Gorica in evropski azilni sistem zavrnitev in eksploatacije
Bombijev predor v stari Gorici, v katerem so migranti našli zasilno zatočišče, so v petek zaprli. Mnogo izmed njih je prišlo iz severnih evropskih držav, kjer jim je bil zavrnjen azil oziroma jim je grozila deportacija, zaradi prenapolnjenosti italijanskih sprejemnih centrov, pa so se bili primorani zateči v tunel. Sprejemni centri v Italiji so razdeljeni na dva nivoja, prvi je namenjen le za nujno pomoč, medtem ko naj bi bila naslednja stopnja namenjena integraciji. Zaradi nedelovanja azilnega sistema pa velika večina migrantov ostane v prvih sprejemnih centrih. Okoliščine v teh centrih se od primera do primera med seboj sicer razlikujejo, a zaradi ohlapnih opredelitev v kolikšnem času se mora zaključiti prošnja za azil, delujejo kot velike čakalnice. Toliko predstavljajo strukturne dejavnike za produciranje brezpravnega položaja in poceni delovne sile.
Večina migrantov v predoru je bilo iz Pakistana oziroma kot pojasni migrant, ki je po 1 letu in pol v Nemčiji preživel 1 mesec v italijanskem predoru, jih je večina iz...
Kot so nam povedali migrantje v predoru, so ti prihajali iz severnih evropskih držav kot je Francija, Avstrija in Nemčija, kjer so preživeli tudi več let.
Predor je redno obiskovala policija, ki je pregledovala dokumente. Večina migrantov v tunelu je imelo dovoljenje za bivanje za obdobje 6 mesecev, ki pa ga je po poteku potrebno obnavljati in toliko producira stanje negotovosti.
V predoru so migranti že več mesecev, prav tako pa jih je nekaj nastanjenih v gozdu ob Soči. Občina navkljub dolgotrajnosti situacije pred petkovim zaprtjem predorom ni reagirala. Prostovoljka Cassandra pojasni, da so bile pobude za postavitev stranišč, a do tega ni prišlo.
Občina se sklicuje na to, da ima že veliko število migrantov in da je zagotovitev predpisanih postopkov v domeni državi, ta pa nazaj odgovarja, da je to v domeni občine. V petek so občinske oblasti predor zaprle. Na kratko oriše Cassandra.
Kaj se je zgodilo s tamkajšnjimi migranti podrobneje pojasni Primož, eden izmed prostovoljcev, ki so pomagali pri zagotavljanju medicinske pomoči in podeljevanju doniranih potrebščin v tunelu.
Po naših informacijah šotor, namenjen migrantom dopoldne še ni bil postavljen. Občina je poleg tega namerava tudi premestiti oziroma razširiti komisije, zadolžene za obravnavanje prošenj za azil. Prav tako naj bi spremenili sprejemni center v Gradišču pri Soči v center za repatriacijo, ki je namenjen hitrejšemu obravnavanju prošenj in hitrejšem postopku deportacij. Pojasni Isabella Consolati iz Migrant Coordination v Bolonji
Primer Gorice je zgovoren primer domnevnega reševanja situacije migrantov, kjer oblasti v prvi vrsti skrbi, da tovrstne situacije postanejo in ostanejo nevidne.
Poslušate oddajo Terensokopija, v kateri danes poročamo o dogajanju v zadnjih tednih v italjanski Gorici. Tam namreč tunel Bombi pod goriškim gradom služil kot zatočišče za številne migrante, kjer so mnogi spali nekaj dni ali tednov preden so se odpravili naprej po državi. Italjanska policija je ljudi iz tunela pregnala in v petek pretekli teden tunel zaprla. V drugem delu oddaje ne toliko govora o situaciji v Gorici, temveč o evropski azilni politiki, ki generira takšne situacije kot smo jih videli v Gorici, ki ni izjema med italjanskimi mesti.
V pogovorih z migranti, ki so še spali prejšnji teden v tuneli, smo izvedeli, da mnogi prišli iz Nemčije, Avstrije in Francije po zavrnjeni azilni prošnji, nekaterim pa je bila tudi izdana odločba o deportaciji. Nemčija je v letu 2016 zabeležila 700.000 prejetih azilnih prošenj, vendar medtem, ko je cela Evropa je hvalila njeno odprto politiko, so sodišča z negativno odločitvijo končala okoli 300.000 primerov. V istem letu je bilo v izvorne države deportiranih skoraj 80.000 ljudi, dobrih 25.000 od teh je bilo prisilnih, medtem ko so ostali pristali na prostovoljno vrnitev. Množične zavrnjene prošenje in grožnje z deportacijo pomenijo, da številni možnost legalizacije iščejo v drugih evropskih državah.
Če smo se v prvem delu bolj osredotočili na razmere v Gorici, je namen tukaj pokazati sprego med evropsko azilno politiko in ekonomskim izkoriščanjem, katerega primer bo tukaj italjanski agrikulturni sektor. Najprej pa k migracijski politiki.
Sprejemni centri v Italiji delujejo na dveh ravneh. Po registraciji v dublinski v sprejemnih centrih, večinoma nastanjenih na jugu, so premeščeni v sprejemne centre v različnih regijah. Nato so nastanjeni v sistem SPRAR, ki je namenjen integraciji, a zaradi mankavega sistema azilne poilitike, 78 odstotkov migrantov ostaja v prvih sprejemnih centrih. Pojasni Consolati.
Domnevno začasni a v praksi stalni sprejemni centri prve ravni upravljajo različne kooperative, njihovo upravljanje pa država zgolj financira, zaradi česar je tudi manko enovitega nadzora in pregleda nad dejavnostmi dotičnih centrov.
Kako so sestavljene komisije, ki odločajo o posameznih prošnjah za azil in kje so problematične?
Problematičen je tako sam proces odločanja kot položaj po morebitni zavrnitvi azila. Tisti z negativno odločbo bi morali biti deportirani, ampak zaradi pomanjkanja denarja in infrastrukture večkrat ne pride do tega, kar pa za nekatere delodajalce pomeni poceni delovno sila.
Zakonodaja, ki onemogoča ljudem pridobiti statusa državljana, namreč generira razred, ki mu je sistemsko onemogočen dostop do delavskih pravic zagotovljenih z zakoni neke države.
V Italiji od leta 2002 velja zakonodaja glede migrantskega dela, ki je uveljavila takoimenovani permesso di soggiorno. Ta predstavlja dovoljenje za bivanje, ki je vezano na obstoj pogodbe o delu, s tem pa je delavec migrant odvisen od svojega delodajalca. Več Susi Meret iz Univerze v Aalborgu.
V Italiji je na področju neregistiranega migrantskega dela pogosto tudi posredovanje dela, kjer posrednik pobere prispevek delavca. Kako takoimenovana caporalato praksa deluje pojasni Meret.
Od migrantskega dela je v Italji najbolj odvisno poljedelstvo. To naj bi po ocenah zaposlovalo okoli 400.000 tujcev, izmed katerih mnogi delajo brez pogodbe. Omenimo samo, da Italija dobavi na evropski trg polovico vsega paradižnika, letno pa se ga iz te države proda približno za tri milijarde evrov. Prav migrantski delavci, ki jim je sistemsko onomgočen dostop do delavskih pravic, so tisti, ki omogočajo, da italjanski veliki izvozniki zagotavljajo konkurenčne cene.
Razmere v Gorici in italjanski trg delovne sile ni zgolj nacionalni problem. Restriktivna azilna zakonodaja namreč ustvarja množico ljudi v iskanju leglizacije, ki je prisiljena v izkoriščevalsko delo na gradbiščih, tovarnah ali poljih. Več ljudi, s katerimi so govorili v Gorici, je v Evropi že šest ali sedem let in se premikajo iz države v državo. Za današnjo terenskopijo zaključuje Meret.
Dodaj komentar
Komentiraj