Ameriško kladivo

Ameriško kladivo

Mnenje, kolumna ali komentar
13. 4. 2017 - 16.00

Razmere na korejskem polotoku se nevarno zaostrujejo. Sliši se nekoliko bizarno in strašljivo, toda po podatkih spletnega velikana Googla je postal pojem "tretja svetovna vojna"- najbolj iskana besedna zveza našega časa. 

To lepo kaže, kako daleč od uresničitve gesla "make love, not war" (torej, ljubimo se namesto da delamo vojne) se danes nahaja človeštvo. S strani ameriških obveščevalnih služb napovedan skorajšnji šesti preizkus jedrskega orožja v Severni Koreji, pa tudi nedavni raketni napad ZDA na cilje v Siriji, uporaba 11-tonske ameriške "matere vseh bomb" v Afganistanu ter premiki ameriške letalonosilke Carl Vilson so znova sprožili razprave o nevarnostih, ki jih prinaša skoraj že pozabljena jedrska vojna.

Na to nas je te dni opozoril tudi nekdanji generalni sekretar OZN Ban Ki Moon, ki je dejal, da se "svet bliža jedrskemu uničenju." 

V svojem govoru na šoli Harvard-Kennedyevi šoli v Massachusettsu je Ban Ki Moon ocenil, da mora mednarodna skupnost vzdrževati pritisk sankcij na Severno Korejo, da bi ustavila njene grožnje z jedrskim in raketnim orožjem. "Svet se bliža jedrskemu uničenju. To je resnično strašljivo. Položaj na korejskem polotoku je alarmanten. Nikoli v preteklosti nismo imeli takšnih napetosti na korejskem polotoku. Nikoli po korejski vojni," je dejal nekdanji generalni sekretar OZN. Istočasno pa je ocenil, da je Severna Koreja "kršilec norm par excellence, kar nima vzporednice v zgodovini OZN." 

Povod za nove napetosti na korejskem polotoku so seveda vojaške vaje, ki jih ZDA in vojska Južne Koreje izvajajo v Južni Koreji, pa tudi namestitev ameriškega protibalističnega sistema THAAD na ozemlju Južne Koreje. 

Tako na to gledajo v Severni Koreji. 

Voditelj svobodnega sveta Donald Trump na isto zadevo gleda nekoliko drugače. Do vojaških vaj in namestitve protiraketnega sistema THAAD je po njegovem prišlo zaradi ponovljenih raketnih poskusov Severne Koreje, ki so sicer prepovedani na podlagi resolucij Varnostnega Sveta OZN. 

In tako se spirala neskončnih groženj vrti naprej. Voditelj Severne Koreje Kim Jong Un je sporočil Washingtonu, da bo Severna Koreja "brezobzirna do sovražnikov", medtem ko je ameriški predsednik Donald Trump odgovoril, da je Severna Koreja velik "problem" in da bodo ZDA ta problem "odstranile." S pomočjo Kitajske ali pa brez nje.

Medtem pa se dogodki, ki bi lahko sprožilo vrsto nepredvidljivih posledic nadaljujejo. Po dveh neuspešnih poskusih izstrelitev raket z ozemlja Severne Koreje je vojska ZDA nedaleč od meje s Severno Korejo namestila številne topovske in raketne baterije, s katerimi vojaki v okviru manevrov streljajo na različne cilje. Gre že za druge velike manevre v mesecu aprilu. Manevri potekajo v mednarodnih vodah blizu Južne Koreje, sodelujejo pa podmornice, ladje, letala, helikopterji in enote kopenske vojske. Severna in Južna Koreja sta "tehnično" še zmeraj v vojni, saj sta po koncu korejske vojne leta 1953 sklenili zgolj premirje in nikoli nista podpisali mirovnega sporazuma.

Za večino zahodnih medijev je zato zadeva s Severno Korejo precej enostavna. Na eni strani je komunistični režim, ki zatira lastne prebivalce in krši vse mednarodne norme, na drugi strani pa "dobri fantje", ki svetu prinašajo demokracijo in napredek. 

Toda zadeve so bolj zapletene. Režim v Pjongjangu je res avtokratski in diktatorski, toda za navidezno iracionalnostjo njegovega obnašanja se skriva racionalna logika, na kateri temelji naš svet. Ta svet pa ne temelji na obljubah in idealističnih konstruktih, pač pa na razmerjih moči. V teh razmerah močnejši diktirajo pravila, ki jih ubogajo šibki. In v svetu , kjer se tudi največje sile na čelu z ZDA ne držijo resolucij Varnostnega sveta, je za Severno Korejo  prepovedano jedrsko orožje pač tisto sredstvo, ki lahko državo edino ubrani pred intervencijo prvega policista med enakimi. Tistega, ki je z velikanskimi "tepihi" bomb pred več kot pol stoletja že precej "poravnal" Severno Korejo in so jo njihovi strategi poskusili "zbombardirati v kameno dobo," kot je zahteval ameriški general Curtis Lemay. 

Prav to pa bi racionalnega opazovalca mednarodnih odnosov - in oseba s takšnimi kvalitetami žal ne zaseda prvega položaja v Beli hiši - moralo prisiliti v to, da se vpraša še o dodatnih razlogih za na prvi pogled iracionalno ravnanje Severne Koreje.  Ti razlogi pa so tudi zgodovinski in so povezani s tem, da je bila Severna Koreja tudi v preteklosti vsaj potencialna žrtev jedrskega orožja. 

Severna Koreja je bila namreč že v preteklosti tarča ameriške intervencije, leta 2003 pa je bila z znamenitim govorom Georga W. Busha znova uvrščena med "sile zla". Z uporabo jedrskih bomb - želel jih je odvreči med 20 in 30 - je v času korejske vojne, v katero se je vpletla tudi Kitajska, med leti 1950 in 1953 grozil tudi ameriški general Douglas Mcarthur. ZDA so jih v tistem času imele na razpolago okoli 300, vse pa so bile bistveno močnejše od bomb, odvrženih nad Hirošimo in Nagasakijem leta 1945. 

Ameriški predsednik Truman je tudi napovedal, naredil "karkoli bo potrebno, da zmaga v Koreji" - vključno z uporabo jedrskih bomb. Njihovo uporabo pa naj bi po njegovih besedah avtorizirali kar "poveljniki na terenu." Toda potem, ko se je general Douglas MacArthur večkrat javno zoperstavil svojemu predsedniku glede strategije v Severni Koreji si je Truman premislil.

Kot je pozneje zapisal zgodovinar John Lewis Gaddis, se je to zgodilo zato, ker je bila "vloga atomske bombe še nedoločena." Atomska bomba je bila "eden od največjih psov, ki ni zalajal v času celotne vojne." Povedano preprosto so vojaški poveljniki ugotovili, da bi bila cena za to uporabo prevelika in da bi tudi ZDA izgubile več, kot bi s tem pridobile."Ni bilo nobene strategije o tem, kakšna naj bi bila vloga jedrskega orožja v omejeni vojni. Govorimo pa o vojni, kjer so še zlasti po kitajski intervenciji kmetje prihajali s planin in so na hrbtih nosili vse, kar so imeli. In to preprosto ni bilo nekaj, za kar je bila zgrajena atomska bomba. Le izključno s tem, da se atomska bomba sploh ne uporabi, je bilo mogoče najti pot do tega, da atomska bomba ohrani svojo kredibilnost. Da jo torej zadržujemo nekje na robu, kot neke vrste skrivnostno, strašno silo, katere uporaba bi jo na nek način - pocenila," je dejal Gaddis. 

Morda bodo v Washingtonu in Pjongjangu tudi danes in kljub pregretim izjavam prišli do enakega sklepa. Če ne, bi bile posledice zaradi nepremišljenih potez voditeljev v Severni Koreji in ZDA, ki niso ravno znani po premišljenih potezah - zelo usodne. Še posebej v primeru, če bi se v spopadu znašle države kot so Kitajska ali Rusija. Greg Mello, predsednik in sekretar Skupine Los Alamos, ki se ukvarja s proučevanjem posledic jedrske vojne in njenim preprečevanjem je te dni na vprašanje, koliko ljudi bi umrlo v prvem dnevu takšne jedrske vojne dejal, da bi "v jedrski vojni med ZDA in Rusijo umrli vsi na svetu." "Morda bi preživeli nekateri na južni polobli, toda tudi to je malo verjetno." In samo upamo lahko, da bodo severnokorejske rakete z jedrskimi konicami še naprej ostale v skladiščih. 

In da ameriški predsednik, za katerega je Severna Koreja "problem" ne bo poskusil na hitro, kot pač zna, rešiti ta "problem." V skladu z logiko, po kateri je za tistega, ki rokuje edino s kladivom - vsak problem enak žeblju. 

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.