrizadeh, iranski jedrski znansvetnik, ki je bil umorjen prejšnji teden, član revolucionarne garde. Več Giuseppe Acconcia z Univerze v Padovi.
Poraz zmernežev na parlamentarnih volitvah je predvsem odraz dojemanja, da je Rohani s svojo politiko sporazumov pogorel.
Zakon torej predstavlja orožje garde proti zmernežem na prihodnjih volitvah. Če bi namreč Rohaniju uspelo do volitev skleniti sporazum z novim predsednikom ZDA Joejem Bidnom, odpraviti sankcije ter v državi zagotoviti vsaj osnovno mero gospodarske stabilnosti, bi to za zmerneže pred volitvami pomenilo veliko zmago.
Vendar je dogovor v tako kratkem roku zelo malo verjeten. Tudi Biden nenazadnje v svojih izjavah o Iranu ni nikdar zatrdil, da bo sankcije preprosto odpravil. Povedal je, da se je pripravljen o tem pogovarjati, a hkrati tudi Iranu postavil nove pogoje: najprej, da se je Iran pripravljen v celoti vrniti k sporazumu, od katerega so ZDA odstopile. Po tem pa bi se Biden pogovarjal o spremembi sporazuma na točkah konvencionalne oborožitve Irana in njegovega vpliva v regiji. Isto - namreč omejiti vpliv Irana na Bližnjem vzhodu - je želel z odstopom od sporazuma doseči tudi Donald Trump.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj