Analna Alenka

Analna Alenka

Mnenje, kolumna ali komentar
2. 10. 2014 - 15.00

Zadnja sporna odločitev prejšnje vlade, s katero se je nekdanja predsednica vlade Alenka Bratušek uspešno samopredlagala za evropsko komisarko, je v državi povzročila precej vznemirjenja. Kar je po svoje nenavadno. Kajti če bolje premislimo, se pravzaprav ni zgodilo nič posebnega. Le to, kar je v državi sicer običajno na vsakem koraku, je bilo v tem primeru samo nekoliko bolj očitno povzdignjeno na najvišjo državno raven.

V tej državi je namreč že od osamosvojitve naprej uveljavljeno načelo, da mora vsak skrbeti le za svojo lastno rit, nevidna roka trga pa naj bi nato te zasebne interese s pomočjo nekakšne čarovnije spremenila v skupno dobro. V teoriji. V praksi je seveda drugače. In tako so potrošniki vsak dan v lovu za varljivimi popusti in ugodnostmi, direktorji si polnijo žepe z izčrpavanjem lastnih podjetij, delavce zanimajo zgolj njihove plače, politiki menjajo stranke kot spodnje perilo, novinarji pridno pišejo tako, kot si želijo njihovi uredniki, oni pa tako, kot to želijo lastniki, bankirji si izplačujejo visoke odpravnine in sejnine, vsi skupaj pa čakajo, da bosta v državi začela teči med in mleko. Pa ne bosta. V takšni družbeni klimi je seveda običajno, da je tudi nekdanja predsednica vlade izkoristila ugodno priložnost nakupa donosne mednarodne funkcije in na svojem visokem mestu najprej zelo dobro poskrbela predvsem za - lastno rit. In, se razume, hkrati tudi za rit svojega najožjega, najbližjega in najtesnejšega sodelavca, ki ji iz dneva v dan pomaga vzdržati v napornem življenjskem ritmu. 

Da je vsak sam sebi najbližji in da je Bog najprej sam sebi ustvaril brado je spoznanje, utemeljeno na tisočletnih izkušnjah nepredvidljive človeške zgodovine. Vendar pa je med Alenko in ostalimi, ki se samozadovoljujejo na podoben način pomembna razlika. Alenka bo namreč prišla v anale slovenske politike zato, ker je za lastno rit dobro poskrbela na formalno najvišjem položaju v državi in pred očmi celotne slovenske javnosti. Pri tem pa se je ne samo spretno izognila pravilom in običajem, ki bi ji pri njenem pregrešnem samozadovoljevanju lahko škodili, pač pa je odločitev o lastni kandidaturi zgradila tudi na očitno nezakoniti podlagi. 

Poslovnik vlade, ki ji je omogočil, da je manjšina v vladi potrdila njeno kandidaturo za položaj komisarke je namreč, kot je to lepo pojasnil dr. Rajko Pirnat, v očitnem nasprotju z Zakonom o vladi. Določilo poslovnika je tudi drugače v posmeh demokratičnim načelom, predvsem načelu večinskega odločanja. Tudi to, da je vlada dolga leta odločala v skladu s spornim poslovnikom temu nezakonitemu dejanju ne more odvzeti pridiha nezakonitosti. Kar je postavljeno na nezakonito podlago, tega ni mogoče s čarobno palčko kar preko noči spremeniti v nekaj zakonitega. In zato ima tudi sedanja vlada (in še bolj Evropska komisija) resen problem. Tudi Miro Cerar je namreč - povsem po nepotrebnem, saj s to zgodbo ni imel ničesar - predsedniku komisije Junckerju na primer izjavil, da je seznam s kandidati za komisarje, ki ga je dobil iz Slovenije "veljaven", čeprav je bil seznam vlade očitno sprejet na podlagi sporne prakse in nezakonitega poslovnika. In zato smo trenutno samo še korak od položaja, ko bo članica Evropske komisije, ki je varuh zakonitosti v celotni EU postala tudi nekdanja predsednica vlade, ki se je samopredlagala v nasprotju z veljavno slovensko protikorupcijsko zakonodajo ter v nasprotju z Zakonom o vladi. In to kljub temu, da se je v parlamentu ob nastopu funkcije celo s prisego zavezala, da bo spoštovala ustavo in zakone te države. Javnosti pa se ob tem poskuša umiriti z navedbami, da je Alenka dobila zelo visok položaj. In d aje za Slovenijo bolje, da se ne pritožuje preveč, ker bi lahko dobili kakšnega slabšega. Zakoni gor ali dol - važna je torej korist, ne pa to, da bi se kot pijanec plota držali zakonodaje. Zveni znano ? 

Kakšno sporočilo torej ta primer, dve leti po množičnih protestih v državi, ki so nastali prav zaradi korupcije in klientelizma in po precej uspešnem delu prejšnje protikorupcijske komisije, zaradi katere sta svoji funkciji predčasno zapustila Janša in Janković - prinaša slovenski javnosti ? Če se bo Alenki njena namera posrečila in bo postala evropska komisarka, potem bo to vsekakor jasen dokaz, da je boj proti korupciji v tej državi izgubljen, da ena pravila veljajo za "navadne" ljudi, druga pravila pa za tiste na oblasti. To bo še en dokaz, da lahko, če si dovolj spreten in brezobziren, kršiš zakone. Trditev, da drugi politiki počnejo "isto" in da sta bila dvolična tudi Erjavec in Židan, ki sta na prvi seji vlade najprej glasovala za seznam vlade s tremi kandidati, potem pa podporo Bratuškovi odrekla je neprepričljiv. Prestopki drugih politikov ne bi smeli podeljevati pravico nikomur, tudi Alenki Bratušek ne, da krši zaveze in pravila, ki veljajo v tej družbi. Kar se tiče dvoličnosti Židana in Erjavca je seveda res, da sta bila oba politika dvolična, toda njuna dvoličnost še zmeraj ni enaka Alenkini nezakonitosti. In to je pomembna razlika. O njuni politični dvoličnosti bodo svojo sodbo podali volivci na naslednjih volitvah, tam, kjer so bili postopki kršeni, pa državljani nimajo prav nobenega glasu, saj bi se zaradi takšnih kršitev morali odzvati predvsem državni organi.  

Vendar so to mnogi, ki so stopili v bran samokandidature Alenke Bratušek to preprosto spregledali. Zato je skoraj enako velik škandal, kot je bilo Alenkina samokandidatura tudi to, na kakšen povsem nemoralen način so številni mediji in politiki branili njeno odločitev, zamaskirano v odločitev vlade. Nič hudega, če se je gospa Bratuškova sama predlagala, če te možnosti ne bi imela, bi bila revica diskriminirana, jo brani Lojze Ude - in pri tem pozablja, da so bili diskriminirani predvsem ostali državljani, ki se niso mogli "samopredlagati" ter da bi se v primeru konflikta interesov javni funkcionar moral izvzeti iz odločanja, ne pa da postane sodnik v lastnem primeru. 

To je celo dobro za Slovenijo, seznam s kandidati je bil povsem veljaven, odločitev Junckerja pa bom spoštoval, nam skrušeno priznava njen naslednik na čelu vlade. Bratuškovi so v bran stopili tudi nekateri vodilni, v glavnem tiskani mediji. "Toliko užaljenih bedarij, kot smo jih ta teden slišali na račun Alenke Bratušekne ne zmorejo spraviti skupaj niti veliki. Enemu se sprdne in potem cela jata prdi. Nesramno in smrdljivo," v Dnevniku brani lik in delo Bratuškove Tomaž Zgaga. Drugi komentator na isti strani se je zelo uglašeno razpisal o makijavelizmu in modroval, da "če je postopek potekal korektno, ni razlogov za ugovor," oziroma da so ti lahko le "moralne narave", ker ker pač "ne maramo A.B. ali se nam na splošno upira kruhoborstvo ali ker mislimo, da predlagati sebe v imenu ni prav, čeprav je po zakonu očitno mogoče." In prav zato naj bi bila Alenka Bratušek kljub zavoženi vladi videti celo "kot spretnejša političarka od vseh moških na čelu te države, ki so jo poskusili omogočiti," piše komentator, ki očitno ne loči niti med Evropsko komisijo in svetom, saj je zapisal, da se naša Alenka kandidira za "svet." 

Iz politično mrtvih je na koncu vstal celo Gregor Golobič, ki je pred leti zdrsnil na testu resnicoljubnosti, da bi nam pojasnil, da je samopredlaganje v politiki nekaj povsem običajnega in da neuko ljudstvo preprosto ne razume, da se je zgodilo nekaj povsem običajnega. Tudi druge kritike postopkov Alenke Bratušek so se v najboljšem primeru zadržale na moraliziranju. "Na poti do cilja je bila spretna. Z mešanico igrane naivnosti, dobronamerne skrbi za državo in izmikanja jasnim odgovorom o postopku predlaganja kandidata za evropskega komisarja je politiko in državo stisnila v kot. Odločitev, ki jo je Slovenija poslala v Bruselj, je bila odločitev slovenske vlade. Ko so ministri koalicijskih strank videli, kam gre voz, so si pod pritiskom javnega mnenja premislili. Dopisna seja vlade, na kateri so odločali o komisarski listi na predlog predsednika komisije, pa kaže, da nekdanja predsednica vlade nima potrebnega političnega in človeškega dostojanstva. Že res, da so njeni svetovalci našli poslovniško določilo, na podlagi katerega so ugotovili, da je bilo pet ministrov za in šest proti, kar pri trinajstih ministrih zadošča, da je predlog sprejet... Človek z integriteto bi se iz takšne zgodbe umaknil, " je na primer prepričana Metka Tekavčič.

Toda ne gre samo za integriteto, izmikanje jasnim odgovorom in konflikt interesov. Ni vseeno, ali se sam predlaga politik-poslanec v parlamentu, ki nato sam glasuje za svojo vlado, kar pač določa nesporen zakon o vladi, ali pa se sam predlagaš za funkcijo v mednarodni organizaciji v vlogi predsednika vlade, torej kot javni funkcionar na najpomembnejši javni funkciji v državi. In kadar je tvoja odločitev sprejeta na nezakonitem poslovniku, potem ne gre samo za kršitev morale, etike in pomanjkanje integritete, pač pa za očitno nezakonitost, ki ne bi smela nikoli in nikjer pripeljati do tega, da bi kršitelj zakonitosti lahko na koncu mirno in v posmeh pravni državi obiral sadove svojih kršitev. 
Prav zato bo Alenka Bratušek, pa naj se ji njena namera posreči ali ne prišla v anale slovenske politike. Mnogi pred njo so bili na podobni poti, nekateri so na stranpoteh vladanja zašli celo v prevzgojne ustanove, toda le Alenka Bratušek je za lastno rit in lastno samozadovoljstvo poskrbela tako očitno in vsem nam na očeh. Zato je to tisto, po čemer si jo bomo kot predsednico vlade najbolj zapomnili. Te besede sicer zapisujem s krvavečim srcem in s trpkostjo, kajti gospa mi je bila kot prva ženska na tem položaju in tudi zaradi svojih nazorov v času ko je začela s svojim mandatom vsekakor všeč. Vendar je mandat žal zaključila z nerodnim spodrsljajem, s katerim se je pred vso slovensko javnostjo razgalila v zelo sramotni pozi. S svojo zadnjo potezo nam je vsem dala živ primer makiavelizma v slovenski politični praksi. Dokazala je, da je v slovenski politiki še vedno zelo živa ideja, da cilj pač posvečuje sredstva. Ali, kot je nekoč zapisal Machiavelli: "Naj torej vladar zmaguje in vzdržuje državo; njegove postopke bodo imeli za vredne in vsakdo jih bo poveličeval, zakaj množice vedno navdušuje površinski izgled stvari in izid podjetja." In očitno je, da Alenka prav na to računa še naprej - da jo bomo vsi na koncu celo občudovali zaradi njene brezobzirnost, namesto da bi pravna država dokazala, da se za vsako, ne zgolj za Janezovo, pač pa tudi za druge riti na najvišjih položajih zmeraj najde dovolj velika šiba. 

Terminal je pripravil Igor Mekina

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

šta te muči?

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.