Anonimnost

Mnenje, kolumna ali komentar
27. 5. 2021 - 16.00

V množici najrazličnejših protestnih besedil, ki se redundantno trudijo dokazati notorično dejstvo, da pri nas ni – in nikoli ni bilo – niti enega zadovoljnega človeka, so le redka podpisana. Če izvzamemo državljanske peticije, ki so nekakšno izredno, a vsekakor znotrajsistemsko apelacijsko sredstvo, jih je velika večina brezimnih. Še zlasti dandanes. Nekaj je takih, ker se trudijo ustvariti vtis, da govorijo stvari oziroma situacije same. Avtorstvo ob vsem drugem pač pomeni tudi opozorilo na oseben pogled oziroma interpretacijo. Toda veliko več protestnih tekstov je anonimnih iz mnogo manj subtilnih – in čisto nič prepričevalnih – razlogov. Zato zaželeni učinek praviloma izostane. Pa četudi so protestni klici neštetokrat ponovljeni. Marsikaj sicer lahko preglasijo, a prej ko slej se preobrazijo v skandiranje – se pravi v golo dajanje ritma. Vsebina pa se izgubi.

Pri grafitih je nepodpisanost razumljiva. Razlog zanjo je varnost pri delu. Nepooblaščene posege v javni ali zasebni prostor različni predpisi pač sankcionirajo. Pri tem ne delajo razlike med duhovitimi ali celo umetniškimi intervencijami in drugovrstnimi podvigi. Položaj je zato dandanes na prvi pogled precej manj nejasen od onega marca leta 1848, ko se je rahitični in umsko neokretni habsburški cesar Ferdinand ob vesteh, da so študentje začeli demonstrirati, najprej pozanimal, če to sploh smejo početi. Oblasti sedaj vsaj v Evropi vedo, da je na majestetično vprašanje iz temno sive davnine v naših dneh mogoče – in spodobno – odgovoriti le z načelnim da. Vendar pa ni nič tako preprosto, kakor se zdi nemislečemu očesu. Marsikaj v okviru načelnega da je – če parafraziramo duhovito pesem Marka Kravosa – tudi malce ne. Pravzaprav je skorajda bolj ne kakor da. A če premislimo kar najbolj natanko, je čisto gotovo ne. Dejansko je celo thatcherjanski: NE! NE! NE!

Vendar pa tudi pri grafitih anonimnost ni zmerom optimalna rešitev. Spomnim se, da je svoj čas – pred kakimi dvajsetimi leti – na vzhodni steni ljubljanske Filozofske fakultete kraljevala sentenca: »Bog je mrtev. Nietzsche«. Malce kasneje se je pod njo zabliskal lakonični »odgovor«: »Nietzsche je znorel. Bog«. Dobro še vem, da je sestavljeni napis – filozofsko-teološki disput v miniaturi – pritegoval občo pozornost. Če se niti toliko in toliko let pozneje ne da reči, ali je šlo za nazorski spopad ali preprosto za duhovitost na (temno)modri podlagi, pa je mogoče zatrditi, da tu brez podpisa preprosto ne bi šlo. Anonimnost bi uničila poanto. Seveda pa bi bila lahko za koga tudi nevarna: poklicani varuhi reda bi utegnili račun za vnovično barvanje stene poslati na naslov Nietzschejevih sedaj že hudo stranskih sorodnikov na eni ter cerkvam oziroma verskim skupnostim na drugi strani. A tako daleč zastopniki postave tedaj niso šli. In potem je, kot je vedel povedati ljudski glas, Filozofska fakulteta, ki jo izmenjava misli med Nietzschejem in ljubim Bogom ni pustila hladne, dala prepleskati po refleksiji kričeči napis. Navsezadnje je bil kar problematična popotnica zanjo. Njeni odločujoči faktorji so očitno mislili: ni grafita – ni prodornega protestnega glasu ob Nietzschejevem ustenju, da je bil Bog viden mrtev.

Seveda pa vsega ni mogoče prepleskati. Marsikateri protestni glas ostane v spominu še potem, ko ni več problema, ki ga je izzval. Nemara bosta čez leta takšni tudi dve izjavi nezadovoljstva iz sedanjosti, ki sta se mi – podobno kot grafitni dialog med Nietzschejem in ljubim Bogom – vtisnili v spomin. Ena je bila podpisana in ni puščala nobenega dvoma: profesorji gimnazije iz vzhodnega dela Ljubljane so ljudem okoli sebe skušali dopovedati, da se z mladostjo ne prepira – pa naj si o njenih dejanjih v tem ali onem trenutku mislimo kar koli. Druga protestna izjava je izšla iz akademskega sveta. Ni imela podpisnika, temveč le posredovalca, ki je trdil, da se z njo povzdiguje glas javnega zavoda, na katerem je zaposlen, v korist neke s povsem drugimi stvarmi ukvarjajoče se ustanove. Potem se je oglasilo nekaj njegovih tesnih sodelavcev in povedalo, da o tem niso vedeli nič, čeprav so tudi oni človeški kapital protestirajoče institucije. Pa je spet zagrmel posredovalec izjave in se skliceval na ustavno pravico svobode govora, ki je on ni konzumiral samo zase, temveč tudi za druge. Celo za tiste, ki ga za to niso pooblastili in so ga na vse mile viže rotili, da česa takšnega ne počne – ker da človeku ni ravno treba imeti mnenja o vsaki stvari. Tako se je zaradi anonimnosti protestna izjava, ki je imela samo svojega posredovalca, sprevrgla v lasten kamen spotike. Če bi se ljudje nanjo podpisali – kakor so se, denimo, gimnazijski profesorji v vzhodnem delu Ljubljane –, bi bilo lahko vse drugače. Predvsem: jasno. In vse bi se lahko potem tudi vrtelo okoli hudo hreščeče vsebinske osi.

A akademska sfera pri nas živi od anonimnosti – pa neredko tudi v njej. In tu je nejasnost imanentna. V imenskem smislu tajna ocenjevanja Javne agencije za raziskovalno dejavnost odločajo o razdeljevanju denarja, od katerega vegetira dobršen del akademske sfere, medtem ko njen vršiček od nje živi v slogu, ki bi se ga ne sramoval niti Petronijev Trimalhion. Očitno birokratski Behemot ve, da je strokovnost v temi brezimnosti drugačna kakor pod žarometi vsakomur očitne osebne odgovornosti. Nenehne škandalozne odločitve, ki so postale zaščitna znamka Javne agencije za raziskovalno dejavnost, to vsekakor potrjujejo. Na svoj način pa tudi usoda protestov iz akademske sfere, ki se je navadila na najrazličnejše pomračitve.

No, roko na srce: saj tudi afirmativne in apologetske besede iz nje nimajo prave teže. In na nek način je problem vseskozi povezan z anonimnostjo. Akademska sfera se vse pogosteje vede tako, kot da bi pripadala grafitarski avtonomni coni – imena se ji zdijo nevarna. Pred desetletji, ko se je po arhivih začelo anonimiziranje dokumentov, smo se zgodovinarji, ki smo slutili, kam Behemot taco moli, šalili, da bo treba po novem zapisati, kako je drugo svetovno vojno začel neki A. H. Dandanes je to že zastarel – v slovarju pravšnjosti: presežen – vic, saj se na podlagi knjig iz časov polnih imen in nezaščite osebnih podatkov da razbrati, za koga gre. Sedaj se pri govorjenju o sprožitelju druge svetovne vojne in drugih katastrof pričakuje črna črta. Zelo debela. In tako nepredirna v kateremkoli pogledu, kakor je črna barva v znamenitem kvadratu na belem platnu Kazimirja Severinoviča Maleviča. Le da sedaj ne gre za umetnost in življenje, temveč za njuni vsakdanjostni imitaciji.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness