Z besedo fašizem je problem: zdi se, da nikoli ni na mestu. Nekateri pravijo, da z njo opletamo preveč, drugim se zdi, da premalo in da je treba fašizmu še večkrat reči fašizem. Podobna zmeda velja na konceptualni ravni, kjer bi težko našli enotno definicijo pojma, s katero bi se stroka strinjala na povsem enoznačen način, kar pa spet ne pomeni, da lahko rečemo, da stroka ne ve, o čem govori, ko govori o fašizmu. Fašizem namreč prej kot geometrično urejena definicija okarakterizirajo določene poteze, določeni bolezenski simptomi in znaki. Umberto Eco jih denimo navede 14.

Podobno lahko številne raznolike obraze fašizma najdemo v Adornovem delu, kjer nas na trenutke preseneti določena samoumevnost in lahkotnost uporabe besede, s katero lahko o fašizmu govori samo nekdo, ki ga je dejansko občutil na lastni koži; kot da lahko le ta grozeči občutek vpletenega – in ne znanstvena definicija z varne razdalje – zares pove, kaj fašizem je in kdaj se začne: »Nihče, ki je leta 1933 v Berlinu opazoval prve mesece nacionalsocialistične oblasti, ni mogel prezreti momenta smrtne žalosti, napol zavestnega prepuščanja nečemu zloveščemu, kar je spremljalo prisilno opitost, povorke bakel in bobnanje.« 

Toda po drugi strani Adorna fascinira tudi varljivost subjektivnega občutka pri presojanju glede tega, kdaj smo zares v fašizmu, o čemer najbolje priča zmedenost Nemcev, ko so v šestdesetih letih njihovi otroci dovolj odrasli, da so začeli postavljati neprijetna vprašanja o »zakajih« in »kakojih« preteklosti. Povprečen občan je, prisilno soočen z lastnimi spomini, spoznal, kako težko je potegniti črto med »zunaj« in »znotraj« fašizma: samega sebe je bodisi dojemal kot nekoga, ki je bil tako ali tako vedno zunaj državne mašinerije, ali pa ni uvidel ostrine, ki naj bi jo predstavljal izhod iz fašizma in v obeh primerih pretekle čase prikazoval kot pretežno neizjemne in običajne.

Ta slepota Adorna in mnoge druge zgodnje analitike fašizma presune. Ena izmed najbolj klasičnih podob fašizma tako postane podoba zmanipulirane in hipnotizirane množice, ki je nezmožna reflektirati lastno umeščenost ali, kot pravi Adorno: »to so torej ljudje, ki so hkrati hladni, brez vsakršnih odnosov, strogo tehnološko naravnani, vendar pa v določenem smislu blodni, /…/«. Fašizem posrka posameznika tako, da ta sploh ne ve, da je del fašizma, del radikalnega problema; nasprotno, samega sebe dojema kot povsem povprečnega in normalnega državljana, ki sledi navodilom. Antifašist je v nasprotju s tem pogosto prikazan kot izrazit individualist; kot nekdo, ki se je zmožen upreti vplivom prevladujočih afektov iz lastnega okolja. Spomnimo se denimo podobe možaka, ki, kot prikazuje slavna fotografija, ki je postala meme, svoje roke na nekem množičnem mitingu v nasprotju z vsemi okoli njega ne iztegne v značilni Sieg Heil pozdrav.

Zanimivo je, da se danes zdi prevladujoča podoba fašista včasih povsem nasprotna: fašist ni nujno tisti, ki brez vsakega dvoma sledi ukazom državnih oblasti in predstavlja enega izmed ubogljivih koleščkov znotraj dobro usklajene mašinerije. Prej je, obratno, fašist pogosto upodobljen kot tisti, ki nasprotuje in kontrira »common sensu«; nekdo, ki je nagnjen k spletnim teorijam zarot, ki vzame puško v svoje roke, ki trola na internetu itd. Nič čudnega, da pogosto alt-right aktivisti obrnjeno razmerje med ubogljivostjo in uporom uporabijo v svoj prid in se identificirajo z mislečimi posamezniki, ki se upirajo mnenju množic in si tako apropriirajo podobo možaka, ki je v uniformni množici zmožen geste upora.

To protislovje porodi serijo ključnih vprašanj, ki nimajo samoumevnega odgovora: je problem fašizma brezpogojno sledenje avtoriteti ali, ravno nasprotno, njeno brezpogojno zavračanje? Je problem današnjega časa preveč ali premalo kritičnega mišljenja, ki se zoperstavlja »common sensu« okolice? Je nosilka fašizma pretirano poslušna ali pretirano »contrarian« subjektiviteta?

Zdi se, da omenjena vprašanja bolj kot enostranski odgovor zahtevajo premislek, ki je zmožen kot dve plati istega kovanca uvideti obe stani navideznega nasprotja. Podobno tudi Adornovo delo neprestano preči občutek, da domišljavost individuuma o lastni vsemogočnosti ni izključujoča z izginotjem neke druge oblike individualnosti, ki jo Adorno neutrudno, a žal tudi bolj ali manj neuspešno, išče pod plastmi moderne družbe:

»stanje, v katerem individuum izginja, je obenem stanje neobrzdanega individualizma, v katerem je 'vse mogoče': 'predvsem slavijo zdaj namesto bogov individuume'. Da osvoboditev individuuma s spodkopavanjem polis nikakor ne krepi odpora, ampak individuum in celo individualnost samo eliminira, kar se nato konča v diktaturah, je vzorec enega od osrednjih protislovij, ki so od 19. stoletja utirala pot fašizmu.«

Ali pa, na nekem drugem mestu:

»nešteti, ki ne poznajo več ničesar razen sebe in svojega golega, blodečega interesa, so prav tisti, ki kapitulirajo, takoj ko jih dobita v pest organizacija in teror. Če je danes videti, da se sled človeškega drži edinole še individuuma kot tistega, ki propada, potem nas ta sled opominja, naj naredimo konec fatalnosti, ki individualizira ljudi le zato, da bi jih lahko v njihovi osamitvi popolnoma zlomila.«

Pogledano pobližje, nam Adornova koncepcija fašizma namesto novih odgovorov ponudi vedno nova vprašanja, med postavljanjem katerih se težko povsem enostavno izvzamemo, enoznačno definiramo fašizem in prikažemo sami sebe kot nekaj fašizmu zunanjega. Fašizem je težko popredalčkati kot kakšno eksotično bolezen, saj je, kot pravi Adorno »sodobna bolezen ravno v normalnem«. Adorno se tako zoperstavlja ideji, da bi v fašizmu uvideli samo nekaj tujega in drugačnega. Obenem pa se izogne tudi pasti, da bi fašizem pojmoval kot nekaj povsem samoumevnega in normalnega ter ga s tem posledično opravičil.

O fašizmu skratka moramo govoriti in ga skušati misliti, četudi smo vedno znova soočeni z nemožnostjo, da bi lahko enostavno povedali, kaj fašizem je, kje in kako se prične in kako konča. Kot da prehod v fašizem, podobno kot izhod iz njega, sploh ne bi bil tako radikalna in revolucionarna sprememba, temveč veliko bolj minimalen, a vseeno izrazito patološki zasuk.

Tokratni terminal zaključujemo s pesmijo »Prišel je fašizem«, ki jo je že pred več kot desetletjem napisal Miklavž Komel in ki jo je med drugim obširno na Radiu Študent analiziral Bojan Anđelković:

Prišel je fašizem.

Ne, ne čakam na to, da me ubije,

da bom dobil pravico, do to spregovorim.

Niti malo ne čakam.

Skozi oči mi piha globoko v glavo

ledena odsotnost zraka.

Otrok se strasno poljublja s kepo snega,

s svojim jezikom dolbe vanjo

pribežišče.

Vsi se smejejo.

Nekim šalam.

Ravno to: katerim

šalam se nenadoma spontano

smejejo!

In katerim se nenadoma

ne smeje nihče!

Tega ne morem

preslišati.

In kdo v tem primeru sestavlja skupino Vsi

In kdo v tem primeru sestavlja skupino Nihče!

Ne, ne mislim, da je prišlo

do spremembe.

Nihče ni prišel.

Nihče ne pride.

Ne, ne mislim, da se je zgodil

preobrat.

Prišel je fašizem.