Slavni Alan Ford prejema spakljive razsežnosti. Vrhovni republiški malomeščan je z vsemi vojaškimi častmi sprejel švercerja tobačnih izdelkov. In ko sta torej Miro Cerar in Milo Đukanović po razgovoru modrovala o NATO, naša občila niso prikazala ključnega momenta, s katerim si lahko razjasnimo tudi obnašanje v evropski krizi, zmotno imenovani “begunska”. Ta moment smo lahko videli zgolj na črnogorski državni televiziji, zakaj tam so spričo uličnih bojev in zaradi ostrih ruskih komentarjev, prav glede pakta NATO, ki naj bi se mu kmalu veselo pridružila še Črna Gora, namenili ustrezno več pozornosti. Tako so večkrat resnobno navrgli, da ulični boji kažejo, da je država “demokratsko zrela” in na prehodu iz “tradicionalne strukture”, šele z integracijo, torej z vstopom v NATO pa bo to tradicionalnost lahko v hipu prerasla in dokazala svojo modernost. Znana Đukanovićeva nonšalanca je prepustila besedo Cerarju. Moment je bil izjemen. Miro Cerar je namreč s tistim namišljeno navihanim nasmeškom v desnem kotičku ust navrgel, da smo imeli “manjše ovire pred vstopom v NATO tudi mi”. Večletno politično akcijo, napor, ki je tri tedne pred referendumom obrodil svoj sad in dosegel, da je bila proti vstopu v NATO polovica volilnega telesa, premier torej ni sposoben dojeti kot del politike, del kampanje, če hočete.

Zunaj strank je vsaka politika nekaj nemogočega oziroma “manjša ovira”. Vlada to kaže tudi na terenu - še hujši od izkoriščanja begunk in beguncev za nabiranje političnih točk, še hujši od predvidljivih balkanskih zdrah in obtoževanj sta instrumentalizacija in paternalizacija. Hiearhija uniform, ki stoji med civilno družbo, med prebivalstvom in tako imenovanimi odločilnimi in odločujočimi faktorji, je vsak dan večja. Stanje je neznosno tudi zaradi tega: Terensko pomoč lahko namreč učinkovito organiziraš samo s postopki, ki presežejo avtokratske odločitve, sicer lahko v nedogled ponavljaš, da se je kaj “pripetilo prvič”. Nenehne izjave prostovoljskih koordinatorjev, da so navzoči premnogi, ki zgolj ovirajo delo, ker niso usposobljeni “za takšno delo” še poglabljajo to obsedenost. Zdi se, da Slovenija ne zmore organizirati reči brez izrednega stanja, brez oranžnih in rdečih alarmov na vseh ravneh in za razne potrebe. Ignoranca nestrankarske in neuniformirane politike je seveda značilnost vsake nedemokratične vlade. In kakor koli obračamo, odpoved tvegane nogometne tekme med Olimpijo in Mariborom je bila tisto in takšno simbolno dejanje, s katerim je uniforma zmagala - pozneje je reči s svojo izjemno državljansko akcijo olajšala le pričujoča radijska postaja. Tisto tekmo bi morali organizirati “pod nujno”, saj je odpoved ključno prispevala k moralni paniki. Malo starejši se bomo pri tem spomnili na obsedeno medijsko podobo v času desetdnevne vojne, še starejši bomo pikro pripomnili, da gre za starodavne prispevke k ustrahovanju prebivalstva in seveda navrgli še kak filmski izdelek ... V resnici pa je vse tako strahovito začasno, da uniformna in uniformirana akcija sama sebe sproti spodbije v kakršni koli dolgoročnejši ureditvi. Kar ostane, sta gol nadzor in površno preštevanje, čisto nič drugega. Kot vse kaže, bo res kmalu ukrepal NATO, za to pa je na svetu, mar ne? Nedavne volitve na Poljskem so bile vmesno potrdilo, da vsevprek in vsenaokrog po Evropi vladajo birokratske figure, ki jim je vsakšna humanistična nota tuja. Še več, te figure so do nerazpoznavnosti zmaličile razloček med humanitarnostjo in humanizmom, kar prebivalstvu daje dodatno zmedeno podobo. Poleg evropske in slovenske krize imamo tako še osnovno, naravnost šolsko politično krizo, saj se razpira neko neznosno razmerje. Birokratska avtokracija je šla namreč v svoji slepi vehemenci tako daleč, da vsiljuje lažno sliko, po kateri so naivni humanitarci tisti na levici, desnica pa piše sovražna pisma in se edina zaveda razsežnosti težav. Tega nikakor ne smemo sprejeti, ker ni resnično, zavaja in deli prebivalstvo po novi diagonali, ki z umišljenim premikom državljanske vojne v novo desno prestavo očitno zelo ustreza trenutku. Zato je nadvse pomembno, da tudi ta trenutek dobiva sprotno politično analizo, kratko malo neobhodno je, da ne nasedemo floskulam o tem, da je kriza prepomembna, da bi “z malenkostmi” (kamor gresta tudi teorija; filozofija) ovirali njeno edino zveličavno, torej vladno rešitev. Ko je Tonči Kuzmanić analiziral pomen skepse o vojaški vlogi, je reč sklenil izjemno produktivno. Če parafraziramo, je njegova teza čudovit obrat izrednega stanja. V situaciji, ko očitno ne živimo več v demokratični družbi, je bil prav poziv k vojaški vlogi morda olajšanje; možnost; rešitev. Prav s tem smo morda dobili podlago, da se reči naposled začnejo urejati demokratično, torej brez neskončnih ponavljanj in poudarjanj “demokratičnosti” ...

A vzemimo, da se reči dejansko dogajajo prvič, kot se vse kdaj pripeti prvič. Tudi v tem primeru, zlasti v tem primeru bi pomagal nauk, zgodovinski spomin na zadnjih petnajst let, odkar se krepi ideologija varnosti. Če se je komu zdela označba, da je naša vlada birokratska, pregroba ali preohlapna, prav v primeru varnosti vidimo, da ni. Vidimo, da je varnost tako zelo močna, tudi nezavedno močna prioriteta, da sistem pade. Obrnimo - varnostne reči so nekaj tako občutljivega, da jih ne moremo odpraviti kar tako, z varnostjo na prvem mestu. Zaradi paničnega, ohlapnega, administrativnega pojmovanja “varnosti” tudi pride do nečloveških razmer v Brežicah, na katere premierja prav danes opozorijo nevladne organizacije.

Živimo krizo, ki nikakor ni begunska kriza, pač pa je kriza, v kateri politična ignoranca humanizma potone v hierarhično organizirano in s tem že v štartu spodletelo humanitarnost. Vse je tako odmaknjeno in obenem zelo blizu. En sam “strokovni prijem” je vreden več kot učinkovita  samoiniciativa prebivalstva; ta “strokovni prijem” ima navsezadnje tako moč, da ljudi sploh ni več blizu ljudem, vse je samo še humanitarna gesta in motnja za okolico. Uniformna, hierarhična, birokratska, paternalistična “pomoč” se kot taka seveda sploh ne ukvarja več z dejstvom, da se ji svet spreminja pred očmi. Učinek “odgovornih” v takšni situaciji ne more biti drugačen kot kratke sape. Če se izrazimo z njihovim jezikom- nekako tako, kot da bi policisti in reševalci vsi hlinili gasilce, čeprav bi se bilo treba razširiti, razkropiti, razdeliti dejavnost. Takšni anti-politični situaciji bi morda pomagala že kratka psihološka vaja s sugeriranjem, da se je svet v zgodovini vedno spreminjal, da nikdar ni bil prav dolgo en, isti in enak. Odločujočim je treba na vsak način preprečiti iluzijo, da lahko ustavijo spreminjanje sveta. Če ne zaleže, bi morda šlo celo z diskurzom, ki razkrinka psihotično stanje. Vsaka želja po zelo normalnem stanju je namreč alarmantna - samo psihotik si namreč predstavlja svet kot pregledno in urejeno entiteto, kot nekaj celega, “naravnega”. Samo psihotik čuti olajšanje pri tem, ko se v dnevnih novicah tudi do desetkrat pojavi izjava o vzpostavljanju reda. Čim se zasliši, da kje “vlada red”, ne-psihotična figura našpiči ušesa. In nikakor ni nujno, da je ta figura levičarska, zaželeno je, da se nepokorščina spričo ideologije, ki vidi predvsem vzpostavljanje reda in z njim neskončno repeticijo nabetoniranih zahtev in terjatev, ki nimajio nobenega smisla, postavi kot skupna zahteva. Takrat je družba na poti, da morda postane demokratična. Nikakor si ne smemo dopustiti fantazme, da kdo dobro ve, kaj se ta hip dogaja s selitvami človeške vrste oziroma kakšne vrste so in kakšne bodo v prihodnje.